helouu, ta je tut mal krajši zato k se mi je zdel da bolš da zaključm kokr da nadaljujem. sej bom probala pol od naslednga dela naprej daljše. Upam da vam bo useen všeč :)
_____
Zberi se. Zberi se. Zberi se. Prekleto, zberi se, Hart. Maria bo opazila.
Maria je opazila.
"Hart?"
ZBERI SE, PREKLETO. "Ja?" Dvignila sem pogled in se zazrla v njene velike temne oči, ki so zrle vame vse bolj jezno.
"Hart, kaj je bilo to?"
"Kaj?"
"Kaj. Je. Bilo. To?" je počasi ponovila.
"Kaj kaj je bilo?"
"To!" je zavpila. "Nekaj sta se družila na tistem izbircu, ja! Koliko pa!? Si morda kadarkoli v tem času vsaj *i*pomislila,*i* da bi se spomnila, da mi je všeč?"
"Sem!" sem se uprla in se trudila, da ne bi povzdignila glasu. "On je prisedel k meni, ne jaz k njemu!"
"Seveda. In to oprosti vse, kajne? *i*On je prisedel k meni.*i* Ja, ampak očitno ga nisi ravno nagnala, a ne?"
"Bi ga morala!?"
"Ne vem, ponavadi naženeš vsakogar, ki sede zraven tebe, razen mene," mi je zabrusila.
Ravno sem odprla usta, da bi ugovarjala, a me je prekinila.
"Všeč ti je, kajne?"
"Kaj? NE!" sem obupano zavpila še jaz.
"Seveda ti je," je vztrajala. "Saj se ti vidi."
Ugriznila sem se v jezik in se pripravila, da ji bom povedala celotno zgodbo. Kako so me zapustili starši, kako sem nehala verjeti v ljubezen in kako me je Gal pripravil, da mi je počasi postal všeč. Kako sem sem se ves ta čas trudila, da mi ne bi bil. Kako sem imela ves ta čas slabo vest zaradi nje. Odprla sem usta. "Maria, prosim..."
"Ne. Veš kaj, Hart, izgini. Vem, da nisem ravno tvoja prijateljica, ampak mislila sem, da me vsaj spoštuješ. AMPAK OČITNO SEM SE ZMOTILA. Zdaj pa samo izgini in se mi ne pojavi več pred oči." Prezirljivo me je pogledala, potem pa si popravila torbo in odhitela po hodniku stran od mene.
Obstala sem pri omarici in poskušala prepričati samo sebe, da bi se odpravila v razred.
Nadela sem si kapuco, obula čevlje in odvihrala ven iz šole.