Tokrat sem v šoli pozorna na vsak gib, ki ga naredi, na vsak izraz. Vendar pa jo vidim le zdaj pri omaricah, drži se zdolgočaseno in nekaj kima. Medtem pa ji tista (kako ji je že ime nekaj na S?) veselo razlaga, videti je navdušena, ko tako maha s svojimi rokami, ki so ovešene z živobarvnimi zapestnicami. Poskušam prisluškovati, zato stopim malo naprej. Razlaga ji nekaj o plesu v klubu Podivjana komora, danes ob 20. 00. Čakaj, ta klub poznam! Sestrična mi je razlagala o njem, čeprav ne v dobrem smislu, nekaj je bilo povezano z ledvicami ampak kaj?. ,, Zgrešila si njen izraz na obrazu, zaradi svojih ledvic,'' me opomni Logan. Jaz pa si samo na hitro načečkam ime kluba, da bom pozneje preverila. Pohitim v razred, ko pred sabo zagledam zaprta vrata, zadnji hip se ustavim in nos se mi bežno dotakne umazane plastike. Hitro smuknem v razred in se usedem na običajno mesto, vendar pa, ko potegnem zvezek iz torbe ugotovim, da sem pozabila domačo nalogo. Super! Pouk se mi vleče in zalotim se, da pobrcavam z nogami in čečkam v zvezek. Namesto formul in računov je tu kup, nerazpoznavnih čačk in srčkov koli imena Viktorija. Zmedem se le kako mi ga je uspelo tolikokrat napisat, ta list moram zažgati. Vzdihnem in poskusim rešiti račun, ko zazvoni zvonec. Končno! Samo pohitim do omarice in se odpravim domov. Misli imam popolnoma prazne in pravzaprav je to čisto v redu. Na Viktorijo očitno mislim tudi, ko mislim, da ne mislim nanjo, le kaj je z mano? Iz torbe povlečem zvezke in na slepo odprem enega za matematiko in se potopim vanj. Nenadoma me posrka rešujem račune, enačbe, formule, naloge. Jambi, stopice, kitice se mi zavrtijo pred očmi in slišim le še zvok svinčnika, ki drgne ob papirju. Na koncu mi ostane le še biologija, na slepo odprem zvezek, ko me prešine. Biologija, človeško telo, ledvice! Sunkovito vstanem iz stola, da pade na tla, tedaj opazim listek v žepu. Spomin se mi vrne in odločno stopim, k sestrični upajoč, da nima ravno svojega dvournega pogovora. Pred vrati se ustavim previdno potrkam, saj bi drugače znorela, saj je ne sodim jaz sem ista. Ob tihem, naprej vstopim in se držim nazaj, da takoj ne planem z vprašanjem. Še dobro, kajti ona je ravno sredi lakiranja nohtov z kričečo turkizno barvo. Vprašujoče me pogleda zato odprem usta: ,, Poznaš klub Podivjana komora?'' Upam, da sem zvenela nevtralno ampak sestričine odprte oči mi tega ravno ne potrjujejo. Sestrična, ki se je zdaj popolnoma nehala posvečati nohtom me začudeno premeri z očmi. Globoko vzdihne in začne: ,, Hja, Sweetie sicer mi je všeč, da greš ven, pa to. Ampak , super bi bilo, če bi šla lepo baby steps, saj veš. Sploh pa zakaj bi želela v klub, ki ti naredi zastonj operacije ledvic? Na tvojem mestu bi ostala doma, če ceniš svojo varnost. Oh, Sweetie, res nimaš sreče, če pa že moraš iti, ker pač moraš. Potem nasvet: pazi svoj kozarec, kot punčico svojega očesa in ne sprejmi ponujene pijače, nikoli pod nobenim pogojem štekaš?'' Pokimam in odkimam hkrati ter hitro bleknem: ,, Seveda ne grem tja, eee moja prijateljica gre, em najbolje, da jo em grem posvarit. Hvala, mimogrede.'' Pohitim iz njene sobe, prav čutim, da se mi tresejo roke. Operacije ledvic, kakšen klub je to operacijski. Pogledam na uro , zgrozim se res sem že pozna, tečti bom mogla. Nenadoma pa zaslišim korake za sabo, na hitro se obrnem in že se napnem, ko ugotovim, kdo je. ,,Sšš, kaj si živčna? Me navihano vpraša sestrična. Na obleči tole majico, da ne boš strašila tam s temi tvojimi razvlečenimi črninami. Pa pazi na kozarec, kdo ti lahko nekaj strese notri in preden se zaveš se zbudiš, kar nekje brez spomina!'' govori med tem, pa mi v roke potisne eno izmed njenih starih majic. ,,Hvala!'' zamrmram ona pa pokima in odide. Pogledam majico, ki je bleščeče zlate barve in vsekakor nekaj, kar za živi dan ne bi oblekla, vendar jo vseeno spravim nase. Vseeno pa si nataknem dolgočasno sivo jopico, saj nikoli nisem mislila dejansko iti tja notri. Med potjo pa mi scenariji udarijo v glavo. Viktorija v zamazanih nekdaj elegantnih oblačilih, ki so na območju trebuha krvava in sprijeta od krvi. Leži na umazanih tleh, njeno oko je črno in izpod čela ji teče kri, saj se je verjetno poskušala braniti. V kotu pa ležijo trupla prijateljic prepletena med sabo, zmrcvarjena in iznakažena, prekrita s krvavo rjuho. Od groze mi grejo mravljinci po koži in malo manjka, da zakričim. Poskušam se zamotiti z vprašanji. Kako pa sploh vzamejo ledvico na prvem mestu in kam jo dajo? ,,Zavijte na levo.'' Ukaže monoton glas telefona in sledim mu. Mar niso ledvice tako res drage, kaj pa darovalci moji možgani meljejo, jaz pa hitim z njimi. ,,Hodite naravnost, pri naslednjem izvozu zavijte desno.'' Se spet oglasi. Kaj je že rekla? Aja lonček pazi na lonček, pokimam sama pri sebi. Pogledam v telefon, ki me je ves čas vodil in se zavem. Zašla sem znašla sem se v temačni ulici polni, podgan in čudnih mrkih ljudi in njihovih senc. Hodila sem brez razmišljanja, kakor, da bi se preprosto teleportirala in zdaj sem izgubljena. Iz razmišljanja me zbudi hitra in glasna glasba, ki se odbija in poskakuje čez moja ušesa in po umazani ulici. Previdno ji sledim in opazujem umazane ulice, ki zatohlo zaudarjajo in medlo svetlobo. Šele tedaj opazim vhod, zanikrn je. Nizka rdečkasta vrata, obdana z neonskimi lučmi, ki utripajo v vseh živih ostudnih barvah. Glasni zvoki repa prodirajo skoznje. Takoj se me poloti živčnost. Viktorija je šla tja notri pomislim. Scenariji se vrnejo, Viktorija elegantno oblečena, ki stopa po hodniku in se onesvesti od udarca kija. Jaz, ki me vlečejo neznane trde roke v beli kombi brez registrske. Spet Viktorija in jaz vendar je ona nezavestna z razmršenimi lasmi, zvezana s trdo vrvjo in prelepljenimi usti. Grozljiv porogljiv glas, ki pravi:,, Ti si naslednja!''. Nenadoma zaslišim škripajoč zvok odpirajočih se vrat, ki me vrže iz grozljivih prizorov. Napnem se. Pripravim svoje drobne pesti in se usmerim, v karkoli bo že pač tam. Saj itak ne bo pomagalo a bom vsaj umrla pokončno. Vendar pa me začuden, leden glas pomiri: ,, Od kdaj pa ti hodiš v klube Cukrarna?!''. Viktorija je, v elegantnih visokih petah in kratkim belim topom ogrjena v temno modro jaknico izgleda odlično in predvsem zdravo. Najraje bi stekla k njej in jo objela, ker je v redu, čutim rdečico. Ko opazim, da je na Viktorijinih rokah dekle. Njena kratka roza obleka je zmečkana in svetli pšenični lasje so ji nekoliko ušli iz začrtane frizure in njen obraz je spokojen. Kakor, da spi me prešine. Viktorija zmigne in zamrmra: ,, Malo se ga je napila, nisem vedela, da je tako občutljiva, ni ravno njen stil.'' Meni pa se v glavi vklopijo vsi scenariji v vseh svojih okrutnih podrobnostih zato le s težavo izdavim: ,, Iti morava takoj zdaj!''
Torej to o čemer pišem tu v zgodbi se je dejansko zgodilo v nekem klubu v Turčiji. Ljudje so se zabavali in zjutraj zbudili brez ledvice. Torej dejansko nasvet, da ne puščajte samega kozarca v klubih in na zabavah in ne sprejemat pijače od tujcev ali ljudi, ki jih slabo poznate še kako drži. Kajti v njih je lahko vse mogoče. Drugače pa hvala dragon girl za lep komentar.