“V redu. Torej gresta lahko vidve že danes?”
“Ja, seveda.”
“Torej… pojdita danes v 1. a.”
Oh, zdaj me čaka še ena šolska ura pouka, potem pa grem v prve razrede. Še vedno obžalujem svojo odločitev.
“Ne bi smela sprejeti, Eleonora… Res ne… Nikoli več ne ponovi te napake…” mi je šepetal tih glas v glavi.
“Nehaj! Nehaj! Dovolj! Zakaj vedno obžaluješ?” sem zakričala v glavi.
Še sreča, da tega nisem zavpila na glas pred celim razredom.

Po zvonenju je do mene prišla Elissa in me počakala.
“Greva?” sem jo prebudila iz zasanjanosti.
“Ja, ja. Pojdiva.”
“V kateri razred pa morava iti?”
“Zdi se mi, da je gospa Walker rekla 1. b.”
“Ne, ne, 1. a. Sedaj se spomnim.”
“Ja, točno. Saj res.”
Hodili sva v tišini. Elissa jo je pretrgala.
“Olivia pravi, da si nadležna.”
“In?”
“Meni se ne zdiš.”
“Zakaj se ji zdim nadležna?”
“Ker je bila do zdaj ona tista najlepša v razredu. Takoj si je lahko pridobila pozornost kakega fanta. Zdaj je to nemogoče, ker si lepša od nje.”
“Jaz, lepa? Grozna sem ko hudič!”
“To si samo ti misliš. V resnici to ni res,” se je zarežala.
“Po mojem sva tu.”
“Jap, prav imaš.”
Potrkali sva na vrata in vstopili. Učenci prvega razreda so se prestrašili, saj sva bili od njih večji za najmanj dve glavi in pol. Nasmehnila sem se in jim pomahala, saj si nisem želela, da se me bojijo. Elissa me je poskušala posnemati, čeprav ji to ni uspevalo tako dobro kot meni.
“Pozdravljeni, učenki!” naju je ravnodušno pozdravila učiteljica.
“Dober dan,” sva plaho odvrnili.
“Lahko prosim pomagata pri domači nalogi?”
“Ja, seveda.”
Stopila sem po razredu in najprej pogledala, kaj delajo za domačo nalogo. Elissa se mi je pridružila.
“Veliko naloge imajo. Mi je nikoli nismo imeli toliko.”
“Po mojem jim ne gre najboljše, zato morajo utrjevati znanje.”
Ko sem zagledala, da eden od prvošolčkov grize svinčnik in se ubada z računom, sem pristopila do njega in vprašala: “Potrebuješ pomoč?”
Prestrašeno se je obrnil in me pogledal, kot bi bila pošast. Nasmehnila sem se mu.
“J… ja. P… pot…treb… bujem pomoč. Ne vem, kako se računa na minus.”
Vzela sem prost stol in se usedla k njemu.
“Vam je učiteljica razložila, kako se računa na minus?”
“Ne. Rekla je, da je ro minus, to je pa plus.”
“Si lahko izposodim svinčnik?”
“Ja,” mi je rekel in ga potegnil iz peresnice.
“To je plus,” sem narisala na prazen list papirja, “to pa je minus. Pri plusu seštevaš, dodaš, pri minusu pa odštevaš oziroma vzameš stran. Razumeš?”
“Sploh ni težko!”
“Seveda ne, samo naučiti se moraš!”
Ugotovila sem, da je vse to prav zabavno! Tudi Elissa je precej uživala, ko je pomagala.

Domov sem prišla z nasmehom na obrazu.
Takoj je do mene priskočila mami in me vprašala: “Kje si bila?”
Nisem še. Ji želela zlagati, kot to naredim ponavadi, zato sem ji povedala vse. Bila je navdušena, saj ponavadi od mene ne pričakuje česa takega.
Danes sem z lahkoto zaspala, vendar sem upala, da se jutri v šoli ne bo zgodilo nič nenavadnega.
________________________________________________
Ojjjj!
Upam da vam je blo všeč! Naslednji del najbrž pride čez dva ali tri dni.
Lp, Belčica :blue_heart::kissing_heart: