Čas z Queele je minil kot bi mignil. Zdaj sem šele zares hvaležna, ker imam sestro. Ves ta čas, ko sva se odtujili sem jo globoko v sebi pogrešala. Le tega si nisem upala priznati.
"No? Si malo boljše volje?"
Queele me je nagajivo pogledala in vrnila sem ji šibek nasmešek.
"Pa ja," z vilico sem drezala v še en kupček špagetov, ki mi je ostal. "Hvala ti. Hvala, da vse to počneš zame. Res... res sem ti hvaležna."
Prisilila sem se, da sem dvignila pogled. Queele mi je stisnila roko.
"Moja sestra si. Zate bi storila vse."
V očeh so me zapekle solze hvaležnosti. Presneto, kako rada jo imam.
Nenadoma ji je zazvonil telefon. Hitro ga je potegnila iz žepa kot, da bi klic pričakovala.
"Ja Derek?"
Seveda. Njen popoln fant, ki ne zdrži brez nje. Začutila sem kanček ljubosumja.
"Am... ja, seveda."
Nasmehnila se mi je nato pa odrvela navzgor po stopnicah v svojo sobo.
Prhnila sem.
Kaj je bilo zdaj to?
A pravzaprav je bil čas, da se tudi jaz pripravim za trening. Vstala sem in nekaj ostankov špagetov zabrisala v smeti nato pa krožnik položila v korito. Odvlekla sem se po stopnicah in zaprla vrata v svojo sobo. Ni se mi ljubilo na trening. Sploh, ko je zunaj deževalo. A nisem imela dosti drugih možnosti. Preoblekla sem se v nekoliko bolj urejena oblačila a vseeno udobna nato pa pogledala na uro. Dvajset do petih. Ni kazalo na to, da bi Queele kmalu želela zaključiti pogovora z Derekom kar je pomenilo, da nimam nikogar, ki bi me peljal na trening. Bom šla pa z avtobusom. Pograbila sem torbo za jazz in notri vrgla plastenko z vodo in nekaj rezervnih oblačil, če bom slučajno premočena.
Nato sem stopila ven na dež.
-----
Deževalo je huje kot sem mislila. Mojega dežnika pa že dolgo časa nisem videla tako, da mi ni preostalo nič drugega kot pa, da tečem po dežju brez ničesar.
Kar se je izkazalo za bolj slabo idejo.
Ko sem končno pritekla do avtobusne postaje, ki mi je nudila začasno streho je skorajda teklo iz mene.
"Sranje."
Sem zagodla in ožemala majico. Kaj bi dala za topla in suha oblačila. Začela sem se tresti in nekaj ljudi me je radovedno opazovalo. Medtem, ko sem šklepetala z zobmi je kmalu pripeljal avtobus. Olajšana sem se povzpela gor kjer je bilo za odtenek topleje. Za sabo sem puščala mokro sled in jasno sem slišala godrnjanje voznika. Sedla sem na svoje običajno mesto ob oknu in hvala bogu je avtobus speljal preden bi me *i*kdo*i* uspel zmotiti... Ah.
V ušesa sem si vtaknila slušalke in se naslonila na sedež.
Resnično komaj čakam, da bom spet doma.
-----
Ko je avtobus vstavil na postaji kjer sem morala izstopiti so se moja oblačila že malenkost posušila. Nisem si želela, da bi tiste s kilo maskare na sebi opazovale moj porazni videz. Zavzdihnila sem in spet nekaj metrov pretekla, ko sem se končno znašla pred vhodom. S kapuco preveznjeno čez glavo sem stopila v garderobo in nihče mi ni posvečal nekaj pretirane pozornosti. Hvala bogu.
Začela sem se preoblačiti vse ostale pa so bile zbrane okoli Jessie. Punce, ki je bila ena mojih bivših prijateljic in, ki je fante menjala na en teden. Prepričana sem, da je tako še zdaj.
Slišala sem nekaj vzdihov in tihega hihitanja, ko je tudi meni v žepu zazvonil telefon. Potegnila sem ga iz žepa in se zazrla v sporočilo.

*i*Dragi učenci in učenke šole Winston,*i*
*i*Že nekaj časa se na naši šoli razvija ideja, da bi priredili božični ples. Zgodil naj bi se 26. decembra v veliki telovadnici naše šole. Prišli naj bi lahko prav vsi, ampak s spremljevalcem seveda. Za tega se lahko dogovorite vi, mi pa bomo ta ples naredili napozaben ;). Na koncu bosta seveda izbrana tudi kraljica in kralj plesa, ki ju boste izglasovali vi. Natančneje podatke pa boste izvedeli še od vašega razrednika.*i*

*i*Želim vam lep dan še naprej,*i*
*i*Ravnatelj in učitelji srednje šole Winston.*i*

Besedilo sem prebrala še trikrat. Božični ples? Pa ja. Božičnega plesa na tej šoli ni bilo že kakšnih deset let. In zdaj so se ga odločili prirediti? Zdaj? Vem pa, da je takrat vladal za enega večjih dogodkov leta na šoli. Zdaj mi je torej postalo jasno vso tisto vzdihovanje. Čisto vsaka punca na šoli bi dala vse, da bi dobila prisrčnega in luškanega spremljevalca, da bi ju kasneje okronali za kraljico in kralja plesa.
Vsi razen mene seveda. Imela sem dovolj razlogov, da mi to ni bilo všeč! Oprostite ampak, prvo kot prvo *i*nikoli*i* ne bom našla spremljevalca! Drugo kot drugo na ples verjetno niti ne bom *i*prišla!*i* In tretje kot tretje najhuje bo gledati kakšno Lily kako na glavi nosi krono kraljice plesa, ob njej pa se smehlja Eric!
Arghh.
Telefon sem pospravila v žep, ko me je nenadoma presenetil kačji glas Jessie.
"Si videla obvestilo?"
Počasi sem zasukala glavo h njej in opazila kako vse strmijo vame.
"Sem."
Poskusila sem zveneti trdno ne pa kot prestrašena miška. Ker sem se točno tako počutila v sebi. Kot strahopetna miška.
"In? Boš šla na ples?"
Posmehljivo se mi je nasmehnila nekaj pa se jih je zahihitalo. Jezno sem pograbila plastenko vode in vstala.
"Ja Jessie. Verjetno bom pa res šla. Pa ti? Kdo bo tvoj *i*spremljevalec*i*? Knox? Henry? Ali počakaj vem... Tristan seveda? Ali pa je celo zdaj že Ollie? Huh saj ne vem več. Tako hitro jih menjaš, da je človeku težko slediti..."
Moje oči so bile priprte in jezno sem zrla v Jessie. Sploh nevem iz kje so prišle te besede. A presneto so učinkovale. Jess je izgledala kot, da bi ji nekdo vzel vso bleščilo za ustnice. Verjemite to je zanjo smrtna kazen. Vse ostale so strmele v tla in se živčno prestopale.
"Kako..." vstala je. "Si drzneš?"
Začutila sem kako se je moj utrip pospešil.
Stopila je še korak bližje k meni.
"Ti... Ti... Kako si to drzneš reči... *i*ti?*i*"
Njene oči so bile le še za centimeter oddaljene od mojih.
"Ti. Ti, ki si prava *i*definicija*i* popolne osebe ne?" nekaj jih je zajelo sapo. "Ki si Lily pustila na cedilu? Prizadela Erica? To rečeš... *i*ti*i*."
Čutila sem kako mi je vsa kri bušnila v glavo. Plitko sem dihala. In čakala. Čakala kdaj me bo še bolj prizadela.
"Utihni Mc'Mallowa. Ker si ne *i*zaslužiš*i* govoriti."
Zajela sem sapo. Toliko ljudi me je že prizadelo a vsakič znova zaboli. Kot bi se rana spet odprla.
"Jess oprosti... jaz..."
Spet! Spet to počneš! Lezeš v ozadje in čakaš, da te bo nekdo samo pohodil!
Prhnila je.
"Kaj ti? Strinjam se ja. Totalna *i*budala*i* si."
Hihitanje in njene besede so mi odzvanjale v ušesih.
*i*Budala...*i*
*i*Budala si...*i*
*Ja strinjam se...*i*
*i*Budala, budala, budala!*i*
V očeh so me zapekle solze. A ne.
"Veš kaj?" moj odločni glas je vse presenetil. Jess je nasmeh izginil iz obraza. "Ni mi žal. Zaradi tebe mi že ni žal. Si samo samovšečna podgana z tono bleščila na sebi, ki vsakega fanta vrti okoli prsta. Nato pa ga pusti. Ja. To si."
Tokrat je Jess zajela sapo. Po telesu se mi je razlegel topel občutek zadovoljstva, ki je izginil, ko sem opazila kako je Jessie stisnila pest in jo usmerila naravnost proti mojem nosu...
"Punce?"
Vse hkrati smo se obrnile k vratom skozi katera je kukala gos. Williams z vsakdanjim strogim izrazom na obrazu.
"Je tu kakšna težava?"
Zavladala je tišina, ko sem videla, da je še čisto pretresena Jess odprla usta. A sem jo prehitela.
"Ne. Nikakršne težave, kajne Jess?"
Obrnila sem se k njej in za trenutek sva bili nevidno bitko. Prav čutila sem kako jo pesti še zmeraj srbijo po hlepenju, da bi me mahnila. A nato je s stisnjeno čeljustjo prikimala.
"Ja. Vse je v redu."
Gos. Williams je prikimala.
"Prav. Pridite potem. Zamujate že deset minut."
Za trenutek sem še ujela Jessijin smrtonosni pogled nato pa sem se skupaj z ostalimi zrinila skozi vrata.
In to z zadovoljstvom v sebi. Zdelo se mi je kot, da bi se nečesa osvobodila. Mogoče tiste miške. Lahko, da sem zrasla v mačko.
---------
"Konec punce. Lahko greste."
Ob tem stavku sem se želela zgruditi od veselja. Še nikoli nisem bila tako utrujena kot zdaj. Napol se mi je vrtelo.
Pograbila sem plastenko z vodo in se opotekla iz studia v garderobo.
Gos. Williams nas je danes še posebaj gnala. Prisežem, da sem komaj stala na nogah. Hitro sem se preoblekla nato pa se spomnila na Bena. Ahh. Ne no. Čisto sem pozabila nanj. Kaj bi dala, če bi lahko šla le še domov. A nato sem se spomnila kaj sem obljubila Queele. Vprašati ga moram tisto glede vrtnic. In izvedeti, če mi jih pošilja on. Telefon sem potegnila iz žepa in mu hitro natipkala sporočilo.

*b*Hej Ben. Končala sem s treningom. Lahko prideš pome?*b*

Obleke sem zatlačila v torbo, ko mi je telefon zacingljal.

*b*Seveda. Pri avtobusni te počakam.*b*

Super. Dovolj daleč, da naju nihče ne bo videl. Iz garderobe sem se zmuznila še preden jih je večina prišlo noter. Poleg tega sem se želela izogniti Jess. Odkar sem ji izrekla tiste besede ni bila ravno dobre volje. A čisto nič mi ni žal.
Še zmeraj je malo deževalo. A ne toliko kot prej. Z rokami sem si zakrila glavo kot, da bi želela nadomestiti dežnik in stekla do avtobusne postaje. Zagledala sem njegovo sivo hondo in odprla vrata.
"Hej."
Nekaj je gledal na telefonu in, ko me je opazil se je široko nasmehnil.
"Hejj."
Prižgal je avto in se počasi vključil v promet.
"Kako si?"
"V redu. Ti?"
Ustavil se je pred rdečo lučjo in se mi zopet nasmehnil.
"Super sem. Ker vidim tebe seveda."
Zarežala sem se. Spet ta njegova osladnost. Mogoče mogoče sem jo malo pogrešala.
"Ahh nehaj no," boksnila sem ga v ramo. "Kako si zares?"
Spet je speljal.
"Pa v redu. Veliko dela imam za šolo. Poleg tega delam še v tistem lokalu saj veš?"
Prikimala sem in prvič sem opazila njegove podočnjake.
"Huh razumem te. Jaz komaj še prenašam vse. Zdaj komaj hodim po treningu."
Za trenutek mi je bilo žal, da sem to izrekla saj je Ben staknil obrvi.
"Saj res. Piješ dovolj? Ješ?" obrnil se je k meni čeprav je zraven peljal. Zaskrbelo me je, da bo njegova drobna honda končala v zadku ogromnega džipa pred nama. "Tracy skrbi me zate."
Spet sem zagledala tistega resnega Bena. Ni mi bil preveč všeč.
"V redu sem Ben no. Samo utrujena sem. Dve uri skačem po studiu. Po tem je vsak utrujen."
Njegov obraz se je malo zmehčal.
"Prav. V redu. A vseeno pij in jej dovolj."
Odsotno sem prikimala in ugotovila, da me Ben pravzaprav ne pelje domov.
"Ben? To ni pot do mojega doma. Si jo pozabil?"
Na njegovem obrazu se je spet prikazala sled nasmeška.
"Nope. Nisem."
V sebi sem začutila droben plamen jeze.
"Ben?! Kaj se dogaja?"
Nasmehnil se mi je.
"Spomnim se, da si mi rekla, da obožuješ Zimsko tržnico. Zdelo se mi je, da jo boš rada spet videla."
Zajela sem sapo nato pa se začela smejati.
"Ben! Kako si si zapomnil vse to? Jaz..."
Nisem imela besed. Zimska tržnica se je vsakič v mestu pojavila od oktobra do konca decembra. Ko sem bila majhna smo vsako zimo hodili tja na vročo čokolado in kupovali lizike na pisanih različnih stojnicah, ki so se stiskale ene ob drugo.
Ko sem zrastla so se te obiski omejili. Nato pa izginili. Že nekaj let nisem bila na Zimski tržnici. In zdaj me tja pelje Ben? V očeh so me za trenutek zapekle solze.
"Ben... to je tako... lepo od tebe..."
Namenil mi je širok nasmešek nato pa sva pot nadaljevala v tišini. A le nekaj časa. Potem je Ben ustavil na majhnem parkirišču, ki se ga spomnim. Je le nekaj minut stran od tržnice. Stopila sva iz avta in razgledala sem se okoli. Vsega sem se spomnila. V očeh so me spet zapekle solze.
Preveč spominov na en trenutek.
"Obujaš spomine?"
Zgolj prikimala sem na Benovo vprašanje, ker me je bilo strah, da bi se moj glas tresel zaradi solz, ki so me žgale v očeh. Najini koraki so odmevali po parkirišču, ko sva stopala naprej. Nenadoma pa sem na svojih ledeno mrzlih prstih začutila... njegove. Tople kot samo sonce. Svoje prste je prepletel z mojimi in niti za trenutek nisem pomislila, da bi jih iztrgala iz prijema. Njegove tople in nežne dlani pravzaprav nisem želela spustiti. Še močneje sem jo stisnila popolnoma brez besed.
Nato pa so me zaslepile močne lučke pisanih barv zaradi katerih sem si morala zakriti oči. Ko se je moj vid zopet izostril sem zagledala polno majhih stojnic, ki so se drenjale ena ob drugo med njimi pa se je gnetlo ljudi. Omamno je dišalo po vsem možnem. Presneto. Pogrešala sem to.
"Pripravljena, da obudiva še nekaj spominov?"
Zarežal se je in tudi jaz sem se nasmehnila.
"Ja."
Moj glas se hvala bogu ni tresel.
So se pa moja kolena.
-----
Še enkrat sem zagrizla v vroč sladek kostanj. Mmm. Sranje. To je božansko. In že koliko časa nisem jedla kostanja presneto.
Z Benom sva sedela na klopici, ki je bila malo oddaljena od vsega vrveža in grizljala kostanj. Čeprav sem bila že čisto sita -po gigantskem hot-dogu, gosti vroči čokoladi, ki je bila omamna in pisani liziki po kateri sem imela mavričen jezik, a sem jo preprosto morala poskusiti- je bilo še vedno nekaj prostora za škrnicelj kostanja.
"Aa vroče."
Ben ob meni je zastokal in si popihal prste.
"Še jaz popiham?"
Zasmejala sva se nato pa me je Ben z eno roko objel okoli ramen. Šele zdaj sem se spomnila na to zakaj sem sploh res pritrdila na to srečanje.
"Ben saj res. Nekaj sem te mislila vprašati."
Kostanj je vtaknil v usta in me radovedno pogledal.
"Ja?"
Še malo tesneje sem se prižela k njemu. Zdaj sem že naravnost oboževala vonj po mehčalcu za perilo, ki ga je tako močno oddajal.
"Nekdo... nekdo mi stalno pošilja rdeče vrtnice. Moje najljubše rože. Z majhnimi romantičnimi sporočilci. Danes pa sem dobila še zapestnico. Ki ni izgledala poceni. Si... si to ti? Mi ti pošiljaš vse to?"
Ben je začel kašljati. Pravzaprav se daviti. Sovražim, ko se to zgodi meni sploh pa komu drugemu, zato sem ga panično začela tepsti po hrbtu dokler kostanja ni izbljuval ven.
"Sranje Ben. Si v redu?"
Podala sem mu lonček s čajem, ki so ga delili na eni izmed stojnic.
"Na. Popij kaj."
Hvaležno je sprejel kozarček in naredil dva dolga požirka nato pa mi podal kisli nasmešek.
"Oprosti. Presneto si me pretresla z vprašanjem haha. Ampak ne. To nisem jaz."
Nato je obrvi staknil čisto skupaj in za trenutek sva le potiho razmišljala.
"Se... se dobivaš še s kom drugim?"
Očitno je bilo, da gre vprašanje Benu težko z jezika.
"Kaj?! Ben seveda ne. Tega... tega ne bi počela."
Sem rekla še skorajda prehitro, čeprav v mojih besedah ni bilo nikakršne laži. Le na plan je spet privrelo vse tisto kar se je zgodilo z Jackom.
"Poglej hotela sem te samo vprašati, če darilca prihajajo od tebe. Ker... ker se mi ne sanja kdo drug bi to lahko bil."
Benov obraz se je še bolj pomračil.
"Torej imaš oboževalca."
Tokrat sem se *i*jaz*i* skorajda zadavila.
"Presneto Ben. Si slučajno ljubosumen?"
Z roko sem se nežno dotaknila njegovega lica.
"Ne."
Je odrezal a vedela sem, da laže. Nekaj ga je vsekakor motilo.
"Ben. Ben poglej me."
Obraz sem mu zasukala proti sebi in se zazrla v njegove kostanjevo rjave oči v katere sem se... v katere sem se zaljubila. Tega ne morem več skrivati. Šele zdaj, ko sem zrla naravnost vanj sem se zavedla s kako luškanim fantom imam opravka. Nekaj pramenov rjavih las, ki so se rahlo kodrali mu je padalo čez oči. Njegove poteze obraza so bile takšne kot bi ga nekdo izklesal iz kamna a vseeno nežne. Jeans jakna, ki jo je imel na sebi je poudarila njegovo mišičasto postavo in širok prstni koš. A njegove oči so bile nekaj najlepšega. Vrata v njegovo srce. Vsaka punca, ki jo poznam bi norela za nekom takšnim kot je on.
"Ben... jaz... res je, da nevem kdo je ta, ki mi pošilja vsa darila. A... a mi je pravzaprav dosti vseeno. In prisežem, da mi nič ne pomenijo. Pravzaprav mi gredo blazno na živce. In kdor koli se že skriva za njimi... vseeno mi je prav? Rekla sem ti, da potrebujem nekaj časa. Ker veš... za mano ni rožnati razhod in rožnati zadnji tedni mojega življenja. Pravzaprav se cel čas lovim, da bi... da bi se našla," debelo sem pogoltnila in se odhrkala, ker se mi je v grlu naredil ogromen cmok. "A zdaj se mi zdi, da... da se počasi zaljubljam vate. Že res, da... da si mi šel z začetka na živce priznam, a zdaj... zdaj je vse drugače. Hvaležna sem ti za to," z roko sem pokazala na vse okoli naju. "Za vse. Zato, da si mi dal čas. Hvaležna sem zate."
Nato sem pograbila po njegovih dišečih laseh in se prižela k njegovim mehkim ustnicam.
------
aaa. koncnnn🥺🥺🥺🥺🥺 omg haha. sm si pa dala duškaaa. i cantt mam mal mešane občutke haha. samm i hopee datt ju likee itt<3
pa petkk sevedaa uživitee talee deževnn dann nasplohh kr je jutrr vikendd<3
lyy all:heart::heart: