*roza*OBNOVA 1.dela*roza*
*b*Sofija je punca ki se ji dogajajo nepojasnjene in grozne stvari. Glasovi v njeni glavi, neznosen strah,prijatelji...Sofiji se v prvem delu začenja panicni napad....Nato raste in raste....Vendar sofija nima pojma kaj to je,kaj se ji dogaja?! Pade skupaj in oblezi na tleh.Kaj se zgodi potem?*b*

______________

*modra*……UUUIIIUUIIIUUUUIIIU…..*modra*
Zališim. Te grozne Sirene. Vedno bolj glasne. Vedno bližje.
*i*'Pa ne spet?!'*i* mi zašepeta moj gozni glas v glavi ki me bi danes že skoraj spravil na smrtno posteljo.
Spet laganje. Spet: *i*'vrtelo se mi je,jedla sem,ni bilo slabosti' …*i*
A resnica je druga.

Modre lučke zasvetijo, vedno bližje in bližje so. Utripajo. Kot novoletna okrasitev. A jaz ne praznujem ,prej bi rekla da žalujem. ležim na tleh. Dotaknem se glave. Topla kri.

Po nekaj dolgih sekundah ležanja na tleh napnem oči.
Linda, učiteljica slovenščine, me drži za roko. Nežno, kot da bi se bala, da bom izginila. Okoli mene se stiskajo učitelji. Preveč obrazov. Preveč pogledov.

Vrata rešilca se nato odprejo in Četverica reševalcev izskoči iz rumenega vozila. Množica se umakne in tiho a prestrašeno opazuje. Naprave. Žice. Sirene. Spomini…. Le nepremično ležim pod mano pa je mrzel pločnik.

Eden od možiclev oblečene v rumeni opravi mi izmeri srčni utrip.
»170… 180… 190…Viša se.... To ne bo v redu!«
glas reševalca prereže zrak. Nekoliko Globok, a presenetlivo miren.

Ljudje šepetajo. Panični so. A jaz sem ujetnica svojega telesa. Kot da me sploh ni. Tudi če izgleda kot da oumiram to ni moja skrbi.Moja skrb je le slabost,bruhanje.
…
»Živjo, Sofija, tukaj Dare, reševalec. Prišli smo ti pomagat. Me slišiš?«

Slišim ga. Res ga slišim. Želim reči »da«, želim reči »živa sem« …
A usta izdajo le eno besedo:
»Ne-e bom bru-ha-lla…«

Reševalec me pogleda nekoliko zmedeno.Spogleda se z učiteljico nato pa nežno odvrne:
»Vse bo v redu.«

Za kratek trenutek verjamem. Čeprav je kratko mi pogreje srce.
-----
Čez nekaj minut spet odprem oči. Infuzija. Žice. Naprave. Ljudje. sošolci.
*i*Bog ve kaj si bodo mislili o meni?*i* Ne pravim da nimam prijateljev. Vsaj ne takih, ki bi jim zaupala ,se ob stiski zatekla k nijim. V razredu smo samo štiri punce, okoli nas pa 18 fantov. Oni vladajo. Mi obstajamo .A le kot senca.

Utrip ne pojenjai, kar čutim čisto jasno. V rokah mi mravljinči, kot bi bile polne mrzlice…
»Dobro, odpeljali te bomo na preiskave. Prav, Sofija?«
Mi reče eden od reševalcev in dobim rahel občutek kot da je nad mano že obupal.Saj kdo pa nebi?

Samo pogledam ga. Dovolj , da razume.
Vsi štirje reševalci me dvignejo in postavijo na trdo rumeno posteljo. Pri tem jim pomaga še učitelj za biologijo. Nato me dvignejo in me postavijo v reševalno vozilo. Vrata se začnejo zapirat. Pogledi. ljudje. Solze. Mahajo kot da je slovo. *i*Je res?*i*
---
Rešilec drvi. Pot je dolga, a varna. Zibanje me pomirja.

»Utrip se ti je končno stabiliziral,« reče eden od reševalcev. Moški srednjih let nekoliko okrogle postave, z neurejeno brado. Starejši od trideset. Njegov glas je resen ,Uraden a topel.

»Nekatere si kar prestrašila veš Sofija. Imaš srčne težave?«

*i*'Naj rečem ja? Ker izgleda kot da se je mojemu srcu v zadnjem času utrgalo. Ali ne? Ker mi še nikoli niso nič odkrili?'*i*

»Ne… vsaj ne dokazano,« zamrmram.

Pokima.
»Sicer nisem prepričan, ampak po izkušnjah je izgledalo kot hut panični nap…«

Telefon mu zazvoni. Beseda ostane v zraku. Nedokončana.Nepojasnjena.V dvomih.

*i*Panični… kaj?
Je nevarno?
Bom zaradi tega… bruhala?*i*

.........

_______


Jejjjjjj 2 del je tukiii<3333Ful mi je pomenil vsak srček vsak komentarcek ki ste ga mi podarili v prejsnjem delu:heart:Upam da se bo ta zgodbica lepo razvila,da vam bo usec , ker res uzivam ko jo pisem.Svoje srce in duso izlijem vanjo.Vse svoje obcutke ki so se mi naberali so strjeni v njo.HVALA VAM ZA POTPORO RADA VAS IMAM:yellow_heart::yellow_heart::yellow_heart::yellow_heart:

VASA LOOOOO:blush: