V trenutku, ko me je Sancar izpustil iz objema, sem začutila zelo čuden občutek...Kot, bi me pekla vest. Mislim, družina kljub hudi, hudi revšinini zmeraj skrbela zame. Da nisem bila lačna, da sem imela streho nad glavo.Pa čeprav so me učasih pretepali, ker sem bila zelo nehvaležna sem jih imela čisto na dnu srca rada.Njihova rešitav je bila, da bi se jaz poročila z bogatim moškim in bi potem imela lepo življenje in nikoli ne bi bila lačna. Šele tisti trenutek sem to dojela. Jaz pa ne bi mogla biti bolj nehvaležna sem zbežala od doma in jim nakopala še večje težave.Nisem mogla več zdržati.
" Ne morem več!" sem zakričala Sancarju, ki je stal tik pred mano.
"Česa..."ni mogel dokončatistavka Sancar, ker sem iz polja začela teči proti makedamski poti.
Tudi,ko sem bila že zelo daleč od njeha sem tekla in tekla še vsaj kakšno uro. Ko sem se ustavila pri nekem drevesu sem se komaj držala na nogah.
Bila sem nemočna. Nisem vedela kaj bi storila. Nekako sem se mogla vrniti nazaj domov. Nato pa sem se spomnila, da imam v nahrbtiku denarnico.Noter je bilo približno dvajset evrov. Ravno dovolj za avtobus iz Cashicke( tam sem bila tisti trenutek) do moje rodne vasi. Nato pa sem hodila še nekaj časa dokler nisem prišla do tiste taprave avtobusne postaje.Vsedla ssm se na klopco. Začela sem jokati. Nisem mogla verjeti, da sem pustila Sancarja samega sredi polja. Njega, ki mi je cel beg zmeraj pomagal.
" Po vseji verjetnosti se grozno počuti." sem si mislila.
Nato pa je pripeljal avtobus zajela sem sabo saj sem vedela, da je to pot do mojega invalidskega moža. Toda morala sem to storiti. Če ne zaradi sebe, za družino. Groza me je bila, ko sem dala denar in se usedla na sedež. Mislila sem samo: Kaj si Sancar misli o meni? Po vseji verjetnosti, da mi je pomagal kakor mi je lahko jaz pa sem ga samo odrinila in zbežala. Ampak kaj pa naj bi? Če bi mu povedala, da se nameravam vrniti domov me ne bi pustil po tem kako grozno sem opisovala svojo ubogo družino. Čeprav so bili včasih grozni in so me tepli si ne zaslužijo take hčerke. Ko je avtobus pripeljal na cilj sem se tako tresla od strahu, da sem komaj izstopila. Že v daljavi sem zagledala svojo hišo.