V šolo se vlečem in iz nje se vlečem, ker je vse isto. Viktorija, ki mi vsakič ledeno zasika:,, Spelji se Cukrarna!''. Šola, ki se vleče, dan, ki se vleče in Viktorija še zmeraj ni odgovorila torej je besedilo verjetno zanič. Potem pa še ena stvar, odbojka! Žoga mi že ničkolikokrat zleti nekam mimo mene in obupani vzdihi trpink, ki so me morale sprejet v ekipo so čedalje glasnejši. Roke imam kljub temu razbolele, od napačnega odbijanja, menda. In moja ljuba sestrična, me bo verjetno poskušala, prepričat, da je rešitev vsega vlečenja, da grem ven in se zabavam. Prijatelji poboljšajo vse in šole si vesel vsaj zato, ker koga vidiš je njen argument. Kako trapasto s kom? Z Rozi in Logan? Ne hvala imam ju že v glavi. Nenadoma, pa zagledam žogo in zmedeno pogledam .V naslednjem trenutku je prepozno, začutim pekočo bolečino, ki se mi, kot elektrika razprši po obrazu. Hip za tem pa z celotnim telesom začutim trdoto tal in bolečina me preplavi. Obkroži me nekaj zaskrbljenih sošolk in sprašuje: ,,OMG a si v redu!?'' Med tem, ko se sklanjajo nadme in me opazujejo. Kar obležala bi in se delala nezavestno. ,, In Viktorija ti bo dala…'' Rozi poskuša, a prekinem in brez besed zdrvim v kopalnico preden bi kdo opazil obraz, ki ni rdeč samo od žoge. ,,Je pa dobra krinka.'' Zamrmra Logan. Pogledam se v obraz, ki je živo rdeč še posebej okoli lic in iz nosu mi teče tanka kaplja krvi. Potegnem cel kup papirja in ga močim ter si z njim pokrijem pregret obraz, potegnem ga še nekaj za v nos. ,,Pa res izgledam grozno, kakor mumija'' pomislim med tem, ko se opazujem v ogledalo. Med tem početjem pa mi Logan čestita, verjetno je to od udarca v glavo, ona mi nikoli ne čestita. Vzdihnem no ja, na pozitivni strani mi vsaj ne bo treba igrati odbojke. V garderobi me par sošolk zaskrbljeno gledajo, kakor, da bi mi v glavo priletel metek in ne žoga. Ko končno pridem domov sklenem , da bom vseeno sledila nasvetu ljube sestrične. Zato načečkam listek, da me ne bo in se odpravim. Postavam ob cesti in opazujem razkošne avtomobile, ki me prehitevajo. Kmalu zavijem na prašno pot in zagledam gozd v vsej svoji lepoti. Stečem, prah se mi vrtinči pod nogami in veter mi biča obraz, vendar ne odneham. V gozdu me pozdravijo znani zvoki ptičev, šumenja listja in žuborenje potočka. Oči pa mi oblije množica rjavih debel in zelenega mahu. Vendar tečem, kljub zbadljujoči bolečini v prsih, se ne ustavim. Dokler ne pridem do nizko razraščenega drevesa, oprem se na nanj in zadiham. Pod prsti začutim prijetno hrapavo skorjo. Previdno se ga oprimem in zlezem nanj ter se zazrem, čez gole krošnje, kar spodbudi tok mojih misli. Pomislim,, Kaj se sploh trapam? Jaz sem Sweetie in ona ima lahko kogarkoli na tej šoli torej zakaj bi izbrala mene?''. Dober odgovor Logan, saj me ne bi. Spet vzdihnem in se zazrem na okoli vsaj tu je vse normalno. Visoka temnozelena smreka, ki se vzdiga v nebo, nizko podrastje, ki mi vsakič opraska noge. V vrtači, ki je po navadi polna praproti, zaenkrat ne raste še nič. Star trohneč hlod z deblom, ki ga preraščajo gobe, ah ja tu je lepo. Rahla sapica vetra me oplazi in sonce toplo sije, škoda, da si nisem prinesla knjige pomislim. Čeprav to ne bi pomagalo pri ustavljanju toka misli. Previdno se oprimem veje nad mano in splezam višje, roke in noge se mi tresejo. Prenehajo šele, ko se dobro namestim na višjem delu. Kakšna reva sem pomislim, ni čudno, da me noben ne mara še posebej ona ne. Oh, saj vem Logan ne bi smela razmišljat o njej a briga me. Zdajle lažje razmišljam in bolje, gozd mi dobro dene. Saj se tako ali tako slepim že cel čas, Viktorija je imela že cel kup fantov, če verjamem govoricam. ,, To ni nujno Sweetie saj veš kako je. Dva se malo držita za rokico in sta že poročena! Fantje bodo rade volje razpredali o njej, saj veš. Ker si jo želijo za punco, logično? Pol nikoli ne veš si kdaj njo slišala?!'' Rozi me že rešuje. To je res pomislim še sama. Poleg tega pa vem kako se zaljubljeni ljudje obnašajo, saj sem sama ena izmed njih. Viktorija pa se pred nikomur bebavo ne hihita in ne zardeva. To je dober argument za Logan preden me spet zabije. Logan pritrdi vendar pa vseeno more imeti zadnjo besedo:,, Mogoče res Sweetie ampak Viktorija je hladna, nisi nikoli opazila se kdaj smeji, kot njene ''frendice''? Si jo sploh kdaj videla nasmejano? Čisto možno, da je psihopat! Mimogrede namazana je toliko, da se rdečice sploh ne vidi,, . Zavijem z očmi sama sebe strašim, mogoče je hladna a psihopat pa vendarle ni, pač je Viktorija. In namazana je tako, da izgleda naravno. Trapasta Logan! Saj se tudi jaz vedno držim, kakor, da mi je za vse vseeno, ker pač deluje, ne privablja pozornosti. Nenadoma pa me zvenenje telefona zdrami iz razmišljanja. Hitro se oprimem veje, da ne bi priletela na s suho travo poraščena tla. Kdo le je, stric, ki pravi, da moram domov, nee saj sem mu pustila sporočilo, sestrična, ah pozabi. Previdno pogledam in izgubim ravnotežje. Preden se zavem, se roka spusti veje in oblije me tema. Nekaj bolečega me zbode in sunkovito vzdignem v glavo, vendar se mi kar zavrti. Šele, ko opazim trdno vejo nad sabo uganem, kaj se je zgodilo. Hitro pogledam noge, ki so najmanj skupile, roke, levi komolec je odrgnjen. Hrbet, ki bo jutri najverjetneje čisto buškast in glava ojoj, že drugič danes. Koliko prstov vidim,?! Roko stegnem pred sabo in zaprem mezinec in prstanec. Vidim tri, OK vse v redu. Kljub bolečinam s težavo vstanem in se naslonim na deblo. Ne morem verjeti! Odgovorila mi je, ona mi je odgovorila, zgodba ni zanič. Ampak čakaj, kaj, kaj, če pa je in se bo norčevala, na to nisem pomislila. Vendar s tresočim prstom odprem in preberem:
Cukrarna, pregledala, v redi čao!
Dve priponki me zabodeta moja in njena, preberem dvakrat, trikrat a nič ni razen ta: v redi. Mogoče se nanaša name jaz sem ta v redi, ne nisem ne rabim Logan za to, besedilo je. Ampak besedilo je del mene torej, se ji del mene zdi v redi. Postanem žele kljub bolečinam. Počasi se sestopim, po uhojeni poti. Čutim zbodljaje od padca in počasi se premikam, vendar svet zunaj mene je miren. Kar me pomirja, kajti v meni je vihar. Me prav zanima, kaj je napisala, oh tja je prelila del sebe, brala bom del Viktorije! Drobna rdečica mi preplavi lica in v rebra me spet zbode...
Še enkrat se zahvaljujem Clari za predloge za izbolšanje in pohvalo. Hvala pa tudi Liv za lep komentar.
PrijaviIzpostaviUrediPremakniUmakniIzb
Cukrarna, pregledala, v redi čao!
Dve priponki me zabodeta moja in njena, preberem dvakrat, trikrat a nič ni razen ta: v redi. Mogoče se nanaša name jaz sem ta v redi, ne nisem ne rabim Logan za to, besedilo je. Ampak besedilo je del mene torej, se ji del mene zdi v redi. Postanem žele kljub bolečinam. Počasi se sestopim, po uhojeni poti. Čutim zbodljaje od padca in počasi se premikam, vendar svet zunaj mene je miren. Kar me pomirja, kajti v meni je vihar. Me prav zanima, kaj je napisala, oh tja je prelila del sebe, brala bom del Viktorije! Drobna rdečica mi preplavi lica in v rebra me spet zbode...
Še enkrat se zahvaljujem Clari za predloge za izbolšanje in pohvalo. Hvala pa tudi Liv za lep komentar.
PrijaviIzpostaviUrediPremakniUmakniIzb
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
ta blog je super!!!!! lovam in seveda spremljam:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkles
Omajgad kok si dobre stvari dobila:heart_eyes::sparkles::blush: ...