Začelo se je že večeriti, ko sem končno zagledala orjaško, veličastno stavbo, ki se je dvigovala pred menoj v vsej svoji veličini. Na sredini so stala ogromna lesena vrata. Vse je izgledalo kot, da bi čakalo le name, da se prikažem in se opogumim ter stopim skozi ta vrata... S tem bom branila čast moje družine ter predvsem očeta.

Nekaj metrov pred akademijo sem upočasnila. Ustavila sem se, pobožala svojega žrebca. Ta je le tiho zahrzal, zdelo se mi je, da je tudi on komaj čakal.
Stopila sem do prvega mogočnega varnostika, ki sem ga zagledala.
"Si najavljena?"
Me je strogo vprašal. Njegove oči so se skrivale za gostim šopom las.
"Seveda Gospod," sem mu odvrnila.
Poskušala sem se vesti sproščeno, čeprav je vse v meni razbijalo. Mogočna stavba mi je v kosti vlivala strah, ki ga do sedaj nisem poznala.
"Ime in priimek ter zakaj si tukaj."
Je zopet dejal varnostnik. Ni bilo videti, da se pogovarja z menoj, saj je gledal v drugo smer. Pa vendar sem vedela, da so bile besede namenjene meni.
Kaj ni jasno? S seboj imam vendar konja in izkaznico ter ogromno prtljage, ki jo je moj žrebec tovoril na vozu.
Povedala sem mu: "Julia Goshin, štirinajst let. Kmalu bom petnajst," sem še hitro dodala.
Končno se je zares obrnil k meni in me pogledal v obraz. Pogled sem dovolj dolgo zadržala na njegovem oranžnem jopiču, da je on pogled z mene odmaknil.
Priznam, bil je malce strašljiv. Pa vendar... Izplačalo se je. Dati mi je moral le še zadnje napotke.
"Ko greš skozi vrata poišči svojo sobo in odloži prtljago. S konjem pojdita do velikega stadiona, kjer se dobite."
"Hvala vam," sem se mu hitro zahvalila in se kot blisk pognala skozi velikanska vrata.

Na drugi strani sem zagledala osupljiv prizor. Na dvorišču je bilo ogromno deklet in fantov približno moje starosti, ki so se pogovarjali, nekateri so le stali in iskali naokoli.
Odločila sem se, da ne bom stala tukaj in zapravljala časa, ki mi ga je tako ali tako primanjkovalo. S konjem za seboj sem odšla do orjaške stavbe. Na njej je z velikimi črkami pisalo: Akademija Whinstney za mlade jahače.
Zajela sem sapo ter prečkala prag velikega hotela za nas, otroke, ki smo se želeli tukaj šolati. To je bila profesionalna šola, kjer so pristali le najboljši. Mene so sem poklicali že ob rojstvu, že takrat se je vedelo, kaj bo iz mene. In prav so imeli. To, Akademija Whinstney, to je moj dom.
Moje oči so se na hitro sprehodile po velikem prostoru, ki je bil najbrž namenjen druženju. Mikalo me je, da bi se kar takoj usedla na udoben naslonjač, ki je stal pri oknu. Pa vendar sem se zadržala in raje stopila do lepo oblečene gospe, ki je stala pred menoj.
"Dober dan. Sem Julia Goshin, svojo sobo iščem," sem prijazno nagovorila gospo.
Ta me je le zaničljivo pogledala in si nekaj mrmrala v brado.
"Ne morem na pamet vedeti kje spi katera od 200 deklet. Pojdi do moje kolegice, tamle je," me je na hitro odslovila.
Pospešila sem korak, da sem ujela malce mlajšo gospo, ki je že skoraj odšla.


Ta mi je povedala kam moram in tako sem našla svojo sobo. Delila sem si jo s še dvema dekletoma, ki ju nisem poznala. Ni ju bilo v sobi, tako da sem le odložila prtljago in stekla nazaj ven, kjer me je čakal moj Gipsy. Prijela sem ga za vajeti in ga odvedla do velikega stadiona, kjer naj bi potekal sprejem.

___________________________________________

omgg guyss js ne morm vrjet da sm tole dejansk napisala ahahh<3 pačč sam bla sm tko uno uuu nova idejaaa nujn morm napisat če ne bom ppsabla:joy::heart:
no innnn zdj sm tole napisala hahah<33 vem da ni ne vem kejj sam pač prosm povejte za kkšne napakce da loh popravm sej veste kej mislm<33 da bo lohk zgodba boljša:ribbon:
pa vesela sm useh komentarjev, lajkov in kritik, hvala vm guyss lyy<3