Ura je bila že skoraj sedem zvečer in zunaj je bila že trda tema, ko sva zapustila lokal. Hodila sva nazaj proti postaji in bilo je zelo mrzlo, zato sem si drgnila roke. Takrat pa je kar naenkrat vzel mojo roko in jo položil v žep svoje bunde. Moje srce je dobesedno podivjalo. Mislim, da sem močno zardela, a se na srečo v temi tega ni videlo. Ustavila sva se pod staro ulično svetilko zraven avtobusne postaje. Pogledal me je globoko v oči in rekel, da mu res veliko pomeni, da sva šla na pijačo. Samo odvrnila sem: "Meni tudi." In nato me je poljubil. Bilo je tako nežno in lepo, natanko tako kot v romantičnih knjigah, ki jih ponoči prebiram. Ko sem se tisto noč legla v posteljo, sploh nisem mogla zaspati. Samo gledala sem v strop in poslušala pesmi, ki mi jih je poslal na Spotifyju. Vedela sem, da je to šele začetek najine zgodbe, ampak v trebuhu sem imela tiste prave metuljčke, ki nikakor nočejo izginiti.