Čisto blizu Bena, odeta v njegov objem sem se počutila... srečno. Sem rekla srečno? Ja. Srečno.
Pobožal me je po laseh, ko je čez nebo švignil zvezdni utrinek.
"Tracy?"
"Ja Ben?"
"Zaželi si kaj."
Zaprla sem oči in po glavi mi je rojilo nešteto misli. Nešteto *i*zamisli*i*. Zamisli kaj bi si lahko zaželela. Bilo jih je ogromno. A izbrala sem si le eno.
"Si?"
"Ja. Ti?"
Za trenutek je med nama nastala tišina nato pa je prikimal.
"Ja. Tudi jaz sem si."
Rekla nisem ničesar več. Samo stiskala sem se v Benovem objemu in se trudila, da bi moje celice vnesle dovolj Benovega vonja po mehčalcu od katerega so bile odvisne. Nato mi je v žepu zabivriral telefon, saj sem ga pred srečanjem z Benom utišala in prekinil moj tok misli. Me spet vrnil v realni svet. V svet kjer zame *i*ni*i* sreče.
"O sranje."
Ben poleg mene se je vzravnal.
"Kaj je?"
Strmela sem v telefon. Ura je bila deset. Sranje. Joj ne. Vstala sem in obraz zakopala v dlani nato pa čisto tiho zastokala. Niti enkrat nisem pogledala na uro. Trening sem končala ob pol sedmih. Če bi ob osmih ali pol devetih prišla domov bi bilo vse še v redu. Zdaj pa je bila ura deset. Starši so že zdavnaj doma in zdaj sem šele opazila ogromno neodgovorjenih klicev in sporočil, ki sem jih dobila.

*b*Queele: Kje si?! Tracy odgovori mi prosim! Starši so doma. Nisem jim povedala za Bena a jim bom kmalu mogla, če se takoj ne prikažeš doma!*b*

O sranje. Queele je to napisala pred desetimi minutami. Ben mi je obraz objel z dlanmi in mi brado privzdignil tako, da sem ga pogledala.
"Tracy. Kaj je? Umiri se, zaboga."
Ni bilo časa, da bi mu pojasnjevala. Sploh pa je bil verjetno prepričan, da moji starši vejo za to srečanje. Pa ne.
"Ben, me lahko odpelješ domov? Hitro?"
V mojem glasu je bilo zaznati nepotrpežljivost.
"Ja... seveda. Pridi."
Ben je iz žepa potegnil šop ključev nato pa sva se pognala v tek do parkirišča.
Sedla sem na mrzel sedež in avtomobil se je hrumeče prižgal.
"Tracy kaj je? Tvoji starši ne vejo za to srečanje?"
Videla sem, da je jezen. Speljal je s parkirišča in se hitro vključil v promet.
"Ne. Oprosti Ben. Ne vejo niti, da sem se razšla z mojim bivšim fantom."
Ben je bil videti kot, da je izgubil nadzor nad volanom. Zavijugala sva po cesti.
"Ben!"
Sem zakričala in on je v zadnjem hipu zgrabil volan preden bi trčila v vozilo pred nama. Srce mi je razbijalo v prsnem košu on pa je namrščeno gledal na cesto.
"Ne vejo Tracy? Torej mislijo, da hodiš s svojim bivšim medtem pa hodiš z mano? Zdaj se boš zmislila, da si bila namesto z mano z njim, kajne?!"
"Ericom," sem zamomljala.
"No pa Ericom. Vraga ali je važno?! Tracy tvoje življenje se vrti okoli laži! Ves čas lažeš! Kako bo, ko bodo to izvedeli? Misliš, da se bodo zasmejali in rekli: *i*O ljubica kako lepo, da si nama lagala o tem s kom hodiš!*i*. Tracy ta človeka sta več tednov v zaostanku! Misliš, da si zaslužita? Misliš, da si zaslužita, da jima ves čas lažeš? Da si zaslužita poleg vsega tega kar počneta zate," ustavil je pri rdeči luči in me pogledal v oči. "Ne Tracy. Ne zaslužita si. Ti pa to še naprej počneš. Kdaj jima misliš povedati? Ko se boš poročila s kom drugim? Ko boš *i*noseča*i* s kom drugim?"
Prhnil je. Nato je med nama nastala tišina. Ničesar nisem mogla reči. V očeh me je žgalo od solz sramu. Želela sem si, da Bena ne bi tako razjezila. Izgledati je bil jezen. Zelo jezen. In prizadet. Bilo mi je žal. Najraje bi ga objela in mu namenila dolg poljub. A bi se verjetno odmaknil od mene še preden bi to lahko storila. In tako bi bila situacija še bolj napeta. Še enkrat sem pogledala na telefon. Vsako minuto več sporočil.
*i*Res si neumna Tracy.*i*
Res sem.
Kako jima bom to pojasnila? Kako jima bom pojasnila o vsem tem? Po licih mi je stekla ena sama solza. Želela sem se zlomiti in se zgrbiti v dve gubi nato pa samo še jokati. A pred Benom tega nisem želela. Ne zdaj.
Ben je kmalu ustavil pred hišo. Hitro sem se pobrala iz avta in že hotela zaloputniti z vrati, ko me je zagrizla slaba vest. Zasluži si odgovor. Zasluži si ga.
"Žal mi je Ben. Zelo žal."
Več od tega nisem premogla. Zaloputnila sem vrata in se tesneje zavila v plašč, ki sem ga nosila. Bilo je zelo mrzlo. Ben je speljal hip pozneje pa so se vrata že odprla in ven je pritekla mami z očetom za petami. Zavzdihnila sem.
Mami je bila popolnoma objokana. Njene modre oči so izgledale sive in planila mi je v objem. Oče se je le globoko mrščil a me vseeno objel. A kolikor ga poznam se vsaj ne bo tako drl name.
"Ljubica," mami mi je hlipala v ramo. "O ljubica."
Božala me je po laseh kot bi se prepričevala, če sem res resnična. Stisnila sem ji roko.
"Tukaj sem mami," pogoltnila sem. "Zdaj sem tukaj."
------------
Bilo je veliko slabše kot sem pričakovala, da bo. Takoj, ko se je mami malo pomirila je hotela vedeti vse. Prav tako oče. Queele me je samo močno objela in mi na uho zašepetela: *i*Nisem jima povedala,*i* nato pa izginila po stopnicah v svojo sobo. Videti je bila zelo utrujena. No ura je bila deset a še vseeno.
"... mami že štirikrat sem ti ponovila. Ven sem šla z Ericom. Hotela sem iti le za eno uro ali dve po treningu nato pa sem pozabila na čas. In telefon sem imela veš čas na potiho tako, da nisem slišala vaših klicev. Žal mi je."
Pobito sem se zazrla v tla. Lagala sem že tako kot bi bilo res. Ben je imel prav.
*i*"Tracy tvoje življenje se vrti okoli laži!"*i*
Spet me je imelo, da bi zajokala.
"In kaj sta... počela?"
Za trenutek me je prijelo, da bi bruhala, ker se mi je zdelo, da vem na kaj mami cilja.
"Mami lepo te prosim! Nič takega. Na... na Zimsko tržnico sva šla."
Mami je razširila oči.
"Res?"
Priznam ja. To ni bilo ravno v Ericovem stilu ampak verjela bo že.
"Ja."
"Sta se imela vsaj lepo?"
Se je oglasil oče in prikimala sem.
"Ja."
Ja. Če ne štejemo konca. Še zmeraj me je grizlo zaradi Bena.
Nenadoma sem zazehala. Bila sem pošteno utrujena. In potrebovala sem spanec.
"Grem lahko zdaj spat? Utrujena sem. In prisežem, da se to ne bo več ponovilo."
Zazrla sem se v mizo mami pa mi je le stisnila roko.
"V redu je ljubica," mami ni bila popolnoma prepričana v svoje besede. "A naslednjič povej, ko boš kam šla. Lahko noč."
Prikimala sem.
"Lahko noč."
Je zamrmral še oči in se mi nasmehnil. Utrujeno sem stopila po stopnicah v svojo sobo. Potrebovala sem prho a zdaj sem se lahko samo še vrgla na posteljo. Oči so mi lezle skupaj. Še preden bi zaspala sem iz žepa potegnila telefon.

*b*Ben res mi je žal. Se lahko jutri pogovoriva?"*b*

Telefon sem vrgla poleg sebe in glavo zakopala v povšter. Vse sem spet zamočila. Srečo bom imela, če bo Ben vsaj hotel govoriti z mano. A s tem se bom obremenjevala jutri.
Jutri. Na še en beden dan.
------------
Sonce je sramežljivo božalo moje pramene las, ki so lezli izpod povštra. Včeraj sem pozabila zagrniti zavese in tako sem se danes zbudila že ob šestih zaradi sonca.
"Arghh."
Sem zastokala in se prevalila na hrbet. Budilka je verjetno že zvonila. Vstati moraš Tracy. Zastokala sem in vstala. Preoblekla sem se v nekaj čistejšega čeprav mi je takih stvari začelo primanjkovati, ker ničesar nisem dala v pranje. Popoldne moram. Nujno.
Moji podočnjaki so bili še večji. Super. Izgledala sem kot neprespan vojak iz druge svetovne vojne. S štrenami, ki so mi štrlele iz glave in sem ji pravila lasje. Zavzdihnila sem si, si osvežila obraz nato pa zaspano odšla po stopnicah dol.
Pogledala sem na telefon in mrzlično pogledala, če mi je Ben odgovoril. Nič. Le videl je. Pomeni, da me ignorira.
Napol v transu sem nad košem za smeti lupila mandarino. Danes nimam časa za zajtrk. Odlomila sem si košček ter naredila čudno grimaso ob kislosti mandarine.
"Fujj."
Sklonila sem se nad koš in jo pljunila ven.
"V tej hiši še mandarine niso več dobre presneto."
Sem zagodrnjala in pograbila torbo iz kota. Sranje. Par nalog bi morala narediti. Pa jih nisem. Presneto. Ampak zdaj pet minut preden bo moj avtobus speljal res ni bilo časa. Stekla sem in kmalu mi je v puloverju postalo vroče. Rahlo sem preklela sonce. Zdaj bi mi bolj pasal dež. Avtobus sem ujela zadnjo minuto preden je speljal in se podala nekam na sedež ob oknu. Na avtobusu ni bilo dosti ljudi tako, da sem lahko samo umirjeno poslušala glasbo na slušalkah.
------
Prve tri ure so tekle še kar v redu. Dokler me ni ustavila Jessie. Ja tista zlobna podgana od včeraj. Njene ustnice so se svetile od triplastnega bleščila, ki si ga je nanesla. Pogledala me je izza trepalnic in se mi prisiljeno nasmehnila.
"Hej." Me je pozdravila in nekaj sem zamrmrala v pozdrav. Prvič je zazvonilo in meni se je že mudilo na kemijo. Hotela sem stopiti mimo nje, ko me je čvrsto prijela za ramo.
"Vzelo ti bo minutko. Samo opravičiti se mi moraš. Od včeraj," pogladila si je lase. "Ne bom dovolila, da me zmerja neka taka zguba kot si ti."
In... spet. Spet to. Spet nekdo odpira mojo že zagnojeno rano.
"Jess poglej," trudila sem se govoriti mirno. "Bila sem nesramna. A tudi ti si bila. In škoda zate a mi ni žal. Razen, če bi se tudi *i*ti*i* rada opravičila."
Nekaj je zasikala in zoožila oči. Opazila sem, da je hodnik že skoraj prazen.
"Zguba mala. Res nisi vredna ničesar," vsako besedo je strupeno zasikala. "Cela šola te sovraži. Jaz bi se na tvojem mestu že zdavnaj zlomila. A mogoče si se tudi ti že. Ali pa se še kmalu boš."
Zahahljala se je. Tokrat so mene zasrbele pesti. Da bi jo mahnila.
"Mogoče Jess. A to vsekakor ni tvoja stvar."
Zahahljala se je.
"Slepiš se Tracy."
Drugič je zvonilo.
"Tudi ti Jess."
Zavila je z očmi.
"Pa ja. Ko bi le slišala kaj vse sem slišala jaz od Lily. In od Erica. O tebi seveda. Haha ubožčka res si si jima zamerila."
Stisnila sem pesti.
"A zdaj ni čas, da bi ti razlagala o tem seveda. Hah je pa dejstvo, da te Lily nikoli več ne bo sprejela za prijateljico. Haha kaj šele Eric. No tako ali tako sta zdaj preveč zaposlena en z drugim."
Zarežala se je jaz pa sem plitvo dihala ob vsem tem. Pomenljivo me je pogledala.
"Kdaj se mi smiliš Tracy," zavzdihnila je. "Tako uboga... plehka... neumna... nesramna seveda, huh... vse si si uničila, ubožica..."
*i*Tresk.*i*
Zajela sem sapo Jessie pa se je prijela za nos iz katerega ji je polzela kri.
*i*Tresk.*i*
Zastokala sem ob bolečini, ki se je razlegla po mojem celotnem telesu ob udarcu, ki je tokrat prišel od nje.
"Budala!"
Je zastokala Jessie in brskala po torbici za robčkom.
"Tudi ti si me mahnila!"
"Ja ampak ti si začela!"
Utihnila sem.
"Tracy! Jessie!"
O sranje. Po hodniku se nama je z zamolklimi udarci njenih petk bližala Samantha. Zdravnica v šolski ambulanti. Poleg nje na hodniku ni bilo nikogar več. Ni izgledala preveč zadovoljno.
"Presneto dekleti kaj se tu dogaja!"
Prijela se je za sence.
"Mahnila me je!"
Je zacvilila Jessie in si zdaj z robčkom pivnala kri, ki še kar ni nehala teči. Meni ga seveda ni ponudila.
"Ja ampak tudi ona me je potem! In ona je začela z vsem tem!"
Sem tudi jaz vzkliknila v zagovor in naenkrat sva izgledali kot petletnici, ki se prepirava katera je kateri vzela plišastega ponija. A bilo je veliko več kot to.
Samantha je zmajala z glavo nato pa se čisto drobno hinavsko nasmehnila.
"Vesta kaj? Vse to bomo razčistili kar pri ravnatelju! Ajde. Zmigajta se."
-----------
bahahahah no way.:nail_care: