Bil je navaden poletni dan. Sprehajala se je po kamniti potki, ki je vodila do njene šole. Bilo je zelo vroče. Majica se ji je lepila na hrbet. Ni se počutila dobro. Bila je utrujena in njene roke so kar naenkrat postale zelo težke. Preden je lahko stopila skozi vhod šole jo je nekdo potrepljal po ramenu. Obrnila se je. Bil je on. Tisti on. Tisti on, ki je že zelo dolgo zaljubljen v njo, ona pa mu ne vrača čustev. Namenil ji je nasmeh, ona pa mu je samo ponudila iskren pogled. Ni se mogla nasmehniti. Ne zdaj. Vprašal jo je, če je v redu. Rekla mu je, da je samo malo utrujena. To ni bilo res. Bila je utrujena, njene roke so bile težke in povrh vsega, bilo je zelo vroče. Preden bi lahko še kaj rekel, se je odpravila v učilnico. Ignorirala je čisto vsak pozdrav, ki ji je bil namenjen. Pouk se je začel.Ni mogla več zdržati. Zazvonilo je. Vstala je in se odpravila po hodniku. Začelo se ji je vrteti. Vse je postalo megleno. Zadnja stvar, ki jo je videla je bil on.
Zbudila se je. Bila je v zelo svetli sobi polni naprav. Začela je paničariti dokler ni nekdo stopil skozi vrata. Bila je njena mama. Nasmehnila se ji je. Nekaj časa sta samo strmeli druga v drugo, dokler mama ni rekla "Tako si čudovita. Hvaležna mu bom celo življenje.". "Komu?" je rekla. Mami je po licu padala ena sama solza. Potem je rekla "Ljubica, dal ti je svoje srce.", "Kaj? Kdo? Zakaj?" bila je panična. "On." je rekla mama, "Tisti on, ki te je imel zelo rad. Srce ti je odpovedalo. Samo on ti ga je bil pripravljen dati.". "Želel je, da ti povem, da ti ga samo posodi. Ko bosta končno spet skupaj, mu ga boš lahko vrnila.".