tak pa danes malo daljši del <3
~~
Andrej, vrže svojo torbo od treninga na kuhinjsko mizo in se vrže na kavč. Najprej me par sekund gleda, potem pa izbruhne v smeh: »Bog pomagaj, Izi pa saj ne misliš, samo stati tu?«
Jaz ponovim za njim, kovček pustim v predsobi, jaz nahrbtnik mirno odložim na mizo, grem do kavča in prisedem k Andreju.
Potem nastopi tišina, jaz se izogibam vsakemu njegovemu pogledu, ker se počutim krivo za vse, počutim se krivo za to, da zdaj sediva tukaj, kot, da se ne poznava in, da je meni neprijetno.
Tišina je groba, kot, da reže vse naše spomine. V trenutku, oba hočeva nekaj reči, pogledam ga in se nasmehnem: »Najprej ti…«
»Daj no, Izi, ti, kar povej,«
»Ne, najprej ti« rečem že skoraj jezno. Očitno Andrej v mojem glasu, zazna kanček vznemirjenosti, zato, raje poišče prave besede, v svojem besednjaku.

Nikoli nisem rekla, da je Andrej glup, ali neumen, nespameten, a si to po tiho mislim, vem, da ni prav saj smo prijatelji. Ampak včasih, bi mu res rada povedala, kakšen kreten je. Vedno je bil, a sem to spoznala, šele, ko smo se oddaljili.
Vedno je bil samovšečen, vedno misli, da ima bolj prav od drugih, da je njegovo mnenje edino pravo. Pa se moti, veliko se je motil, veliko napak je naredil in mi smo ga vedno sprejeli. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, se mi zdi res zelo neumno od nas. Vsi smo se preveč bali, da bo naše prijateljstvo razpadlo, medtem ko se je Andrej vedno igral z ognjem, okrog tega.
Najhujše od vsega je, da sem ga jaz vedno branila, da sem Luku in Mili govorila, da ni tak. Pa je bil in še vedno je.
Tokrat iz nekega razloga, nočem prepira, želim le najti večni mir, v našem prijateljstvu. Čeprav Andrej nekaj govori, ga ne poslušam, moje misli so preglasne, mojo razmišljanje pa zaduši njegov glas. Preprosto ga ignoriram, ter razmišljam, se spominjam, kako sem ga vedno sprejela nazaj k sebi, a le zakaj sem to storila?
Spomnim se, bil je poletni dan, Andrej se je spet izločil iz našega prijateljstva…
… »Resno vama govorim, jaz tega tipa sploh ne maram več,« vsi trije so sedeli na pijači, jaz Mila in Luka, pogovor je tekel o Andreju in Mila je ravno priznala, da ga ne mara.
Z Lukom sva se spogledala, nisva vedela, kaj bi rekla. Ampak očitno Luku, Andrej tudi ni bil več pri srcu: »Ja, prav imaš Mila. Vedno se druži s tistimi njegovimi prijatelji iz treninga, mi smo pa preprosto pozabljeni,«
Pogovor se je obrnil le na to, da se pogovarjata Mila in Luka, jaz nisem imela besed, preprosto nisem vedela, kaj naj rečem. Sedela sem na stolu, pod sončnikom, sonce mi je pripekalo po hrbtu. Svoje roke sem ovijala okrog, hladnega kozarca z ledenim čajem.
»In zadnjič, sem ga spet videla z novo punco, kako se poljublja z njo,« Miline besede, so me vrgle iz mojega zatopljenega razmišljanja, nekaj v meni se je prelomilo. Vedno se je, ko je kateri o njiju omenil, Andrejevo punco. Takrat se je moj obraz spremenil in v očeh so me ponovno zapekle solze.
Luka me je preučeval s pogledom, Mila pa je spregovorila prva: »Ej, Izi, a si v redu?« jaz sem le pokimala, a to njen ni zadoščevalo.
»Ahgg, Izabela, pozabi že na njega. Kreten je,« zaradi njenih besed so me solze, še bolj zbodle v očeh, a se jim ne bom predala, ne bom jokala.
Le pokimam, se hitro izgovorim, da morem na stranišče. »Takoj bom nazaj, le na wc grem,« rečem, z glasom, v katerem se sliši, da ne znam in ne zmorem več zadrževati solz…

Moja glava se vrne nazaj v sedanjost, v realnost.
»Izi, a si me poslušala,«
»Ja,« *i*Ne, nisem te in nimam pojma, o čem si govoril.*i*
Sedim po turško, v svojem naročju pa držim blazino, ki je bila na kavču. Blazinina prevleka je lepa, modre barve, modri vzorci. Najdem del, kjer se je blago že začelo parati in se igram z nitko. Vlečem jo, med prsti, jo zvijam, ovijam okrog prsta. Začutim Andrejev pogled na sebi, a se ne oziram na njega, še zmeraj se cufam nitke.
Zunaj se temni in prav tako sobo zajeme poltema.
»Izabela, a ne bi šla domov, pozno je že,« reče Andrej, v njegovem glasu je čutiti kanček nelagodja v pogledu pa delček skrbi.
Odprem usta, a jih zaprem, besede se mi zataknejo v grlu, kot, da so moji možgani pozabili kako se govori. Kako naj mu povem, morem mu zaupati, prenehati tresti laži, da je vse v redu, ko ni.
~~~
nočko <3