Naslednji dan sem pred angleščino brala knjigo. Ker sem se že navadila, da se nihče ne bo pogovarjal z mano, sem si od doma večkrat prinesla kakšno knjigo, če sem le imela prostor v torbi. Udobno sem se namestila na klopi (kolikor je pač to šlo, ker klopi na splošno niso niti malo udobne) in se zatopila v knjigo, tako da sploh nisem slišala ničesar več okoli sebe.
»Kaj bereš?«
Zdrznila sem se. Na klopi zraven mene je sedel Mihael in me radovedno gledal.
»Jaz?« Nisem bila čisto prepričana, ali je res ogovoril mene.
Pokimal je. »Emm … Uh … Stekleni prestol. Sarah J. Maas. Si že kdaj slišal za to?« sem mu pokazala platnico. Odkimal je.
Nisem vedela, kaj bi dodala, zato sem se spet posvetila branju knjige. Mihael pa je še vedno sedel zraven mene. Uhh, to je bilo pa res neprijetno. Zaprla sem knjigo in jo pospravila v torbo. To tišino bi najrajši nekam poslala.
»Emm … si se že navadil?« sem ga vprašala, da bi prekinila tišino med nama. Zmedeno me je pogledal. »Na šolo pa to. Učitelje, razred …«
»Aja, ja. Sem.«
»Meni je najbolj všeč kemija, ker je dejansko nekaj zanimivega, ko delamo poskuse,« sem bleknila.
»Meni pa … hmm … Biologija. Ker mi je všeč učna snov.«
»Res?« sem se nasmehnila. »Jaz pa je ne prenesem. Vse mi je takšna potrata časa. Brez veze.« Vstala sem, saj sem videla, da je učiteljica odklenila razred.
Ostro je vdihnil in si roko položil na prsi. »Neža Keršič. Ni ti všeč biologija?« Odkimala sem in se sramežljivo nasmehnila. V nejeveri je zmajal z glavo. »Všeč ti je kemija, biologija pa ne? Pa ta dva predmeta sta ja povezana!« Prestrašeno sem ga pogledala. Pa menda ne misli resno, ali pač? Oh, upam, da se samo heca.
Videl je moj prestrašen nasmeh in se mi nasmehnil. »Ne skrbi. Samo sarkastičen sem,« se mi je nasmehnil in me potrepljal po rami. Oddahnila sem si in stopila skozi vrata. Odšla sem do svoje mize. Odložila sem torbo in videla, da je Mihael še vedno za mano. Ustavil se je pri mizi desno od moje.
»Je ta miza zasedena?« me je vprašal in s členkom potrkal po njej.
»Ne,« sem odkimala. Usedel se je in si pripravil stvari za uro.
»Torej, imaš kakšnega brata ali sestro?« Spet sem odkimala. »Pa ti?«
»Tudi ne. Kaj pa … hišni ljubljenček? Ga imaš?« Še enkrat sem odkimala. »Jaz tudi ne.« V roke je vzel svinčnik in se začel igrati z njim.
»Najljubša čokolada?« Prosim?! Zakaj me to sprašuje?
»Umm … Milka? Ne vem. Čakaj, riževa. Ja, če bi mogla izbrati, bi izbrala riževo čokolado. Ali pa vročo čokolado, kadar je hladno.«
»Dobro,« je pokimal. »Kaj pa najljubši letni čas?«
Resno, kaj se gre?! »Vsi letni časi so mi všeč,« sem se mu nasmehnila in tako poskušala skriti nejevero, ki se je najverjetneje risala na mojem obrazu. »Zima mi je všeč, ker narava izgleda pravljično, ko zapade sneg. Jesen mi je všeč zaradi barv, poletje, ker gremo na morje, pomlad pa zato, ker imam rojstni dan in vse cveti.«
»Meni pa poletje. Ker imam rojstni dan poleti,« mi je pomežiknil.
Zdaj sem pa jaz na vrsti. »Najljubši film?«
Popraskal se je po bradi in se delal, da razmišlja. »Hmm …« Takrat pa sem opazila, da naju nekaj deklet opazuje. »Slovenski mogoče serija Ja, Chef!, če šteje, od filmov pa Igre lakote.«
Ne vem, kdaj je Ajda prišla tako blizu, ampak naenkrat je stala čisto zraven Mihaela.
»Kaj pa tvoja najljubša barva?« ga je vprašala. »Modra.« Premeril jo je s pogledom, potem pa se je takoj spet posvetil meni.
»Je bilo kaj za nalogo?« me je vprašal. Pobrskala sem po spominu.
»Mislim, da smo mo…«
»Deveta naloga na strani petinštirideset.« Mihael ji je pokimal in se ji nasmehnil. Pogovoru so se počasi pridružila tudi druga dekleta. Nenadoma se nisem več počutila dobrodošlo in delala sem se, da brskam po učbeniku, v resnici pa sem poslušala pogovor.
Prsi mi je napolnila bolečina, ker sem vedela, da mi je spet spodletelo. Moje navdušenje, da mi končno uspeva, je uplahnilo v trenutku. Nisem več vedela, ali naj še res sploh upam, da mi bo kdaj uspelo in da bom imela fanta. Potem pa sem postala ljubosumna. *i*Kako si sploh upajo, da mi grejo in mi pred nosom vse uničijo?!*i* Vsa dekleta so bila naenkrat vsa sladka in ga spraševala vse mogoče. Hvala bogu, da je takoj za tem prišla učiteljica, ker če ne bi, bi po mojem šla čim dlje stran, samo da mi ne bi bilo treba poslušati tega pogovora.
Po uri sem takoj pospravila stvari in kar se da hitro zapustila razred.
»Neža, počakaj,« sem zaslišala za sabo.
Obrnila sem se in zagledala Mihaela, ki se je prerival mimo sedmošolcev.
»Mi lahko, prosim, pokažeš, kje imamo pouk. Nisem si še čisto zapomnil,« je rekel ves zadihan. Pokimala sem in se odpravila po hodniku naprej.
»Neža,« je rekel tiho. »Oprosti, za tisto prej.« Zmajal je z glavo in zavil z očmi. »Res nisem …«
»Je že v redu,« sem ga utišala in poskušala prikriti jezo v svojem glasu. »Saj nisi ti kriv, da so one prišle k tebi.« Prikimal je in povzpela sva se po stopnicah navzgor.

***