Strah pred bruhanjem
2
*i*moja resnicna zgodba, emetofobija-strah pred bruhanjem*i*
___
Zbudila sem se z ogromno motivacije, da pišem. Da dam to ven iz sebe. In sem začela.
Včasih se počutim, kot da sem sama na svetu. Kot da sem pokvarjena verzija človeka. Kdo se tako panično boji bruhanja? Komu se življenje ustavi zaradi ene same telesne reakcije? Komu ena beseda sproži paniko v celem telesu?
Meni
In to ni “samo strah”. To je občutek, da izgubljaš nadzor nad lastnim telesom. Da te telo izdaja. Da si ujet v nekaj, česar drugi sploh ne vidijo.
Ljudje smo si ful različni. Jaz se pa res, res bojim bruhanja. In komu drugemu se to sliši neumno. Debilno. Čudno. Ampak jaz zaradi tega trpim.
Trpim, ko slišim to besedo. Trpim, ko razmišljam o tem. Ko se o tem pogovarjam. Ko mi je slabo.
Vedno je bilo tako. Odkar se zavedam, kdo sem, se tudi bojim bruhanja.Odkar vem zase, živim s tem. Nihče ni vedel. Nihče. Nosila sem to sama, kot skrivnost, ki me je dušila od znotraj. Toliko solz, ki jih nihče ni videl. Toliko noči, ko sem se pretvarjala, da je vse normalno. In vse sem tiščala v sebi. Koliko sem prejokala, koliko pretrpela — v čisti tišini. Tisti mučni tišini, ki je ne čutiš v zraku, ampak v sebi.
Bežala sem pred ljudmi, pred situacijami, pred občutki. Planirala sem poti, izhode, Bežala sem, ko je bilo komu slabo. Se skrivala. Se izogibala. Delala nemogoče plane, samo da se temu izognem.V glavi sem imela samo eno misel: ne sme se zgoditi Pa tudi če se sliši butasto — zame je resnično.
Ko pomislim, kako sem se že kot šestletna punčka borila s tako težko stvarjo, šele zdaj vidim, kako močna sem bila.
O tem je bilo v moji glavi prepovedano govoriti. Mislila sem, da je to najhujša stvar na svetu, ki se je nihče ne boji razen mene.
Videla sem samo dve možnosti: ali so vsi drugi neumni, ker se tega ne bojijo — ali pa je z mano nekaj narobe. Da sem pokvarjena.
In zaradi tega sem se ogromnokrat pocutila neumno.
Mislila sem, da bo strah izginil, ko bom odrasla. Ampak jaz sem odrasla — strah pa tudi.
Enkrat pri kemiji. Zrak je bil zadušljiv, mucna tisina ,ujeata med steri stene. Kar naenkrat mi postane slabo. Tisti grozen občutek, ki pride samo v najhujših nočnih morah.Telo je kričalo nevarnost, čeprav nevarnosti ni bilo. Ampak jaz tega nisem vedela. Samo vedela sem, da moram ven. Da moram pobegniti Postalo mi je vroče. Srce mi je razbijalo, kot da mi bo raztrgalo rebra. Panično sem pila vodo. Bila sem ujeta. Res me je bilo strah.
Dvignila sem roko in rekla učiteljici, da me boli glava. Zakaj glava? Ker o strahu pred bruhanjem nisem zmogla govoriti.
Tisti posmehujoči pogledi tisto hihitanje ki mi je rezalo bobniče.
Šla sem domov, legla na posteljo — in slabost je izginila. Kot mehurček ki je pocil. Nisem vedela zakaj. Zdaj vem. Dobila sem panični napad.
Takrat nisem vedela, kaj je anksioznost. Kaj je panični napad. Kaj je emetofobija. Mislila sem, da je kriva hrana. Moj sovražnik.
Potem sem našla “rešitev” — ne jesti. Če ne jem, ne bo slabosti. Če ne bo slabosti, bom varna. Vsaj tako sem mislila.
Naslednjič nisem jedla pred šolo. In napad se ni ponovil. Zakaj? Ker sem se počutila varno. In tako sem nehala jesti pred šolo. Hrano sem skrivala.
Ampak brez hrane ni življenja. In ker nisem jedla, sem bila šibka. In ker sem bila šibka, je bilo napadov še več.
Najprej nisem jedla zunaj doma. Potem nisem jedla niti doma. Ampak slabost ni izginila. Zakaj? Ker sem bežala. Ker sem se skrivala pred strahom namesto da bi ga razumela. Kako bi pa vedela da ga morem razumeti? Nihče mi ni povedal. Nisem vedela, kaj se mi dogaja. Mislila sem, da sem samo jaz pokvarjena.
Napadi so prihajali vedno pogosteje. Slabost brez razloga. Tresenje. Občutek, da bo vse razpadlo. In jaz sem izginjala skupaj z njim.
Nehala sem hoditi v šolo. Nisem spala. Bila sem podhranjena. Dobivala sem infuzije. Bilo je dušeče. Bila sem ujeta. Brez energije. Bleda. Tresla sem se. Jokala. Panicirala.
Sprejeli so me v bolnico. Tam so me prisilili jesti. To je bilo zame najtežje. V glavi sem imela: če ješ, ti bo slabo.
Moj želodec je bil skrčen, prazen. Nisem želela biti tam. Nisem želela kislega vonja bolnišnice. Nisem želela tistih ogabne ornazne barv, tiste trde bolnisnicne postelje tiste prisiljene hrane tistih groznih obcutkov. Želela sem domov. Želela sem svoje življenje, ki ga prej sploh nisem znala živeti.
Ampak tam sem spoznala svojo najboljšo prijateljico. In nekaj v meni se je začelo spreminjati. Bolnica me je okrepila. Naučila sem se gledati drugače. Naučila sem se, da strah ni sovražnik, ampak nekaj, kar me je oblikovalo.Naučil me je opaziti majhne stvari. Naučil me je, da moč ni odsotnost strahu, ampak to, da ostaneš, ko bi najraje pobegnil.
Ne pravim, da sem zdaj čudežno zdrava. Ampak zrasla sem. Naučila sem se ceniti majhne trenutke. Lepoto v navadnih stvareh. Naučila sem se biti močnejša, kot sem mislila, da sem.
In nisem več tista deklica, ki misli, da je sama. Zdaj vem, da to ima ime. Da ima razlago. In da jaz nisem pokvarjena.
Včasih sem bila jezna, ker drugi živijo brez tega trpljenja. Ampak jaz ne bi bila jaz brez tega strahu. Odrasla sem z njim. In on z mano.
In ja....čeprav tega nikoli nebi izbrana — me je tudi naučil živeti bolj kot marsikoga drugega
Hvala, emetofobija.
___
Zbudila sem se z ogromno motivacije, da pišem. Da dam to ven iz sebe. In sem začela.
Včasih se počutim, kot da sem sama na svetu. Kot da sem pokvarjena verzija človeka. Kdo se tako panično boji bruhanja? Komu se življenje ustavi zaradi ene same telesne reakcije? Komu ena beseda sproži paniko v celem telesu?
Meni
In to ni “samo strah”. To je občutek, da izgubljaš nadzor nad lastnim telesom. Da te telo izdaja. Da si ujet v nekaj, česar drugi sploh ne vidijo.
Ljudje smo si ful različni. Jaz se pa res, res bojim bruhanja. In komu drugemu se to sliši neumno. Debilno. Čudno. Ampak jaz zaradi tega trpim.
Trpim, ko slišim to besedo. Trpim, ko razmišljam o tem. Ko se o tem pogovarjam. Ko mi je slabo.
Vedno je bilo tako. Odkar se zavedam, kdo sem, se tudi bojim bruhanja.Odkar vem zase, živim s tem. Nihče ni vedel. Nihče. Nosila sem to sama, kot skrivnost, ki me je dušila od znotraj. Toliko solz, ki jih nihče ni videl. Toliko noči, ko sem se pretvarjala, da je vse normalno. In vse sem tiščala v sebi. Koliko sem prejokala, koliko pretrpela — v čisti tišini. Tisti mučni tišini, ki je ne čutiš v zraku, ampak v sebi.
Bežala sem pred ljudmi, pred situacijami, pred občutki. Planirala sem poti, izhode, Bežala sem, ko je bilo komu slabo. Se skrivala. Se izogibala. Delala nemogoče plane, samo da se temu izognem.V glavi sem imela samo eno misel: ne sme se zgoditi Pa tudi če se sliši butasto — zame je resnično.
Ko pomislim, kako sem se že kot šestletna punčka borila s tako težko stvarjo, šele zdaj vidim, kako močna sem bila.
O tem je bilo v moji glavi prepovedano govoriti. Mislila sem, da je to najhujša stvar na svetu, ki se je nihče ne boji razen mene.
Videla sem samo dve možnosti: ali so vsi drugi neumni, ker se tega ne bojijo — ali pa je z mano nekaj narobe. Da sem pokvarjena.
In zaradi tega sem se ogromnokrat pocutila neumno.
Mislila sem, da bo strah izginil, ko bom odrasla. Ampak jaz sem odrasla — strah pa tudi.
Enkrat pri kemiji. Zrak je bil zadušljiv, mucna tisina ,ujeata med steri stene. Kar naenkrat mi postane slabo. Tisti grozen občutek, ki pride samo v najhujših nočnih morah.Telo je kričalo nevarnost, čeprav nevarnosti ni bilo. Ampak jaz tega nisem vedela. Samo vedela sem, da moram ven. Da moram pobegniti Postalo mi je vroče. Srce mi je razbijalo, kot da mi bo raztrgalo rebra. Panično sem pila vodo. Bila sem ujeta. Res me je bilo strah.
Dvignila sem roko in rekla učiteljici, da me boli glava. Zakaj glava? Ker o strahu pred bruhanjem nisem zmogla govoriti.
Tisti posmehujoči pogledi tisto hihitanje ki mi je rezalo bobniče.
Šla sem domov, legla na posteljo — in slabost je izginila. Kot mehurček ki je pocil. Nisem vedela zakaj. Zdaj vem. Dobila sem panični napad.
Takrat nisem vedela, kaj je anksioznost. Kaj je panični napad. Kaj je emetofobija. Mislila sem, da je kriva hrana. Moj sovražnik.
Potem sem našla “rešitev” — ne jesti. Če ne jem, ne bo slabosti. Če ne bo slabosti, bom varna. Vsaj tako sem mislila.
Naslednjič nisem jedla pred šolo. In napad se ni ponovil. Zakaj? Ker sem se počutila varno. In tako sem nehala jesti pred šolo. Hrano sem skrivala.
Ampak brez hrane ni življenja. In ker nisem jedla, sem bila šibka. In ker sem bila šibka, je bilo napadov še več.
Najprej nisem jedla zunaj doma. Potem nisem jedla niti doma. Ampak slabost ni izginila. Zakaj? Ker sem bežala. Ker sem se skrivala pred strahom namesto da bi ga razumela. Kako bi pa vedela da ga morem razumeti? Nihče mi ni povedal. Nisem vedela, kaj se mi dogaja. Mislila sem, da sem samo jaz pokvarjena.
Napadi so prihajali vedno pogosteje. Slabost brez razloga. Tresenje. Občutek, da bo vse razpadlo. In jaz sem izginjala skupaj z njim.
Nehala sem hoditi v šolo. Nisem spala. Bila sem podhranjena. Dobivala sem infuzije. Bilo je dušeče. Bila sem ujeta. Brez energije. Bleda. Tresla sem se. Jokala. Panicirala.
Sprejeli so me v bolnico. Tam so me prisilili jesti. To je bilo zame najtežje. V glavi sem imela: če ješ, ti bo slabo.
Moj želodec je bil skrčen, prazen. Nisem želela biti tam. Nisem želela kislega vonja bolnišnice. Nisem želela tistih ogabne ornazne barv, tiste trde bolnisnicne postelje tiste prisiljene hrane tistih groznih obcutkov. Želela sem domov. Želela sem svoje življenje, ki ga prej sploh nisem znala živeti.
Ampak tam sem spoznala svojo najboljšo prijateljico. In nekaj v meni se je začelo spreminjati. Bolnica me je okrepila. Naučila sem se gledati drugače. Naučila sem se, da strah ni sovražnik, ampak nekaj, kar me je oblikovalo.Naučil me je opaziti majhne stvari. Naučil me je, da moč ni odsotnost strahu, ampak to, da ostaneš, ko bi najraje pobegnil.
Ne pravim, da sem zdaj čudežno zdrava. Ampak zrasla sem. Naučila sem se ceniti majhne trenutke. Lepoto v navadnih stvareh. Naučila sem se biti močnejša, kot sem mislila, da sem.
In nisem več tista deklica, ki misli, da je sama. Zdaj vem, da to ima ime. Da ima razlago. In da jaz nisem pokvarjena.
Včasih sem bila jezna, ker drugi živijo brez tega trpljenja. Ampak jaz ne bi bila jaz brez tega strahu. Odrasla sem z njim. In on z mano.
In ja....čeprav tega nikoli nebi izbrana — me je tudi naučil živeti bolj kot marsikoga drugega
Hvala, emetofobija.
Moj odgovor:
Krena*
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nujno Pariz
Okej bom kr začela. Tale spis bo dolg ampak res PROSIM da odgovorite ker mi boste FUL pomagal ker sem res obupana. V glavnem sem 9.razred in hodim na francoščino. V 8. razredu mi je učiteljica predlagala, da bi šla jaz na tekmovanje iz francoščine in bi se pripravljala skupaj z 9.razredom, ker vidi, da mi gre res dobro in da se ji nihče drug ne zdi primeren, da bi še katerega osmarja dala. V glavnem js sm na koncu dobila zlato priznanje in sm bla ful ponosna nase, tut učitlca je bla, ker prešnja leta ko je dajala boljše osmarje na tekmovanje še nihče ni dobil zlatega. No in od letos je dala na tekmovanje vse osmarje. To v bistvu ni glavna tema ampak v 9.razredu smo imeli možnost iti v London, tisti ki pa hodimo na francoščino pa še v Pariz. In js sm doma mami rekla, da grejo skoraj vsi v London, ker sem res želela iti, ampak v bistvu jih je šlo zelo malo. Ampak mami sem prepričala da lahko grem oboje, čeprav jih je šlo v Pariz IN London skupaj zeloo malo. Mami mi je sicer dovolila, da grem v Pariz zaradi zlatega priznanja, ampak za London sem nekako izsilila(pač zdej mam tko grozno slabo vest ker te dve potovanji bosta skupaj tko več kot 2000€).No v Londonu sem imela ptijateljico, s katero sem bila ves čas, smo se tudi počakale zmeraj ko je šla katera na stranišče, bile smo skupaj v sobi.. Za Pariz pa iskreno ne vem kaj sem razmišljala, da sem se prijavila, ker se res ne razumem s temi ki so na francoščini. No in ta teden smo se dogovarjali za sobe in pač use so ble zmenjene, js sm pa vedla da mene noče nobena zraven in sem šla pač do učiteljice in sm ji rekla da sem js misla, da gresta 2, s katerimi se nekako razumem in ki veljata za "čudne" in jih te popular punce, ki so na francoščini, ne marajo. Ampak sm zvedla, da potem ena ni mogla plačat, druga pa sploh ne vem zakaj potem ne bo šla. Pač ko sm js zvedla da ne grejo me je tko začel v želodcu zvijat in sm se začela tko FUUUL slabo počutt ker sm vedla da bom mogla bit z eno od unih s katerimi se ne maramo.In pač pol je bla učitlca tko da se lahko s kšno osmarko zmenm, sam js sploh ne vem kere osmarke grejo in se pač ne morm z njimi zment. Pač in je na konc rekla, da se bomo do četrtka zmenil, ker je bil takrt pondelk. No in pol u četrtek je učitlca tko rekla, da bom z dvema, ki sta edini ostali po 2, ker so sobe po 3. In te 2 sta na francoščino zamudile, in pol jim je ena sošolka povedala da bosta z mano v sobi in vrjetn sta one tko čudn pogledale pač sploh si nisem upala pogledat ampak vem da nista hotle bit z mano, ker je pol ena od teh 2 šla do učitelce in jo vprašala kako je zdej s sobami. In pol ko je učitlca rekla da sta z mano je bla sam tko 'aha' pač grozno je blo. In js sm to povedala svojim prjatelcam k pač ne grejo v Pariz ker ne hodjo na francoščino in smo se zmenle, da je šla ena k se razume z njimi dons uprašat te 2 s katerima bom u sobi, zakaj nočjo bit z mano. In pol mi je povedala, da sta ble obe tko:Ne, pa me ful nočmo bit z njo, to je kr neki učitlca napisala, me se bomo probale zment ko bomo tm da nismo z njo. In pol je pč ta moja prjatlca(v bistvu bolj sošolka) tko vprašala Zakaj? In je ena izmed unih 2 sam tko ful čudn pogledala pač kot da se ji gnusim oziroma ji grem na bruhanje al pa kot da smrdim in je sam odkimavala z glavo. -pri tem vsem mene ni blo zraven, to mi je ta moja sošolka povedala. No in še danes zjutraj ko smo devetarji skupaj čakali na pouk, sem slišala da so se neki o men pogovarjale in me je ena, ki ne gre v Pariz vprašala: A že komi čakaš da boš bla z __in ___ v sobi? In pol so se tk use punce proti men obrnile in se mi tko privoščljivo smejale v faco, pač men je blo tok grozn. In pač kaj naj js zdej naredim? Tko se slabo počutim, mislim nikoli nisem veljala za popularno, ampak tako nepriljubljeno pa tut ne. Pač js ne razumem kaj sm tem ženskam nardila, da nočjo bit z mano v sobi. Pa tut s kom se bom po Parizu sprehajala, če me bodo sam ignorirale pa grdo gledale? In zvedla sm še, da gre moj soplesalec, s katerim pleševa na valeti, tut v Pariz, sam pač nisva skupi pr francoščini, ker se je on šele letos vpisal. No ta moj soplesalec je drgač popularen tko se mi zdi,ampak se pač ne družva, sam pleševa skupi. No in njega njegovi frendi, ki jih sovražim, že tko zajebavajo z mano, pač zmer ko me vidjo začnejo njega tko boksat pa tko moje ime čudno govort al pa Lej, tle jo maš. No in js sm ga dons tk na plesnih vprašala, če gre on tut v Pariz sam me najprej ni dobr slišal, pa sem ponovila sam je preslišal besedo 'tut' torej ne ve, da grem js, ker je sam reku:Ja, js grem. In pač midva se nikol ne pogovarjava nč, pač tut ko bo šel v Pariz(gremo v ponedeljek), ne morem nč računat na njega, da bo z mano hodu al pa kej, ker bo sam s svojimi glupimi prjatli. Pa tut vrjetn me sploh ne mara, sploh ne vem zakaj je hotu z mano plesat. Pač kaj naj? Zakaj me nihče ne mara? Tko se mi zdi da tut če bi me kdo ugrabu al pa kej, da me noben ne bi pogrešal.. razn moja družina do katere sem ful nesramna ker mi grejo na živce.Pač a se mi dogaja karma?-ker sem do familije nesramna so še te ženske do mene? Čeprou z eno od teh 2 s katerima bom mogla bit v sobi smo ble včas prjatlce(mislm tko čist mal) ker smo ble do 5.razreda sošolke, sam to je blo že dolg nazaj. Ampak zdej se pa tko obnaša, pač kot da sem kužna, da noče bit z mano u sobi. Mislm ponavad me sam ignorira, pa tista njena prjatlca tut, sam nism si pa misla da me tok ne marajo. No in zdej js najrajš ne bi šla, ker pač Kako lahko grem?sam mam že vse plačano in zdej zgledam k ena razvajenka ka so ji plačal izlete doma, zdej si pa neki zmišluje.. Pač nočem bit nehvaležna,sam kako se to lahko dogaja men? prosim res sem obupana nasvete potrebujem. Pa tko usak dan bomk mel FUUL prostega časa, pač tut ko bomo šli si kosilo kupit, pač kaj js se bom sama po Parizu sprehajala al kaj? Pa mami in oči sta rekla, da se ne smem, ampak kaj naj? Pa ful se mi zdej moja mami smili, ka mi je vse plačala pa še skos jo bo skrbel zame.. Kaj bi nardil na mojem mestu?
Vprašanje
Se ti zdi, da je Pil preotročji za najstnike?
Ja, preveč je vsebin za mlajše bralce.
(15)
Ne, mislim, da je ok tak, kot je.
(20)
Nekaj mora biti tudi za malo mlajše, sicer pa je večina vsebin primerna za najstnike.
(14)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
𝘀𝗲 𝗽𝗿𝗶𝗻𝗮𝘃𝗶𝗺.
𝘃𝘇𝗱𝗲𝘃𝗲𝗸: 𝗻𝗮𝗷𝗯𝗼𝗹𝗷𝘀𝗶 𝗽𝗶𝗹𝗼𝘃𝗸𝗶
𝘀𝘁𝗮𝗿𝗼𝘀𝘁: ...






Pilov blog