Povzpnem se po stopnicah, vse do glavnega vhoda šole. Pred vrati se ustavim in prekrižam roke. Najraje bi se obrnila in šla nazaj domov. Nočem v šolo. Vem, da me ne bodo lepo sprejeli. Vem, da bo tako kot na prejšnjih šolah. Nekdo me boksne v ramo. Obrnem se in ga mrko pogledam. Fant se le zasmeji in se pridruži gruči svojih prijateljev, ki se že zbadajo med seboj. Globoko vdihnem in stopim do garderob. Niti ne vem, katera omarica je moja, zato grem samo v avlo. Tam se vsi prerivajo in kričijo. Zelo neprijetno mi je. Val šolarjev se začne prerivati naprej. Začutim udarec v hrbet, vendar grem samo mirno naprej in odidem do razreda. Usedem se za eno od mnogih miz. Nihče me niti ne pogleda, kaj šele da bi me kdo pozdravil!
»Umakni se s stola! Jaz sedim tu!« me je z važnim glasom nadrla ena od važičk.
Jaz pa samo zavijem z očmi in pograbim svojo torbo.Usedem se za prazno klop, kjer bom imela mir. Zaslišim šolski zvonec. Kljub temu, da se je pouk začel, ostali mirno klepetajo. Učiteljica zamuja. Po nekaj minutah se odprejo vrata in vse potihne. V razred stopi učiteljica, ki v rokah nosi peresnico in zapisnik.
»Dobro jutro učenci,« nas pozdravi ob brskanju po predalih.
»Dobro jutro,« odvrnemo zdolgočaseno v en glas.
»Jaz sem čez počitnice izgubila ključek za omarico. Grem lahko naročit novega?« se je oglasila učenka iz zadnje klopi.
»Anna, kasneje o tem. Najprej pozdravimo novo učenko, ki se je letos pridružila našemu razredu. Eleonora, lahko prosim prideš pred tablo in se nam predstaviš?« mi je prijazno rekla.
Vstala sem in stopila pred razred. Ko mi je kapuca padla z glave, sem slišala šepetanje.
»Kako je lepa,« je rekel nekdo.
»Sem Eleonora Jackson. Stara sem trinajst let. Imam mlajšo sestrico, ki obiskuje drugi razred. Zelo rada imam svoje domače živali - tri bele miši in kužka.«
»Hvala ti, Eleonora,« je izdavila učiteljica.
Namignila mi je, naj se usedem nazaj na svoj stol. Storila sem, kar mi je rekla. Ozrla sem se po razredu. Vsi so šepetali in se smejali. Občutek mi je pravil, da govorijo o meni. In se mi posmehujejo. V očeh sem začutila solze. Prva mi je spolzela po licu in kapnila na majico. Pobrskala sem po torbi in vzela telefon. Skrila sem ga pod pulover. Obrisala sem si oči in dvignila roko.
»Grem lahko prosim na stranišče?« sem rekla s tresočim glasom.
»Naj ti bo, vendar samo danes in nikoli več,« se je malce omehčala učiteljica.
Odprla sem vrata in odšla. Zaklenila sem se. Tu je bilo veliko bolj mirno kot v razredu. Prižgala sem telefon in na zaslonu se je prikazala fotografija mojega kužka. Nasmehnila sem se in pomislila: “Mogoče ni prav, da med uro brskam po telefonu.”
Tako sem si samo še splaknila obraz, nato pa odšla nazaj v razred. Pred vrati učilnice sem se ustavila in poslušala, kaj se pogovarjajo.
»Prosila bi vas samo, če lahko lepo sprejmete Eleonoro. Ne počuti se dobro, če se ves čas smejite in šepetate, pa četudi ne o njej. Postavite se v njeno vlogo.«
»Kje pa se obira tako dolgo?« sem zaslišala posmehujoč glas.
»Anne, greš lahko ponjo in jo pomiriš?«
Učenka je zavila z očmi in vstala.
Takoj ko se zaslišala te besede, sem stekla nazaj in se zaklenila. Začela sem jokati. Ne pod prisilo, vendar zato, ker mi ni všeč. Kaj kmalu pa sem zaslišal korake, ki so odmevali po hodniku. Potihnili so, ko se je nekdo ustavil in zavil na stranišče.
»Eleonora? Si tukaj?« je zašepetala učenka.
Nisem ji odgovorila. Poskusila sem ne jokati in glasno dihati.
»Eleonora?«
»Ja?« sem bila nekoliko bolj previdna.
»Ni se ti treba skrivati. Lahko prideš ven.«
Premišljevala sem, ali naj jo ubogam. Naj odprem vrata? Oči so mi begale sem in tja in iskale točko, na katero bi se lahko oprle. Moji prsti so kar sami segli po ključu in ga obrnili. Bilo je kot hipnotizacija. Stresla sem z glavo in se zbrala. Mirno sem stopila naprej. Anne me je premerila od glave do peta, kot bi bila ropar.
»Greva lahko nazaj v razred, ali naj še malo počakava, da se umiriš?«
»Lahko greva,« sem odgovorila nekoliko negotovo.
»Si prepričana? Ne zdiš se mi čisto v redu.«
»Ja.«
»Z mrzlo vodo si zmoči obraz, ker si rdeča kot kuhan rak.«
Naredila sem, kar mi je rekla, nato pa mi je pomignila, da lahko greva.
»Kaj kmalu boš postala priljubljena.«
»Ne moreš vedeti.«
»Pa vem,« je vzdihnila.
V razredu je vse potihnilo, ko sva vstopili. Vse oči so sledile predvsem meni. Počutila sem se kot miška ob slonu.

Po koncu pouka sem si nadela kapuco. Odšla sem do svoje omarice (na njej je bil namreč nalepljen listek z mojim imenom, ki ga na začetku nisem opazila) in se preobula. Na drugi strani zaslišim fante iz našega razreda, ki se zafrkavajo. predvidevam, da si podajajo natikače in skrivajo ključe.
»Hej, kakšna se vam zdi tista Eleonora?« sem zaslišala.
Namrščila sem obraz, saj mi ni bilo na noben način všeč, da se pogovarjajo o meni. Na drugo stran pa si tudi nisem upala iti in jih nadreti.
»Meni se zdi čisto v redu.«
»Lepa je, takih ni veliko.«
Ob teh besedah so se mi odprla oči. Ne govorijo resnice. Samo navadna najstnica sem, s temnimi valovitimi lasmi in brez družbe.
»Meni je malo všeč. Tudi njen karakter…«
»Eric, kaj res?«
V glavi sem ostala brez besed. Odkorakala sem do vrat in odšla skoznja.
______________________________________________
Ojjjj!:upside_down:
Ja ja, nova zgodba! Upam da vam je bla všeč, pa nov del bo na približno dva dni oz. se bom potrudla da bo vsak dan.
Lp, Bela:blue_heart:
:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart: