Stopila sem z avtobusa in si z robčki obrisala še zadnje ostanke solz, ki so bili vidni. Globoko sem vdihnila. Počutila sem se malenkost bolje. A samo malenkost. Kar je pomenilo, da sem še zmeraj obupno. Stopala sem po ulici dokler prer sabo nisem zagledala znane stavbe. Tako. Tu sem. Pred šolo. Tako ali tako sem že zamujala. A moje roke so se vseeno tresle. Vstopila sem. Stopala sem po praznih hodnikih šole in moji koraki so zamolklo odmevali. Na urniku je bila zgodovina. Res super.
Spomin mi je za trenutek zašel k Lily. Niti enkrat več mi ni pisala, da bi se srečali za moje učenje zgodovine. In mi verjetno tudi ne bo.
Roko sem položila na kljuko. Zmoreš Tracy. Trudila sem se, da ne bi spet planila v jok. Temu se ne morem izogniti. Kar koli lahko poskušam, enkrat se bom morala soočiti s tem. Čeprav se nočem.
"Zmoreš Tracy."
Moj glas je zvenel veliko bolj pogumno kot sem se počutila. Najraje bi stekla domov in se zjokala. A to sem že opravila. Zdaj je čas še za kaj drugačnega.
Kljuko sem potisnila navzdol in vstopila v razred. Vseh triindvajset parov oči se je zazrlo vame. Vključno z učiteljico. In nato se je začelo. To grozno šepetanje.
Bilo je kot, da ne bi bili sredi ure. Učiteljica je obrvi staknila čisto skupaj takoj, ko me je zagledala.
Debelo sem pogoltnila in se zazrla v tla. Ne. Ne morem. Ne zmorem. Ena sama solza mi je spolzela po licu a sem jo hitro obrisala.
"Tišina!" je zakričala učiteljica, da je vse potihnilo. "Glej jo glej. Gdč. Mc'Mallow. Lepo te je spet videti. Sem že mislila, da se ne bova več srečali."
Stisnila sem pesti. Sovražim to ženšče.
"Oprostite. Zamudila sem avtobus."
Zasmejala se je.
"Ubožica. A ugani kaj. Ne zanima me! Vem le, da si zamudila k moji uri! Medtem, ko bi jo nujno potrebovala! Si že pozabila na debelo mastno enko pred mesecom? Ker jaz nisem!"
Zaslišala sem par vzdihov in za trenutek se mi je zazdelo, da sem narobe slišala. Je res to rekla? Je slučajno pred... pred vsemi povedala mojo porazno oceno?!
Hotela sem ji v obraz zakričati naj utihne. A vse bi samo še poslabšala.
"Sedi zdaj. In od tebe nočem slišati nič več. Niti enega samega vzdiha."
Prikimala sem in skozi razred stopila do svojega mesta. Čutila sem poglede na sebi. Bilo je skoraj še slabše kot, da bi mi v obraz povedali vse kar si mislijo. A ne. Zdaj so me gledali s tistim pogledom v očeh, ki ga najbolj sovražim.
Obsojajočim.
------
Že kakšne pol ure sem sedela na stranišču in se smilila sama sebi. Minilo je le par ur a počutim se tako obupno, da bi bilo bolje, da bi samo umrla na mestu. Lahko bi šla domov a se hočem izogniti tisti prvi gužvi na hodnikih. Že kakšnih desetič sem se useknila v robec in zatrobila kot trobenta. Ne vem kdaj sem se tako prehladila. V roki sem držala zmečkan plakat mene in Bena, ko se poljubljava, ki mi ga je nekdo zalepil v omarico. Pravzaprav se počutim točno tako kot takrat. Vsak pogled je zalepljen name... vsaka tema pogovora je o meni... vsaka žaljivka je namenjena... meni. A počutim se še težje. Takrat v tem vsaj nisem bila sama. Bil je Jack. Ki je trpel prav toliko kot jaz. Zdaj ni nikogar. Le Ben, ki se mu ne sanja o čem se gre. Telefon v naročju mi je zopet zasvetil. Danes sem dobila že toliko sporočil, da sem na koncu vse le blokirala. Bil je dober občutek. Vsaj enkrat oni niso blokirali mene temveč jaz njih. Oseba, ki mi piše je lahko samo ena. Ben. Nisem se trudila pogledati. Bena sem že od jutra ignorirala. Po vsem tem kar se je zgodilo ne morem govoriti z njim. Preprosto preveč boleče bi bilo.
"Tracy?"
Poskočila sem in telefon bi mi skoraj padel iz roke. Stisnila sem se skupaj in obmirovala. Kdo zaboga trka na vrata moje kabine?!
"Tracy?"
Je ponovil glas in zdaj sem vedela. Ni mogla biti punca. Glas je bil preveč globok. Kaj torej fant počne na ženskem stranišču?!
"Kdo... kdo si?"
Vem, morala bi ostati tiho. A vseeno sem takoj dobila odgovor.
"Samo odpri prosim."
Stisnila sem pesti.
"Kdo... si? Če ne misliš odgovoriti lahko izgineš."
Sem zarenčala nenadoma pa so se vrata kabine odprla in notri je padel... Jack. S sponko v roki. Vsak milidelček v mojem telesu je zavrel.
"Kako... kako si..."
Jack je dvignil sponko za papir in se mi postrani nasmehnil.
"Izkušnje pač."
Odhitela sem mimo njega in se ustavila pri umivalniku, da bi si na hitro umila roke nato pa odšla.
A Jack me je zagrabil za roko.
"Prosim Tracy."
"Izpusti me!"
"Ti pa me poslušaj zaboga!"
Roko sem iztrgala iz njegovega prijema.
"Zakaj naj bi te poslušala a?! Ravnokar si udrl na žensko stranišče s sponko! Kaj, če bi bila naga?!"
Zasukala sem se na petah.
"Je res?"
Ustavila sem se sredi koraka, odprla usta, da bi odgovorila a potem sem ugotovila, da ne vem kaj me sprašuje.
"Kaj?"
"Je res? Je tisto res tvoj fant?"
Odprla sem usta a jih nato ponovno zaprla. Me res to sprašuje? Je res zaradi tega udrl na žensko stranišče?
"Moj bog Jack. Si res eden tistih, ki bi radi vse izvedeli iz prve roke? Me še bolj ponižali? Iz mene izvabili še večji obup? No, če še ne veš ne odgovarjam na nobena vprašanja in ti nisi izjema. Tako, da se mi spelji iz pred oči," ni se premaknil. "Ali pa bolje. Se bom jaz tebi."
Zasukala sem se na petah in tokrat me ni ustavila niti roka na mojih ramenih. Samo iztrgala sem se in se odpravila naprej po zdaj skoraj praznem hodniku. Držim se dogovora ignoriranja Jacka. In se ga tudi še mislim.
------
Par ur kasneje sem sedela v garderobi v plesnem studiu in tukaj je bil skoraj še večji obup kot v šoli. A nekako mi je uspelo zdržati čim bolj neopazno. Vse se je tako ali tako vrtelo okoli pomembne novice, ki naj nam bi jo povedala gos. Williams. Mene ni zanimala. Vsaj nič bolj kot kaj drugega.
Preoblekla sem se nato pa se skupaj z ostalimi odvlekla v studio.
Usedla sem in se rahlo raztegnila. Sledi le še en dolgočasen in naporen trening. Nato je v studio prišla gos. Williams.
"Pozdravljena dekleta," je poskočno rekla in že dolgo časa je nisem videla tako polne... življenja. "Kar ogrejte se ja. Le nekaj bi povedala."
Vse so dvignile glave jaz pa ji še zmeraj nisem posvečala dosti pozornosti.
"Vse je prišlo v zadnjem trenutku in to bo res konkreten izziv za nas a... a rada bi povedala, da smo bile v zadnjem trenutku sprejete na prestižno tekmovanje, ki se vsako leto odvija v operi. To je res enkratna in pomembna priložnost, ki je ne smemo zamuditi za nič na svetu. Na tekmovanje se uvrsti le deset najboljših. In ker je ena skupina odstopila so sprejeli nas..." zavila sem z očmi. In ker je ena skupina odstopila so sprejeli nas... "Rezerva" smo. A ostalim to očitno ni bilo pomembno. Videti so bile tako navdušene kot, da bi zadele na loteriji. "Zaigrale bomo koreografijo Hrestača, ki ga vadimo že precej časa. Glavno vlogo Klare bo prevzela plesalka za katero se mi zdi, da bo temu kos. Vloge boste videli po treningu na oglasni deski," završelo je med vsemi. Verjetno je čisto vsak pričakoval katero vlogo bo dobil. Vsak razen mene. "No hah tišina prosim! Zdaj pa pride še zadnji del in sicer za pripravo do tekmovanja imamo le devet dni."
Želela sem se zasmejati. Vav kakšen sarkazem za gos. Williams. A po živčnem prestopanju in mencanju z rokami je v meni rastel vedno večji dvom. Šali se ne? Devet dni?! To ni nič!
"Šalite se ne?!"
Je zaklicala črnolaska katere ime sem že pozabila.
"Vem, da je neverjetno. In vem, da se sliši nemogoče. A tega ne moramo zamuditi. To je življenska priložnost. In vem, da ste pripravljene," kotički ustnic so se ji privihali navzgor. "Z vami delam že leta. Ste moja druga družina," se mi samo zdi ali se ji oči lesketajo? "No khm... Zdaj pa pojdite vadit! Hop hop! Kaj še čakamo?"
Morala sem se prisiliti do nasmeha. Kljub vsemu imam rada gos. Williams in... vesela sem, da je moja trenerka. Res sem.
-------
Po treningu sem se utrujeno odvlekla iz dvorane. Seveda je ob oglasni deski stala gruča punc. Iz radovednosti sem se prerinila mimo ter s kazalcem odrsala do svojega imena. Ob njem je z velikimi mastnimi črkami pisalo... Počakaj. Zmotili so se ne? To.. to nisem jaz. Zasmejala sem se od nejevere in se enkrat uščipnila. Nič se ni zgodilo. Še zmeraj sem stala tam. In strmela v svoje ime. Ob katerem je bila napisana.... Klara.
----
nee skrbtee ratall mi boo<333