Nov del, danes mam ful motivacije za pisanje tak napisana mam že dva dela za vnaprej. vglavnem uživajte v branju <3
~~~


Zunanji dež bobni ob okno, stanovanje zdaj osvetljuje luč. Prijazna topla svetloba, daje prostoru, občutek domačnosti. Daje mu svetli ton, toplo noto, čeprav je vse v meni že dolgo časa nazaj ugasnilo. Zdaj mojo srce, ne osvetljujejo več luči prijateljstva, temveč je to v temi. Sameva. Čaka, da se spet vse uredi, da ga nekdo sept osvetli, da ne bo več samo v temi…
Tema. Moj večni strah. Ko se ugasnejo luči, postane vse temno. Pretemno. Počutim se kot, da ostanem sama, da se luč nikoli več ne bo prižgala, da je vsa svetloba izginila za vedno. Da bom jaz izginila, da se bo moje telo razpršilo po temnem prostoru, da nikoli več ne bom resnična. Kot, da mi tema vzame življenje.
Zunaj začne močneje deževati, zdaj so dežne kaplje težke. Ropotajo ob okno, opazujem kako se velika kaplja spusti iz neba in se potem razprši po oknu. Tema, je zajela že skoraj celo mesto, le še na kraju obzorja, daleč od tu se vidi rdeče-oranžno nebo. Sonce se bo kmalu spustilo in svet bo zajela noč in s tem luna, zvezde, utrinki…
Morem priznati, da sem res čuden človek. Čudno bitje. Bojim se teme, a obožujem vesolje. Obožujem gledati zvezde, kako se te prikazujejo ena za drugo in popestrijo temno praznino na nebu. Vesolje se mi zdi preprosto, tak prostor, kjer bi lahko bila sama in se ne bi počutila sama. Takrat me ne bi bilo strah teme, praznine ali tega, da sem sama. Takrat bi lahko poplesavala na nebu, plesala z zvezdami in pela z luno.
Spet sem se zatopila v moje misli in medtem v prazno strmim skozi okno. Luna se je prikazala, njena svetloba osvetljuje del sobe. Dež se je umiril, še zmeraj pa drobne kapljice padajo in škropijo. Zdaj se počutim, kot, da je ves zunanji mestni vrvež potihnil, pa čeprav ni. Zunaj se še vedno slišijo zvoki prometa, sliši se zavore na avtomobilu, zvok motorja…
Začutim topel dotik, na moji rami. Andrej. Prijatelj. Zdi se kot, da je s tem spet vsaj malo osvetlil del v mojem srcu, da ne bo spet prazno in v temi. Zdaj mojo srce osvetljuje le majhna žarnica, ki je šibka in ji zmanjkuje baterije, a plamen še vedno gori.
»Izi,« njegov ton je topel, prijazen in poln skrbi. Njegova beseda obvisi v zraku, kot, da je moje ime in s tem posledično tudi jaz, da smo obviseli v časovni razpoki. Oba dobro veva, da nikoli več ne bo kot nekoč, ne moremo se vrniti v preteklost in vsega popraviti, čeprav bi radi.
Njegov pogled se končno ujame z mojim. Njegove tople oči, se zazrejo v moje: »Izi?« ponovi spet moje ime, a tokrat, postavljeno v vprašanje. Odmaknem pogled, v grlu imam cmok, solze mi silijo na površje.
Spet se začnem igrati z nitko, ki visi iz blazine. Vlečem jo in cufam, potem pa se nitka nenadoma strga. Odtrga se stran od blazine in ostane v mojih rokah, zdaj nimam več izgovora, da ne bi rabila Andreja gledati v oči.
Pa če tudi so njegove oči iste, kot na dan ko sem ga spoznala, ko sem prvič uzrla njegov prikaz in se zagledala v njegove oči. Ne spomnim se vsega, moji spomini preprosto izvirajo iz tega, kar mi je povedala Andrejeva mama…
In oba sva naenkrat spet stara pet leta. Sedela sem na stolu, za mizo v kuhinji, jedla sem banano. Tega se spomnim, saj sem od vedno oboževala banane.
Skozi kuhinjo okno sem zazrla njegovo postavo, bil je Andrej. In jaz, majhna Izabela, sem si želela prijatelja, po moji glavi se je motalo le eno: rada bi spoznala tega fantka.
Nisem ga najbolje videla, zato sem stopila na stol, a tudi takrat ga nisem povsem videla. Na pamet mi je prišla ideja. Če zdaj pomislim za nazaj je bila ta moja ideja, kar nevarna za pet letno deklico. Vzela sem stol, zlezla na njega in iz njega stopila na kuhinjski pult. Povsem sem ga videla, majhnega fantka, ki je zlezel na kolo. Začel je poganjati kolo, njegove noge so bile na pedalih in hitro gonile.
Jaz pa sem zlezla iz pulta, kar se da hitro sem si obula čevlje. Rozaste športne čevlje, odprla sem vrata in stekla ven na dvorišče, ko sem tekala in ko je moja noga zadela ob tla so se na čevljih prižgale lučke. Ti čevlji so bili moji najljubši.
Ustavila sem se na dvorišču in se razgledala, nikjer ga več ni bilo. Sedla sem na tla, na površje so mi privrele solze, najprej ena potem druga in naenkrat jih je bilo neskončno.


Nenadoma pa sem se domislila neverjetne ideje, stekla sem v garažo. Med vso kramo poiskala mojo kolo, ga privlekla ven.
Zapomnila sem si njegove korake in premike, kako je začel poganjati kolo in tudi jaz sem se odločila, da bom poskusila. Najprej sem tako, kot on zlezla na kolo, eno nogo sem dvignila v zrak in jo dala na drugo stran. Sedla sem na sedalo, najprej sem položila eno nogo na pedal in se pognala naprej, nato še drugo.
Začela sem poganjati, bilo je veliko lažje, kot sem si mislila, da bo.
Odprla sem vrtna vrata in s kolesom zapeljala dol iz dvorišča, na ulično cesto, po kateri nikoli ni peljal noben avto, redkokdaj se je zgodilo, da bi prišel kakšen.
Poganjala sem kolo, dol po hribu, naenkrat pa je vse šlo prehitro. Drvela sem po hribu in nisem več imela nadzora nad kolesom. Veter mi je mršil lase, nisem se mogla ustaviti in takrat…
BUM!
Padla sem na tla, opraskam si kolena, začne mi teči kri. Brišem si solze in nato kri na kolenih. Mojo kolo je polomljeno, jaz pa sedim na tleh, bolečina mi utripa v kolenih, potem se uzrem še svoje roke, moje dlani so tudi opraskane, a ne tako kot kolena.

~~~
upam, da ste uživali pa lepo nedeljo vam želim <3