To je moj zadnji del, lajkajte in komentirajte prosimm:)
---------------------------------------------
Emma
Tekla sem domov, hitro kot sem lahko, s počenimi rebri.
V pljučih me je peklo, noge so me bolele, a sem nadaljevala. Tako močno sem ugriznila notranjo stran lica, da sem kmalu začutila predobro znan kovinski okus krvi.
Na nebu so me spremljale zvezde, tema se je spustila vse prehitro. Bila je zima, mrzel veter mi je solzil oči.
Po licu mi je zdrsnila osamljena solza, za katero sem bila prepričana, da ni bila od vetra.
V šoli so me pridržali, ker sem zamudila na pouk. Stric je bil zjutraj precej jezen, ker je prejšnjo noč izgubil v pokru, in je svojo jezo zanesel name. Trebuh me je zabolel samo ob razmišljanju nanj.
V tem trenutku je stric verjetno iskal mojega bratca, ki se je skrival v omari, kot sem mu naročila. Kmalu ga bo našel, in njegov bes, bo pokončal Thomasa.
Končno sem prišla do vhodnih vrat in jih tiho odprla. Vrata so komaj slišno zaškripala, kakor, da bi me opozarjala na sledeče dogodke.
Pogoltnila sem in stopila v kuhinjo.
Najprej se ni zgodilo nič, a v naslednjem trenutku, sem ležala na tleh, z licem močno udarila v hladna tla. Kovinski okus se je vrnil.
»Kje si bila, dekle?« na ušesu sem začutila sapo mojega strica, od njegovega glasu sem zadrgetala.
»V-v šoli.« sem zajecljala. *i*Bodi pogumna,*i* sem v glavi ponavljala, *i*vse bo v redu.*i*
*i*A srce mi je pravilo, da ne bo.*i*
In prišel je prvi udarec.
---------------------------------------------
Od bolečine sem bila omotična, vrtelo se mi je, a nisem popustila. Nisem se želela predati temi, ki me je, kakor sesalec vlekla vase.
»Pusti jo.«
Zmrznila sem. Povsod bi prepoznala ta glas. Thomas. Moj mali bratec.
Tudi stric se je ustavil v šoku, a ga je hitro prebolel in se ozrl na Thomasa.
»Kaj pa misliš, da delaš, Thomas?« je zahteval z grozečim glasom.
»Pusti jo pri miru, sem re-rekel.« njegov glas je na koncu malce omahnil, a sem občudovala njegov pogum.
»Prosim, raje udari mene, prosi-m pusti Emm-o.« Thomasove besede so me zadele huje, kot stričeva pest. Takoj sem se odzvala.
»NE! Tommy, ne-ne moreš, prosim, ne…« skoraj sem zajokala.
»Utihni punca! Če mladi mož to želi bo dobil.« stric se je nasmehnil s hudičevim nasmehom.
Hotela sem protestirati, ko so se moje oči srečale z bratovimi.
Bile so enako morsko zelene barve kot moje, a v njih je bila žalost, žalost in strah, ter ljubezen. Oh, Thomas.
»Prosim te brat-» sem poskusila, ko me je v glavo zadela pest, kar je bilo za moje potolčeno telo preveč in pogoltnila me je tema.
------------------------------------------------------
Oči se odprla ob srce parajočemu kriku mojega brata. Bolečino sem odrinila na stran in pogledala okoli.
*i*Kar sem videla, ne bom pozabila za vse življenje.*i*
Thomas je ležal na tleh, ves krvav in poln modric. Njegove oči so bile široko odprte, prežete z bolečino, ki jo je prestajal. Stric ga je neomajno tepel s pasom in se zarežal ob vsakem kriku, ki je prišel od ubogega devetletnika.
Bilo je kot bi ga stric tepel za ves čas, ko se je skrit v omari izognil udarcem.
Bilo je grozno.
»NE! Pro-prosim t-te! Pusti g-ga!« sem uspela zašepetati. Stric me je zlobno pogledal.
»No, zdaj, ko sta prisotna oba, lahko vse to končamo.« je reke in iz žepa nekaj potegnil. Ko sem ugotovila kaj, mi je srce potonilo.
Pištola.
Pištola, ki jo je usmeril Thomasu v srce.
*i*Takrat sem vedela, da bom umrla. In, da bo Thomas živel. Mora.*i*
Priplazila sem se do bratca, ki je strmel v pištolo, prestrašen.
Prijela sem ga za roko in pogledala strica.
»Nič več ne boš storil Thomasu.« sem mu odločno povedala.
A ta se je le zasmejal.
»To bomo še videli Emma« je pljunil.
Hitro sem pogledala po sobi. Nedaleč stran od mene je na tleh ležala velika prazna steklenica nekakšnega alkohola. Bila je malce razbita, in čeprav patetična, je bila to moja edina možnost. Spustila sem Thomasovo roko in se malce premaknila ter z nogo narahlo brcnila steklenico. Prišla je v doseg moje roke, stric pa sploh ni opazil. Bil je zaposlen z žaljenjem Thomasa in njegovih 'zadnjih besed'.
»Kaj pa ti, Emma. Kakšne zadnje besede?« je vprašal. Samo molčala sem in ga kljubovalno gledala.
»Ah, punca. Mislim, da bom najprej ubil tebe.« je rekel in nameril pištolo vame.
Lagala bi, če bi rekla, da me ni bilo strah. A nisem bila žalostna. Na tem svetu zame ni bilo ničesar dobrega, samo bratec. Žal mi je bilo, zapustiti Thomasa, a ga bom čakala. Zgoraj. Pri starših.
Prijela sem Thomasa za roko, moj bratec je tiho jokal in prosil.
»Zvezdice, prosim, ne pustite, da Emma odide k vam. Potrebujem jo.«
Ustavil se je, ko je stric rekel:
»Lagal bi, če bi rekel, da te je bilo lepo poznati. Zbogom Emma.«
Vse se je zgodilo tako hitro.
Zgrabila sem steklenico in jo vrgla v strica, v trenutku, ko je počilo.
A bolečina ni nikoli prišla.
Del mene se je veselil, da je zgrešil strel, a ko sem zaslišala strašen krik, sem točno vedela kaj se je zgodilo.
V naročju mi je ležal Thomas. In v prsih je imel rano in katere je v potokih tekla kri.
*i*In njegovo življenje.*i*
Thomas je rešil moje življenje in sedaj bo umrl zaradi mene.
Solze so se mi izlile po licih in dahnila sem: »Zakaj?«
»Ne jokaj sestrica. Tvoje oči so takrat tako žalostne« mi je povedal bratec. V njegovem glasu ni bilo žalosti ali bolečine. Samo veselje in ljubezen.
»Živi zame Emma. Pozdravil bom mamico in očija zate, a prosim, ne pridi prekmalu. Pazi na medvedko Stello. In rad te imam, Emma.
»Am-ampak Thommy« ko sem se zazrla v njegove oči sem ugovarjanje opustila. Bil je moj zadnji trenutek z njim.
»Tudi jaz te imam rada Thomas. Se vidimo. Nekoč.« namenila sem mu žalosten nasmeh in ga poljubila na čelo.
»Pozdravi zvezdice zame.« je še rekel, nato pa izdihnil.
---------------------------------------------
Emma
Tekla sem domov, hitro kot sem lahko, s počenimi rebri.
V pljučih me je peklo, noge so me bolele, a sem nadaljevala. Tako močno sem ugriznila notranjo stran lica, da sem kmalu začutila predobro znan kovinski okus krvi.
Na nebu so me spremljale zvezde, tema se je spustila vse prehitro. Bila je zima, mrzel veter mi je solzil oči.
Po licu mi je zdrsnila osamljena solza, za katero sem bila prepričana, da ni bila od vetra.
V šoli so me pridržali, ker sem zamudila na pouk. Stric je bil zjutraj precej jezen, ker je prejšnjo noč izgubil v pokru, in je svojo jezo zanesel name. Trebuh me je zabolel samo ob razmišljanju nanj.
V tem trenutku je stric verjetno iskal mojega bratca, ki se je skrival v omari, kot sem mu naročila. Kmalu ga bo našel, in njegov bes, bo pokončal Thomasa.
Končno sem prišla do vhodnih vrat in jih tiho odprla. Vrata so komaj slišno zaškripala, kakor, da bi me opozarjala na sledeče dogodke.
Pogoltnila sem in stopila v kuhinjo.
Najprej se ni zgodilo nič, a v naslednjem trenutku, sem ležala na tleh, z licem močno udarila v hladna tla. Kovinski okus se je vrnil.
»Kje si bila, dekle?« na ušesu sem začutila sapo mojega strica, od njegovega glasu sem zadrgetala.
»V-v šoli.« sem zajecljala. *i*Bodi pogumna,*i* sem v glavi ponavljala, *i*vse bo v redu.*i*
*i*A srce mi je pravilo, da ne bo.*i*
In prišel je prvi udarec.
---------------------------------------------
Od bolečine sem bila omotična, vrtelo se mi je, a nisem popustila. Nisem se želela predati temi, ki me je, kakor sesalec vlekla vase.
»Pusti jo.«
Zmrznila sem. Povsod bi prepoznala ta glas. Thomas. Moj mali bratec.
Tudi stric se je ustavil v šoku, a ga je hitro prebolel in se ozrl na Thomasa.
»Kaj pa misliš, da delaš, Thomas?« je zahteval z grozečim glasom.
»Pusti jo pri miru, sem re-rekel.« njegov glas je na koncu malce omahnil, a sem občudovala njegov pogum.
»Prosim, raje udari mene, prosi-m pusti Emm-o.« Thomasove besede so me zadele huje, kot stričeva pest. Takoj sem se odzvala.
»NE! Tommy, ne-ne moreš, prosim, ne…« skoraj sem zajokala.
»Utihni punca! Če mladi mož to želi bo dobil.« stric se je nasmehnil s hudičevim nasmehom.
Hotela sem protestirati, ko so se moje oči srečale z bratovimi.
Bile so enako morsko zelene barve kot moje, a v njih je bila žalost, žalost in strah, ter ljubezen. Oh, Thomas.
»Prosim te brat-» sem poskusila, ko me je v glavo zadela pest, kar je bilo za moje potolčeno telo preveč in pogoltnila me je tema.
------------------------------------------------------
Oči se odprla ob srce parajočemu kriku mojega brata. Bolečino sem odrinila na stran in pogledala okoli.
*i*Kar sem videla, ne bom pozabila za vse življenje.*i*
Thomas je ležal na tleh, ves krvav in poln modric. Njegove oči so bile široko odprte, prežete z bolečino, ki jo je prestajal. Stric ga je neomajno tepel s pasom in se zarežal ob vsakem kriku, ki je prišel od ubogega devetletnika.
Bilo je kot bi ga stric tepel za ves čas, ko se je skrit v omari izognil udarcem.
Bilo je grozno.
»NE! Pro-prosim t-te! Pusti g-ga!« sem uspela zašepetati. Stric me je zlobno pogledal.
»No, zdaj, ko sta prisotna oba, lahko vse to končamo.« je reke in iz žepa nekaj potegnil. Ko sem ugotovila kaj, mi je srce potonilo.
Pištola.
Pištola, ki jo je usmeril Thomasu v srce.
*i*Takrat sem vedela, da bom umrla. In, da bo Thomas živel. Mora.*i*
Priplazila sem se do bratca, ki je strmel v pištolo, prestrašen.
Prijela sem ga za roko in pogledala strica.
»Nič več ne boš storil Thomasu.« sem mu odločno povedala.
A ta se je le zasmejal.
»To bomo še videli Emma« je pljunil.
Hitro sem pogledala po sobi. Nedaleč stran od mene je na tleh ležala velika prazna steklenica nekakšnega alkohola. Bila je malce razbita, in čeprav patetična, je bila to moja edina možnost. Spustila sem Thomasovo roko in se malce premaknila ter z nogo narahlo brcnila steklenico. Prišla je v doseg moje roke, stric pa sploh ni opazil. Bil je zaposlen z žaljenjem Thomasa in njegovih 'zadnjih besed'.
»Kaj pa ti, Emma. Kakšne zadnje besede?« je vprašal. Samo molčala sem in ga kljubovalno gledala.
»Ah, punca. Mislim, da bom najprej ubil tebe.« je rekel in nameril pištolo vame.
Lagala bi, če bi rekla, da me ni bilo strah. A nisem bila žalostna. Na tem svetu zame ni bilo ničesar dobrega, samo bratec. Žal mi je bilo, zapustiti Thomasa, a ga bom čakala. Zgoraj. Pri starših.
Prijela sem Thomasa za roko, moj bratec je tiho jokal in prosil.
»Zvezdice, prosim, ne pustite, da Emma odide k vam. Potrebujem jo.«
Ustavil se je, ko je stric rekel:
»Lagal bi, če bi rekel, da te je bilo lepo poznati. Zbogom Emma.«
Vse se je zgodilo tako hitro.
Zgrabila sem steklenico in jo vrgla v strica, v trenutku, ko je počilo.
A bolečina ni nikoli prišla.
Del mene se je veselil, da je zgrešil strel, a ko sem zaslišala strašen krik, sem točno vedela kaj se je zgodilo.
V naročju mi je ležal Thomas. In v prsih je imel rano in katere je v potokih tekla kri.
*i*In njegovo življenje.*i*
Thomas je rešil moje življenje in sedaj bo umrl zaradi mene.
Solze so se mi izlile po licih in dahnila sem: »Zakaj?«
»Ne jokaj sestrica. Tvoje oči so takrat tako žalostne« mi je povedal bratec. V njegovem glasu ni bilo žalosti ali bolečine. Samo veselje in ljubezen.
»Živi zame Emma. Pozdravil bom mamico in očija zate, a prosim, ne pridi prekmalu. Pazi na medvedko Stello. In rad te imam, Emma.
»Am-ampak Thommy« ko sem se zazrla v njegove oči sem ugovarjanje opustila. Bil je moj zadnji trenutek z njim.
»Tudi jaz te imam rada Thomas. Se vidimo. Nekoč.« namenila sem mu žalosten nasmeh in ga poljubila na čelo.
»Pozdravi zvezdice zame.« je še rekel, nato pa izdihnil.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:sob::sob::sob: Joj, pa sem že mislila, da bosta oba preživela ... To je tako žalostno. Prisežem, da sem skoraj začela jokati. Zelo dobro si vse opisala in bralec zares začuti strah in žalost.
Mirno počivaj Thomas :star:
Mirno počivaj Thomas :star:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kok sad zgodba... čeprou mi je všeč ker si zlo dobr zadela temo - žrtvovanje, in zlo dobr si opisala kaj se je dogajal. Maš moj like :wink:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:Js sm se zjokala, drgač pa :ok_hand::ok_hand::ok_hand: zgodba. Pač d-best
0
MANIA
Vesela sem, da mi je uspelo naredit čustveno zgodbo:) Hvala, da ti je všeč, in res sem vesela, da si pustila komentar.
Moj odgovor:
Loona16
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Kako ozdraveti?
Mene je danes popoldne začela boleti glava in vrtelo se mi je. Vzela sem lekadol in vseeno šla na odbojko. Nekaj časa me je držalo potem pa sem komaj še igrala. Trenutno imam zelo veliko testov in si ne morem priviščiti biti doma. Kako naj ozdravim? A je v redu, če v šolo vzamem tablete in ko me začne bolet vzamem? To se mi v tem trenutku zdi edina rešitev. Zanima me, če imate kak nasvet?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
Uuuu sliši se fulll dobr!!! :kissing_heart::heart_eyes:
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: