PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 46. del
4
12. AVGUST
To poletje je bilo eno najboljših do sedaj. Pa ne zato, ker sem dopolnila osemnajst let. Ne, v mislih imam zmenke z Johnom. Bilo je čudovito. Skoraj vsak dan sva bila nekje in Alex je že dejal, da sploh več ne živim v naši hiši. Ampak življenje je treba uživati, kajne?
"Isabella, John je prisel! Imaš vse, kar rabiš, v kovčku?" zaslišim Franka iz kuhinje.
Danes z Johnom letim v New York na univerzo Columbia. Jaz bom tam študirala geografijo, John pa - seveda - zgodovino. Študij v tujini je zame velik prelom v življenju, saj nikoli nisem bila sama tako daleč od doma. A misel na študij skupaj z Johnom je bila res briljantna. Sicer bom pogrešala Franka in Alexa, s katerim sva se sedaj res povezavala, a obljubila sem jima, da bom pisala vsak teden.
"Vse imam, prihajam dol!" zakličem, ko dodam še fotoaparat. Brez njega pa res ne morem iti v mesto, ki nikoli ne spi.
Zadnjič si počesem svoje dolge rjave lase, nato pa nesem kovček po stopnicah do vhodnih vrat. Zagledam Johna, ki stoji pred svojo *i*Toyoto*i*, in še Franka z Alexom.
"Podaj mi kovček, Isabella. Dal ga bom v prtljažnik," prijazno reče John in podam mu moj velik kovček.
Medtem ko John hodi do prtljažnika, me Frank prime za ramo. "Pogrešala te bova," mi pove.
"Za božič bom že doma," ga razvedrim in ga objamem.
"Kaj pa jaz?"
Obrnem se in zagledam Alexa, ki me gleda z otožnimi zelenimi očmi. "Tudi ti dobiš objem," mu odvrnem in še njega objamem.
"Adijo Frank, Alex," še rečem in stopim k Johnu. "Res obljubim, da vama bom pisala vsak teden."
"Če ne boš pisala, ne boš dobila božičnega darila da veš!" se nasmeje Alex, jaz pa se mu nasmehnem nazaj. V New Yorku ne bom obdana z njegovimi šalami.
John sede na voznikov sedež, jaz pa se usedem zraven njega ter odprem okno. Ko John pritisne na plin, pomaham Franku in Alexu ter zavpijem: "Adijo, pogrešala vaju bom!"
Ko ne slišim več njunih vzkrikov, se ozrem proti Johnu. "Tako se veselim. Ne bi mogli biti bolje."
"Res ne bi moglo biti," mi odgovori in zavije na sosednjo ulico.
Jaz pa ga le poljubim na lice in se nasmehnem. Končno se mi odpira novo, srečnejše poglavje.
Lp, najsrečnejše dekle na svetu
To poletje je bilo eno najboljših do sedaj. Pa ne zato, ker sem dopolnila osemnajst let. Ne, v mislih imam zmenke z Johnom. Bilo je čudovito. Skoraj vsak dan sva bila nekje in Alex je že dejal, da sploh več ne živim v naši hiši. Ampak življenje je treba uživati, kajne?
"Isabella, John je prisel! Imaš vse, kar rabiš, v kovčku?" zaslišim Franka iz kuhinje.
Danes z Johnom letim v New York na univerzo Columbia. Jaz bom tam študirala geografijo, John pa - seveda - zgodovino. Študij v tujini je zame velik prelom v življenju, saj nikoli nisem bila sama tako daleč od doma. A misel na študij skupaj z Johnom je bila res briljantna. Sicer bom pogrešala Franka in Alexa, s katerim sva se sedaj res povezavala, a obljubila sem jima, da bom pisala vsak teden.
"Vse imam, prihajam dol!" zakličem, ko dodam še fotoaparat. Brez njega pa res ne morem iti v mesto, ki nikoli ne spi.
Zadnjič si počesem svoje dolge rjave lase, nato pa nesem kovček po stopnicah do vhodnih vrat. Zagledam Johna, ki stoji pred svojo *i*Toyoto*i*, in še Franka z Alexom.
"Podaj mi kovček, Isabella. Dal ga bom v prtljažnik," prijazno reče John in podam mu moj velik kovček.
Medtem ko John hodi do prtljažnika, me Frank prime za ramo. "Pogrešala te bova," mi pove.
"Za božič bom že doma," ga razvedrim in ga objamem.
"Kaj pa jaz?"
Obrnem se in zagledam Alexa, ki me gleda z otožnimi zelenimi očmi. "Tudi ti dobiš objem," mu odvrnem in še njega objamem.
"Adijo Frank, Alex," še rečem in stopim k Johnu. "Res obljubim, da vama bom pisala vsak teden."
"Če ne boš pisala, ne boš dobila božičnega darila da veš!" se nasmeje Alex, jaz pa se mu nasmehnem nazaj. V New Yorku ne bom obdana z njegovimi šalami.
John sede na voznikov sedež, jaz pa se usedem zraven njega ter odprem okno. Ko John pritisne na plin, pomaham Franku in Alexu ter zavpijem: "Adijo, pogrešala vaju bom!"
Ko ne slišim več njunih vzkrikov, se ozrem proti Johnu. "Tako se veselim. Ne bi mogli biti bolje."
"Res ne bi moglo biti," mi odgovori in zavije na sosednjo ulico.
Jaz pa ga le poljubim na lice in se nasmehnem. Končno se mi odpira novo, srečnejše poglavje.
Lp, najsrečnejše dekle na svetu
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Obožujem to zgodbo! Tako lepo se je vse popravilo! :heart::heart::heart:
Lp,
Ravenclawgirl
Lp,
Ravenclawgirl
0
Ni zakaj! Moje življenje so polepšale tvoje zgodbe. Vsak drugi dan sem se imela nečesa veseliti, pa najsi je bil dan še tako slab.
Lp,
Ravy
Lp,
Ravy
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
awwww koncnooo
0
Moj odgovor:
Nenaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave s simpatijo
Živijo! jaz mam eno težavico. imam simpatijo in ne morem nehat razmišljat o njem! mela sem že prej simpatije, ampak on je res tisti, ki mi je resnično všeč, ne zato kr je lep ampak kr je spoštljiv, prijazen in vljuden. jaz sem nova na soli, on je leto starejši in je res zlo prijazen z mano in rabim nasvet kako se zacet pogovarjat z njim kr me je strah. sucer me on kdaj kaj vprasa ampak se ne meniva dosti.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
