*b* Poglavje 6 – Tiha iskrica *b*
Naslednji dan je Sophie komaj čakala, da pride v fotografski studio. V njem je bilo nekaj posebnega – nekaj, česar ni znala opisati.

Sophie je prepričala Viktorijo da se ji pridruži na natečaju.

Leo je bil že tam, z nasmehom, ki je ogrel celo najbolj oblačen dan.

Sophie je prepričala Viktorijo da se ji pridruži na natečaju.

"Buongiorno, Sophie," je pozdravil, medtem ko ji je prijazno ponudil svoj zvezek, poln skic in idej. Njegova bližina ji je nekaj pomenila, a v sebi je čutila hudo nelagodje. Strah pred tem, kar bi lahko začutila, jo je držal nazaj.

Med odmorom so Viktorija in Sophie sedeli skupaj. Viktorija je opazila nekaj, kar je bilo do zdaj skrito. Sophie se je smehljala na način, ki ni bil njen običajni miren nasmeh. Njene oči so sijale drugače.

"Sophie," je začela s polglasom, da je bila prepričana, da jo nihče ne sliši, "nekaj se ti dogaja, kajne? Izgledaš drugače."

Sophie je v trenutku zamrznila. Kako naj ji pove? Ni bila prepričana niti sama.

"Ni nič," je končno rekla in se nasmehnila, a v njej je nekaj globoko zadrhtelo.

Leo je medtem prišel mimo, ji prijazno pomignil in rekel:

"Dai, Sophie, lascia perdere la paura." *i* (Pridi, Sophie, opusti strah.) *i*

Sophie je pogledala stran, a v srcu je začela rasti tiha iskrica, ki jo je sprva želela zatreti.

Sophie se je trudila osredotočiti na vajo, a Viktorijin nasmeh ni izginil z njenega obraza. Viktorija je bila neizprosna, a na prijazen način. Po hodniku jo je lovila s svojim radovednim pogledom in tihimi komentarji.

"Sophie, ne moreš skrivati, kaj čutiš."

Sophie je poskušala, da ne bi slišala. A Viktorija ni popustila, ko sta sedeli v knjižnici.

"Poglej, vsi vidijo, kako te Leo gleda."

Sophie je pogledala stran, srce pa ji je začelo hitreje utripati. Ni želela priznati niti sebi, da ji je Leo zares všeč. Bala se je, da bo s tem ranljiva.

"Ni nič, samo prijatelja sva."

Viktorija ji je namenila sočuten nasmeh in jo rahlo potisnila na ramo.

"Včasih moramo samo spustiti strah, da bi bili srečni."

Sophie je pogledala Viktorijo in začutila nekaj novega – morda malo poguma. A globoko v sebi je vedela, da bo morala najti način, kako se soočiti s svojimi čustvi, preden jih bo lahko sprejela.


Po nekaj dneh, ko je Leo spet zagnano osvajal Sophie, jo je nenadoma povabil na zmenek.

Leo: "Sophie, vuoi uscire con me stasera? *i* (Bi šla danes z mano ven?)" *i*

Sophie je v zadregi pogledala v tla, srce ji je divjalo in ni vedela, kako naj odgovori. Bilo jo je strah, zmedena je bila, ker še ni znala priznati svojih čustev.

V tistem trenutku je mimo prišla Viktorija, ki je zajela situacijo z enim pogledom in brez oklevanja odgovorila namesto Sophie:

Viktorija: "Certo che andrà. Con piacere. *i* (Seveda, da bo šla. Z veseljem.)" *i*

Sophie je pogledala Viktorijo presenečeno, potem pa začutila rahlo olajšanje. Viktorija ji je pomežiknila in Sophie se je zardela, a je na koncu rahlo prikimala.

Naslednji dan na uri Leo ni prišel. Sophie je z občutkom razočaranja sedela na svojem mestu, srce ji je rahlo potonilo.

A še tisto noč ji je Leo poslal sporočilo:
“Kje in kdaj se dobiva? Ne morem čakati, da te spet vidim.”

Sophie je za trenutek oklevala, a se je vseeno nasmehnila.

Naslednje jutro je Viktorija prišla k njej s polno torbo ličil in modnimi oblačili.
“Danes boš zasijala, Sophie,” ji je rekla samozavestno.
Sophie se je spogledala z ogledalom — videla je popolno verzijo sebe, pripravljeno na nov začetek.

Sophie je tisti popoldan čutila, kako ji srce divje bije. V trebuhu so se ji mešali metuljčeki in strah, ki ga ni mogla niti skriti niti pregnati. Vsak pogled v ogledalo je prinesel dvome — ali sem dovolj dobra? Bo Leo všeč, kar vidi? Kljub Viktorijini samozavestni podpori je v njej vseeno tlela negotovost, strah pred tem, da bo spet ranjena.


“Kaj če se ne pojavi? Kaj če ni bil iskren?” so se vrtele misli v njeni glavi. A hkrati je globoko v sebi čutila, da si želi, da bi to uspelo. Morda je ta večer priložnost za nov začetek — priložnost, da se odpre nečemu, česar se je tako dolgo bala.

*b* KASNEJE *b*
Leo je Sophie peljal mimo ozkih uličic Firenc, kjer se je svetloba uličnih svetilk nežno odbijala od starodavnih zidov. Zastavila sta se ob majhnem mostu čez reko Arno, kjer so nežno plavale lučke na vodi, kot drobne zvezdice. V ozadju se je slišalo tiho žvrgolenje nočnih ptic in šumenje reke. Vse je bilo kot v filmu — romantično, a popolnoma pristno.

Sophie je začutila, kako ji srce utripa hitreje, ko ji je Leo pripovedoval smešne zgodbe o svojem otroštvu in Firencah. Smeh ju je povezoval, napetost je počasi izginjala, občutek varnosti pa se je krepil. Leo je bil nežen, pozoren in iskren, njeni strahovi so začeli potihoma ugašati.

A ko je Leo nežno stopil bližje in jo hotel poljubiti, je Sophie prestrašeno stopila korak nazaj in rekla:
"Ehm, ho davvero fretta, scusa... devo andare!"
*i* (“Ehm, resnično se mudi, oprosti... moram iti!”) *i*

Leo je bil presenečen, a ni vztrajal.

*b* MED TEM *b*
Medtem ko je Sophie hitela stran, se je Viktorija z nasmehom odpravila proti bližnjemu lokalu, kjer je Gabriel že pripravljal mizo za naslednje goste. Natakar je bil videti sproščen in samozavesten, oblečen v temno srajco in elegantne hlače, njegova lahkotna drža pa je neustavljivo pritegnila Viktorijo.

“Ciao, bella,” je rekel z nasmehom, ko je pritekel k njej z menijem v roki.
*i* (“Živjo, lepotica,”) *i*

Viktorija se je zasmejala in mu odgovorila:
“Ciao, Gabriel. Kako si danes?”
*i* (“Živjo, Gabriel. Kako si danes?”) *i*

Med njunim pogovorom je bilo jasno, da med njima tli kemija. Viktorija se je igrivo nasmehnila in ga nekajkrat pobožala po roki, Gabriel pa ji je nežno vrnil pogled in ji tiho povedal, kako lepo je, da je prišla v njihov lokal.

“Sei molto affascinante.” *i* (Zelo si očarljiva.) *i*
“Mi piace che sei venuta qui.” *i* (Všeč mi je, da si prišla sem.) *i*



Viktorija je občutila, kako ji srce začne hitreje utripati, in takoj je vedela, da bo njuna zgodba zanimiva.


Gabriel je z nežnim pogledom počasi segel proti Viktoriji, njune oči so se srečale in čas je za trenutek obstal. Njuni obrazi so se približali, skorajda sta se dotaknila, ko je nenadoma izza vogala prikorakal Gabrielov šef, visoki možak s strogim izrazom na obrazu.

“Gabriel, subito al lavoro!” (Gabriel, takoj nazaj na delo!) je ukazal z resnim tonom.

Gabriel se je prikimal, nato se obrnil proti Viktoriji in ji z rahlim nasmeškom rekel:
“Devo andare, ma spero di rivederti presto.” (Moram iti, a upam, da se kmalu spet vidiva.)

Viktorija je zadovoljno pokimala, a je že začutila, da je čas za odhod:
“Va bene, a presto allora.” (V redu, torej se kmalu vidiva.)

Z zadnjim pogledom je odkorakala proti izhodu lokala, a v njej je ostal sladek priokus bližine, ki ji je še dolgo grel srce.

*b* LEO *b*

Leo je sedel na klopi ob učilnici za fotografijo, njegov obraz je bil prežet z zmedenostjo in rahlo žalostjo. Njegova misel je nenehno tava po Sophiei — kako ga gleda le kot prijatelja, ne da bi vedel, kaj se skriva v njenem srcu in preteklosti. Ne zna si razložiti, zakaj je tako previdna, zakaj skriva svoja čustva, kot da se jih boji.

«Perché non mi vede come qualcosa di più? Se solo conoscessi tutto quello che ha passato, forse capirei le sue paure. Ma io voglio stare accanto a lei, nonostante tutto.»
(“Zakaj me ne vidi kot nekaj več? Če bi le poznal vse, kar je doživela, bi mogoče razumel njene strahove. A jaz želim biti zraven, ne glede na vse.”)

Z novim zagonom je vzel svoj fotoaparat in se odločil, da bo Sophiei dokazal svojo pozornost in nežnost. Vsako uro, vsak trenutek, ko sta bila skupaj na tečaju, jo je opazoval in ji pošiljal tihe znake naklonjenosti — nasmehe, majhne pripombe, prijazne poglede.

Sophie je čutila, kako se njeno srce hitreje odziva na njegovo bližino, a hkrati je v njej tlela tiha bojazen. Strah, da bi jo morda spet prizadel ali da ne bi znala sprejeti njenega zapletenega sveta.

A Leo je vztrajal. In Sophie je kljub strahom začela dopuščati, da tisti plameni nežnosti znotraj nje počasi dobivajo obliko.

Vsak dan na tečaju fotografije je prinesel nove drobne trenutke, ki so Sophia in Lea počasi zbliževali. Medtem ko sta skupaj urejala slike ali izbirala najboljše motive, sta si pogosto nehote dotaknila roke — najprej zgolj za trenutek, nato pa tudi za kakšno sekundo dlje. Ob vsakem takem dotiku je v Sophii zamajalo, v njenem srcu pa je zažarela iskrica.

Leo ji je pogosto namenil nasmeh, ki je bil hkrati topel in nekoliko sramežljiv, kot da skriva v sebi cel svet čustev, ki jih komaj čaka, da jih deli. Sophie je to opazila v njegovih očeh — iskricah, ki so ji obljubljale nekaj več kot le prijateljstvo.

Ko je nekega dne prinesel kavo za oba, je njuna roka spet po naključju zablestela v kratkem dotiku. Sophie je pogledala v njegove oči in za trenutek pozabila na vse strahove. Leo ji je nežno stisnil roko in rekel:

«Sei più bella quando sorridi.»
(“Najlepša si, ko se smejiš.”)

Njena usta so se spontano zvila v nasmeh, srce pa ji je močneje začelo utripati. Kljub vsemu strahu je začela čutiti, da bi morda lahko to zaupala — in da bi ji morda lahko Leo pomagal odpreti srce.

V enem od trenutkov med poukom je Leo pomagal Sophii prilagoditi njen fotoaparat, njegove roke so se rahlo dotaknile njenega vratu. Za hip sta se oba zazrla drug drugemu v oči, kot da sta ujela nekaj neizrekljivega. V zraku je bilo nekaj nevidnega, nekaj, kar je njuno vez naredilo močnejšo, tišjo in obenem glasnejšo v srcu.

Sophie je vedela, da bo ta poletje spremenilo vse — in morda se je prav tukaj, med lečami fotoaparata in tihimi pogledi, začela prava zgodba.

*b* CHIARA in ELENA *b*
Ob bregu Arna sta se Chiara in Elena tiho pogovarjali, obkroženi z zlatim večernim soncem, ki se je zrcalilo na mirni vodi. Njune oči so skrivale več kot besede, napetost med njima je bila skoraj otipljiva.

“Non possiamo più nascondere la verità, Chiara.” (Ne moreva več skrivati resnice, Chiara.)

Chiara je zadržala dih, a je skušala ohraniti mirno masko. “Lo so, Elena. Ma se non facciamo attenzione, potremmo finire nei guai seri.” (Vem, Elena. A če ne bova pazili, se lahko resno zapletemo.)

Elena je pogledala okoli, da se prepriča, da ju nihče ne opazuje. “Quello che stiamo facendo è rischioso, ma non abbiamo altra scelta. Devi fidarti di me.” (To, kar počneva, je nevarno, a nimava druge izbire. Moraš mi zaupati.)

Chiara je skomignila z rameni, oči pa so ji utrujeno zablestele. “Va bene. Ma dobbiamo stare attente.” (V redu. A morava biti previdni.)

Njuni glasovi so postajali še bolj zadržani, ko je v ozadju zašel veter, nosil s sabo slutnjo nevarnosti, ki je bila prav tam, tik za vogalom.

Chiara je previdno pogledala okoli sebe, da se prepriča, da ju resnično nihče ne opazuje. “Elena, če te odkrijejo, se nam bo življenje spremenilo za vedno. Ne gre samo za naju, gre za vse, kar poznava.”

Elena je stisnila pest in zategnila ustnice. “Vem. A če ne ukrepava zdaj, bo prepozno. Ne smemo dovoliti, da ta skrivnost pade v napačne roke.”

V tistem trenutku sta zaslišali šepet in korake, ki so prihajali iz bližnjega gozda. Srce jima je začelo hitreje biti.

“Hitro, morava oditi!” je zašepetala Chiara in zgrabila Eleno za roko.

Njun skrivnostni dogovor ni bil le osebne narave, temveč je vseboval tudi nevarne informacije, ki bi lahko ogrozile ne samo njuni prihodnosti, ampak tudi ljudi okoli njiju.