Leo je sedel na rob svoje mize, pogled je usmerjen v Sophieno silhueto skozi okno učilnice, a v mislih je bil povsem drugje. V njegovem srcu je gorela želja, da bi jo lahko poljubil — začutil njene ustnice, toplino njene kože, tišino med njima, ki govori več kot tisoč besed.

*i* Vorrei baciarla ora, sentirla vicina, ma devo aspettare. Devo darle spazio e tempo.
(Rad bi jo poljubil zdaj, jo začutil blizu, a moram počakati. Moram ji dati prostor in čas.) *i*

Zakaj se ji zdi tako težko približati? Kaj jo drži nazaj? Vsak njen tih pogled, vsak rahli odmik rok, mu je razbijal srce. Hrepenel je, da bi izvedel, kaj jo muči, kaj je bolečina, ki jo skriva.

*i* Vorrei capire cosa la turba, cosa la tiene lontana da me. Non voglio forzarla, ma non posso fare a meno di preoccuparmi. *i*
(Rad bi razumel, kaj jo muči, kaj jo drži stran od mene. Nočem je siliti, a ne morem nehati skrbeti.)

Včasih se je spraševal, ali sploh zasluži, da bo vstopil v njen svet, ali bo zmogel biti tisti, ki ji bo pomagal, ne tisti, ki bo le še dodatno ranil. A hrepenenje po njej je bilo premočno, srce mu je govorilo, naj vztraja, naj ostane ob njej, tudi če je le kot prijatelj, dokler bo čas pravi.


*i* Aspetterò, anche se fa male. Perché lei vale ogni attesa, ogni sacrificio.
(Počakal bom, čeprav boli. Ker ona je vredna vsakega čakanja, vsakega žrtvovanja.) *i*

In tako je Leo, poln hrepenenja in nežnosti, še enkrat pogledal proti Sophii in si zaželel, da bi lahko nekega dne razkril vse, kar čuti — a za zdaj, z ljubeznijo in potrpežljivostjo, bo počakal.

*b* NA FOTOGRAFSKIH TEČAJIH... *b*
Sophie je bila v njegovi bližini vedno malo nerodna, njene roke so se nemirno premikale, ko je poskušala skriti zadrego. Leo je to opazil in se je vsakokrat, ko ji je kaj padlo iz rok, hitro nagnil, da ji je pomagal.

"Ti serve aiuto?" je nežno vprašal, ko ji je pomagal pobrati njene ključe.
*i* (Ti potrebuješ pomoč?) *i*

Sophie je zardela in hitela odgovoriti: "Sì, grazie."
*i* (Da, hvala.) *i*

Medtem ko je držal njene ključe, se jima je njun pogled srečal — iskrice so zažarele v njunih očeh. Njena nerodnost je Leo privlačila bolj kot karkoli drugega.

Na naslednjem sprehodu je Sophie skoraj spotaknila, a jo je Leo prijel za roko in ji rekel:
"Stai attenta, non voglio che ti faccia male."
*i* (Pazi nase, nočem, da se poškoduješ.) *i*

Njena srca so zabolela, ko je začutila njegovo toplino, a strah jo je še vedno zadrževal. Leo pa je v sebi tiho premišljeval:
"Voglio darle tutto il tempo che vuole, ma non posso smettere di desiderarla."
*i* (Želim ji dati ves čas, ki ga potrebuje, a ne morem nehati hrepeneti po njej.) *i*

Sophie se je poskušala zbrati, a vsakič, ko jo je njegova bližina pomirila, je njena stiska postala manjša. Njuna zapletena napetost je rastla z vsakim drobnim dotikom in pogledom.

*b* CLOE, ZOEY, DAVID in MATTHEW *b*

Cloe je sedela na kavču in si nervozno gnetla roke. Zoey je bila tiho ob njej, na mizi je ležal njen telefon, ki je ves čas oddajal tihe vibracije sporočil od Davida. Matthew je bil v drugem kotičku sobe, tiho gledal skozi okno.

David je pravkar prišel, ko je Cloe zmajala z glavo. "Ne najdem nič, kar bi dokazalo, da je Matthew nevaren. To me še bolj skrbi."

Zoey je vzdihnila: "In Sophie? Ona noče imeti stika z nami. Kot da smo ji tujci."

Matthew se je obrnil proti njima, glas mu je bil mehak, a v njem se je skrivala bolečina. "Sophie... Jaz sem si želel samo ljubezni. Samo nekoga, ki bi me imel rad, a zdaj ni več tukaj."

David je pokimal in sedel ob Cloe. "Tudi jaz sem ji pisal, a ona ne odgovarja. Izogiba se mi kot ognju."

Zoey je pogledala v tla. "Poskušala sem se pogovoriti z njo, a me ignorira. Počutim se... osamljeno."

Cloe je tiho zaredila: "Vem, da Sophie boli. Mogoče smo ji vsi preblizu, ko ni pripravljena."

David je pogledal Matthewja in nato Zoey ter Cloe. "Moramo ji dati čas, pa čeprav je težko."

Zoey je obrnila pogled k oknu. "In kaj bomo naredili, ko bo Sophie končno spet z nami? Kako bomo sploh začeli znova?"

Vsi so ostali tiho, vsak s svojimi mislimi in čustvi, ki so jih težko izrazili.

*b* LEO *b*
Leo ni več mogel zdržati tihe zmede v sebi. Obrnil se je k Viktoriji in z resnim glasom prosil:
„Viktoria, devi dirmi tutto su Sophie. Cosa le è successo davvero?“
*i* (Viktorija, moraš mi povedati vse o Sophii. Kaj se ji je zares zgodilo?) *i*

Ko mu je razložila vse, kar je Sophie prestala, se je Leo razjezil. „Come hanno potuto i suoi amici farle questo?“
*i* (Kako so ji lahko njeni prijatelji to storili?) *i*

Prav v tistem trenutku je zazvonil telefon. Viktorija je pogledala v njegovo smer, a Leo je zgrabil telefon in pogledal zaslon.

„Chi è?“ *i* (Kdo je?) *i* je naglas vprašal v italijanščini. „Siete voi, vero? Voi che avete ferito Sophie!“
*i* (To ste vi, kajne? Vi, ki ste prizadeli Sophio!) *i*

Sophie je vstopila v sobo in z nemirnim pogledom naredila znak, naj ji telefon vrne.

Leo je ji je nekoliko zadrgnil, a je nato previdno položil telefon v njene roke in še enkrat, ognjevito, izustil v italijanščini:
„Non permetterò a nessuno di farle del male.“
*i* (Ne bom dovolil nikomur, da ji naredi kaj hudega.) *i*

Zatem je prekinil klic.

*b* CLOE, ZOEY, DAVID in MATTHEW *b*

Cloe, Zoey, Matthew in David so sedeli v sobi, ko se je nenadoma iz telefona Sophie zaslišal topel, šarmanten glas. Vsi so obstali, kot da so zmrznili.

„Ta glas…“ je zamrmral David, medtem ko so mu roke rahlo zadrhtale.

Zoey je obrnila pogled stran, njene oči so bile polne mešanice strahu in zavisti.

„Kdo je ta fant? Zakaj je na Sophieinem telefonu?“ je tiho vprašala, a nihče ni imel odgovora.

Matthew je stisnil pest, njegove oči so se zardele od jeze in nemoči. „Ne smemo dovoliti, da nas to uniči.“

Cloe je globoko vdihnila in skušala ostati mirna, a v sebi je vedela, da je ta nepričakovani glas razburkal vse, kar so mislili, da imajo pod nadzorom.

„Moramo najti način, da razumemo, kaj se dogaja,“ je rekla odločeno. „Sophie je drugačna. Nekaj je drugače. In ne moremo več prezreti tega.“

Vsi so si izmenjali zaskrbljene poglede, medtem ko je v ozadju še vedno odmeval tisti italijanski glas, ki je v njih prebudil strah, negotovost.

*b* MED TEM V ITALJI ~ FIRENCE *b*
Leo je opazil, da je Sophie znova potonila v tišino, ko sta skupaj zapuščala fotografski studio. Z rahlim nasmehom jo je prijel za roko in jo rahlo “zvlekel” ven na svež zrak.

„Perché non me l'hai detto?!“ je zašepetal z rahlo jezo v glasu. *i* („Zakaj mi nisi povedala?!) *i*

Sophie je pogledala stran, negotova in prestrašena.

„Sei così stupida, Sophie!“ je nadaljeval, a v njegovem glasu je bila tudi nežnost in skrb. *i* („Tako neumna si, Sophie!“) *i*

Potem je z nežnim gibom njeno glavo nagnil proti sebi in jo poljubil — nežno, a odločeno.

Sophie je za trenutek pozabila na vse strahove in skrbi. V tistem poljubu je začutila toplino, ki jo je dolgo pogrešala.