Nisem zaspala nazaj. Vstala sem iz postelje. Zagrnila sem rolete in prižgala luč v svoji sobi. Iz kupa nahrbtnikov in vreč sem izbrskala skrinjico z očetovimi slikami in pismi – neuradni dokumenti naše družine. Odprla sem jo in začela brskati po njej, iščoč odgovore na vse skrivnosti in vprašanja. Upala sem, da bo kje omenjeno, kje bi lahko bila Mdeline, ali kdo je počel take stvari, da je ljudi pošiljal v čudaški gozd z nevihto in kislim zrakom. Izvlekla sem dnevnik, a je bil datum približno sto let nazaj, zato sem ga zaprla nazaj. Potem sem izvlekla mamino in Abigailino pismo. Nisem poznala načina, da bi ju odprla brez, da bi se opazilo, zato sem ju skušala odpreti karseda previdno (če bi ovojnico povsem strgala, kot sem jo pri svojem, bi se bolj opazilo).

Najprej sem odprla Abigailinega. Njegova vsebina je bila kup opravičil in razlogov, zakaj je postala *i*taka*i* in se ji je *i*to*i* zgodilo. No, ni mi povedalo veliko, razen tega, da si je oče skozi leta nakopal sovražnike, za katere pred nesrečo z Abigail sploh ni vedel. Mamin je bil nekako poln enake vsebine, le da je v njem omenil tudi mene.
𝑰𝒏 𝒅𝒐𝒃𝒓𝒐 𝒔𝒌𝒓𝒊𝒋 𝑨𝒗𝒐. 𝑵𝒆 𝒑𝒐𝒗𝒆𝒋 𝒋𝒊 𝒏𝒊č𝒆𝒔𝒂𝒓, 𝒅𝒐𝒌𝒍𝒆𝒓 𝒏𝒆 𝒏𝒂𝒋𝒅𝒆 𝒑𝒊𝒔𝒎𝒂.

To je bilo vse. Morda je oče vedel, da bom brskala po ostalih pismih in ni hotel v njih preveč napisati? Toliko o odgovorih. Razočarano sem pismi pospravila v njuni kuverti in ju vrnila v skrinjico. In potem sem nekaj začutila.

Skozme je prišel sunek energije in me začel vleči k njegovemu viru. Začutila sem želo, da bi se tega predmeta dotaknila, čeprav nisem vedela, kaj je. Zajel me je hladen zrak. Obrnila sem se nazaj. Moj dih se je spreminjal v paro, v trenutku, ko je prišel na mrzel zrak. Vstala sem in si oblekla pulover, potem pa sem šla bliže nočni omarici. Dvignila sem kozarec vode in videla, da je voda zmrznila. Zdaj sem imela kozarec ledu.
»Kaj za..?« Nisem dokončala povedi, saj se je nekaj na moji postelji zatreslo. In potem je poletelo v strop. Avtomatično sem stopila nazaj, ko je predmet padel nazaj na tla. Pred mano je ležal oniks.

Nekaj časa se nisem mogla pripraviti, da bi ga pobrala. Bala sem se, da me bo spet začel daviti, kot me je prej. Počasi sem se mu približala in ga s prsti previdno pobrala s tal. V trenutku, ko sem se ga dotaknila, se je ozračje ogrelo in led v mojem kozarcu stopil.
*i*No, to je novo,*i* sem pomislila.

* * *

Med glavnim odmorom sem se družila z Liv. Nisem bila povsem prepričana, zakaj, a ob njej sem se počutila varno in nekako je ona prišla do mene. Sedela sem na klopci in brala knjigo, ko je iznenada prisedla. Nisem vedela, zakaj.
»Kaj bereš?« je vprašala, ko si je prižigala cigareto. Bili sva zunaj.
»Intervju z vampirjem.« V knjigo sem vtaknila prst, da sem si označila, kje sem končala, in ji pokazala platnico. Liv je pokimala.
»A nimajo vampirji rdečih oči?« je vprašala, ko je strmela v modrookega vampirja na naslovnici. Skomignila sem. »Je dobra?« je vprašala Liv.
»Ja,« sem zamrmrala. Potem sem spet pokimala. Tudi Liv je odobravajoče pokimala in med nama je zavladala nerodna tišina. Potem je zazvonil Livin telefon. Potegnila ga je iz žepa in ga prižgala. Videla sem ime klicatelja – Matt – preden je Liv vstala.
»Tole moram sprejeti. Moj brat je,« se je opravičila in odšla s telefonom na ušesu. Nisem bila prepričana, kaj naj bi vse skupaj pomenilo. Se zdaj druživa?

* * *

Mislila sem, da dan ne bi mogel biti slabši, ko me je davil oniks, a sem se motila. Tisto dopoldne pri zgodovini sem imela še večjo nesrečo, saj se je profesor Smith s svojim strašljivim nasmeškom obrnil k meni, ko je iskal nekoga, da mu gre iskat redovalnico – leni učitelji, saj veste – , čeprav bi bil čez deset minut odmor.
»Ah! Ava. Bi šla?«
Nisem hotela izgledati leno in nesramno, zato sem naivno pokimala in vstala. Zdelo se mi je, da je imel nekaj za bregom. Zakaj bi me deset minut pred odmorom poslal v svoj kabinet. In zakaj mene? In zakaj ni šel sam? Po vseh strašljivih zgodbicah, ki sem jih slišala o njem, in po pogovoru z njim, sem bila prepričana, da je nekaj narobe.

Ko sem hodila po hodniku, je v meni razbijalo. Morda lahko v njegovem kabinetu kaj najdem. Ampak zakaj bi me poslal v svoj kabinet, če bi vedel, da lahko kaj najdem? Je hotel, da kaj najdem? Morda le ni razmišljal? Ali je to past? No, zdaj sem naredila svojo odločitev, zato sem morala le še drseti po njenem toku in videti, kam me pripelje. Zabavno, kajne? Kabinet na srečo (ali nesrečo?) ni bil zaklenjen, če ne bi se morala obrniti nazaj in se vrniti v učilnico. Morda bi bilo to dejansko pametneje. Ali pa tudi ne. Morda je hotel, da pridem nazaj, da bi potem šel z mano… Stresla sem z glavo. Pritisnila sem na kljuko in odprla vrata v kabinet. Vstopila sem.

Zajela sem sapo. Kabinet je bil majhen, saj je bil le za eno osebo, lepo razsvetljen, okna so bila odprta, da se je zračilo. Stene so bile povsem bele, po tleh je bil lep hrastov – to sem sklepala po barvi – parket. Miza je bila lepo urejena; računalnik na sredini, majhen kup knjig in beležnic na levi strani. Na desni je bila naprava za delanje kave. Na moji desni so bile police polne beležnic, zgodovinskih knjig in zemljevidov. Na zgornji je stal globus, ki je prikazoval države oziroma kraljevine iz 18. stoletja. Na moji levi je bil razobešen zemljevid Evrope v 16. stoletju. Izgledal je kot povsem navaden kabinet profesorja zgodovine. In morda je bil. A nekaj tu notri je bilo narobe. To sem čutila.

Začela sem iskanje. Prebrskala sem kup knjig in predale v pisalni mizi, kjer nisem našla nič. Potem sem začela brskati po policah in pazila, da sem vse vrnila na svoje mesto. Bila sem že pri koncu, ko so se vrata odprla in za seboj sem zaslišala glas.
»Kaj pa iščemo, gospodična Graves?«

* * *
idk what to say here