Lisa se je učiteljici predstavila in jo vprašala kje se dobijo zvezki, učbeniki in knjige. Učiteljica jo je najprej vprašala kdo je in ali je nova v šoli. Odgovorila ji je, da je nova in na žalost še nima zvezkov, učbenikov in knjig za učenje. Učiteljica jo je usmerila proti šolski knjižnici, kjer si je sposodila šolske potrebščine. Izbrala si je sobo, v kateri sta bili po dve postelji, pisalni mizi in skledi s hrano in vodo. Ni vedela kdo naj bi spal ali se učil poleg nje, a imela je slab občutek. V to sobo je šla, ker v drugih ni bilo prostora. Za trenutek je celo pomislila, da v sobi zraven nje ne bi bilo nikogar, ko je prišel zajec, ki je že, ko jo je zagledal rekel: "Ti mi že nisi všeč, ker si nova.". Lisa je zastala kot kip in pomislila: to je točno tisto, česar se je bala, da bi v sobi zraven nje bival nekdo, ki jo sovraži prav tako, kot živali, ki jih je poznala v prejšnjem domu. Zdaj se je morala odločiti: hoditi v šolo in trpeti v sobi s tem zajcem ali pa se vrniti nazaj domov in bežati psu. Bila je tam, kjer sta se dve poti ločili. Najprej je že mislila, da gre po pravi poti, nato se je ustavila in pogledala nazaj in se vprašala, če gre res. Želela se je pogrezniti v tla in tam preživeti še naslednja leta svojega življenja. Po glavi se ji je, kot spirala, vrtelo neskončno stvari. Ozirala se je naokrog kot preplašena srna in nato odpla vrata, jih zaloputnila in zbežala na stranišče, kjer je lahko vse v miru premislila. Lisa ni bila cmera, ki bi se jokala za vsako reč. Vse je delala z glavo in nikoli s srcem, ker je vedela, da jo srce lahko pripelje do poloma načrtov za življenje. Povsod je bilo enako, povsod so jo žalili. Vseeno pa se je odločila, da bo ostala v šoli, saj še ni spoznala vseh učencev in mogoče bo kdo postal njen prijatelj, čeprav je v to dvomila. Že sama je vedela, da bo tudi na tej šoli ona tujec, zajec ki ga je srečala v sobi, pa ji je dal vedeti, da je to res. Ni pa dvomila vase in svoje sposobnosti. Vedela je, da bi jo, zaradi pameti vsaj učitelji imeli radi. Veliko je brala in vedela je, da v šoli to cenijo: da cenijo učence, ki so se pripravljeni učiti in pomagati tistim, ki jim šola ne gre prav dobro. In Lisa je bila pripravljena pomagati, se učiti in delati vse, da bi jo imeli radi, in,da bi bila uspešna. Ko je hodila po hodniku, je videla, da je učiteljica za zgodovino na oglasno desko nalepila obvestilo, da je na šoli nova učenka in da naj se po kosilu vsi učencu zglasijo v spodnji avli. Ko so pojedli kosilo, je bila Lisa precej živčna, saj je morala povedati svoje ime, od kod prihaja ...Tega se ni niti malo veselila, ampak vedela je, da jo bodo prej ko slej morali spoznati. Predstavila se je in učenci so se predstavili tudi njej. Imeli so raznovrstna imena. Lisa je znala zelo dobro prepoznati človeka in več kot polovici učencev v avli je znala določiti značaj. Seveda se je tudi ona kdaj motila.Vsak se kdaj moti. Sedaj, ko so jo vsi spoznali, se je lahko pridružila učni uri matematike, ki je bila takrat na urniku. Vsedla se je za prosto mizo in upala, da bo zraven nje sedel nekdo, ki bi rad bil njen prijatelj. Ampak ura je tekla in tistega, ki bi moral sedeti zraven nje, ni bilo. Preplavili so jo mešani občutki: po eni strani veselje, ker ni vedela kaj pričakovati, po drugi strani pa žalost, ker bi lahko na praznem stolu zraven nje sedel njen prijatelj. Ko je zazvonil zvonec, ki je pomenil konec ure, je pogledala na urnik in ugotovila, da je to zadnja ura. Z odporom je odprla vrata svoje sobe in pričakovala obraz zajca, ki ga je videla, ko je prvič vstopila sem. Namesto tega pa je za pisalno mizo sedela ljubka zajčica, očitno iz prvega letnika, saj je bila zelo majhna. Vljudno jo je pozdravila in jo vprašala, če je ona nova učenka v šoli. Lisi se je spet zgodilo, da ni vedela kaj narediti in je samo stala z odprtimi usti, saj se je prvič v njenem življenju zgodilo, da bi z njo kdo govoril prostovoljno, ne pa da bi ji odgovoril na vprašanje, se ji predstavil ali jo hotel žaliti. Tako je stala nekaj minut in premišljevala, kdo je oseba na drugi strani sobe.