Ko pridem domov, oče že kuha kosilo. Vpraša me, kako je bila šola. Nisem pri volji za pogovor, zato samo odgovorim, da je bilo v redu. Pokima in nadaljuje z mešanjem chakalake. To je naša tradicionalna jed; pečen fižol, curry, paprika in korenje. Nala sedi za mizo in skrola po telefonu. Mogoče je pa našla nove prijatelje. Vprašam jo, ali se v šoli razumejo. Pogleda me z zdolgočasenim obrazom in reče: "Se ti zdi? Prvi dan na šoli?" in nadaljuje s skrolanjem po telefonu. Torbo vržem na tla in se odpravim v mojo in Nalino sobo. Spiva na pogradu in si deliva pisalno mizo ter omaro, ker je naše stanovanje precej majhno. Oče spi na kavču, saj tovornjak z njegovo posteljo zamuja in bo prišel šele v četrtek. Vržem se na posteljo in odprem mojo skicirko. Kar večina ljudi ne ve je, da zelo rad rišem. V risanju sem tudi dober. Rad narišem svoje občutke in kakšne risbe z globokim pomenom. Pomaga mi, da se sprostim in nisem živčen. V šoli v Nigeriji sem vedno čečkal po zvezku. Učiteljica mi ga je enkrat vzela in moral sem gledati na tablo do konca ure, saj nisem mogel zapisovati snovi, kar me je privedlo do slabe ocene. Upam, da bom v novi šoli bolj uspešen.
Pričnem risati. Linije, ki jih pritiskam na papir gredo v vse smeri. Pustim, da me roka vodi po celotnem papirju. Narisal sem sebe, obkrožen z ljudmi, ki me čudno gledajo, se mi smejijo in s prstom kažejo name. Nad menoj se vije črn oblaček mojih misli. *i* Le kaj si mislijo o meni? Ali imajo predsodke do mene? Ali tako strmijo vame, ker sem temnopolt?*i* Življenje je težje, če si drugačen od drugih. Če si črna ovca. Jaz sem dobesedno črna ovca med belimi. A s tem naj ne bi bilo nič narobe, kajne? Vsi smo drugačni drug od drugega, po izgledu in po naših kulturah, verah, jeziku in državljanstvu. A zakaj bi bili potem nekateri boljši od drugih? Zakaj nismo vsi enakovredni in prijazni drug do drugega? Ne potrebujemo vojn, prepirov, norčevanja. Potrebujemo prijaznost in spoštljivost. To so prave vrednote tega sveta.
"Kosilo," reče oče. Vstanem in se usedem za mizo. Oče sebi, meni in Nali na krožnik položi chakalako in skupaj z žlico zajamemo kosilo.
Ko se naslednji dan zbudim, se je Nala že *i*lišpala*i* za v šolo. Hoče biti lepa za fante. *i*Tipična najstnica*i* si mislim in oblečem moje kavbojke. Sedaj se že šprica s parfumom. Odstranim se, da ne bi smrdel po vrtnicah in papaji. Odprem hladilnik ter zagrabim mleko in kosmiče. Nala me samo pogleda in reče, da gre. Sprehodi se do vhodnih vrat in že peš hodi po stopnicah do dvigala. Zakaj ni ničesar pojedla? Skomignem z rameni in očetu prišepnem adijo, saj je še dremal.
Po pločniku se počasi približujem šoli. Oblije me nostalgija, saj si želim nazaj v Afriko. Tukaj nekaj ni prav.