Skočila sem na noge, takoj sem morala priti h Keithu. Živel na drugem koncu dvora, kjer so poučevali plemiške dijake višjih letnikov. Potrkala sem na vrata njegove sobe.
»O, ti si princeska, vstopi.« me je povabil.
»Keith nekaj groznega se je zgodilo, pomagati…« Utihnila sem, ko sem zagledala Ano, ki je sedela na kavču.
»O, Vivian! Kakšno prijetno presenečenje.« je sladko vprašala.
Grdo sem jo pogledala in se obrnila h Keithu: »Če imaš opravke bom prišla pozneje, uživajta.« Obrnila sem se, da bi šla a me je ustavil.
»Nikakor naju ne motiš, ostani malo in poklepetaj. Saj poznaš Ano, srečali sta se že.« Prisiljeno sem se nasmehnila in odklonila povabilo, zadnji hip si je tudi Ana premislila in odšla.
»Kaj si želela od Keitha, povej!« je začela takoj, ko sva prišli na hodnik, njen glas je bil zdaj vse prej kot sladek.
»Nič kar bi tebe brigalo.« sem ji zabrusila.
Ana se je pognala name in me potisnila ob zid. »Povej, ali pa celi šoli natvezim, nekaj prečudovitih skrivnosti princese Vivian.«
Otrpnila sem, pa menda ni česa posumila… »Ničesar ne veš o meni.« sem ostro odvrnila.
»O pa vem, veliko več kot si misliš, plemiške družine smo zelo povezane.« zlobno se je nasmehnila.
Bilo mi je dovolj, z nogo sem jo brcnila v trebuh. Ana se je opotekla, saj ni pričakovala nenadnega napada. Zdaj sem jo ob zid pribila jaz, ter jo z vso silo sem jo boksnila v obraz. Nasprotnica me je zgroženo pogledala in se opotekla stran.
Rekla bi, da sem ji zlomila nos, bilo je kar precej krvi. Nikoli se nisem zavedala, da sem tako močna, tudi ognjeni obroč, krogle… Sofia je komaj naredila curek vode jaz pa sem delala že prave umetnine iz ognja. Tu nekaj ni bilo prav.

Morala sem iti na zrak, odpravila sem se do prečudovitega parka kjer so rasle japonske češnje. Naslonila sem se na deblo in poskusila odmisliti dogodke današnjega dne. Zaprla sem oči, poslušala sem ptice, potoček, veter…
«Sem vedel, da boš tukaj.«
Zdrznila sem se ob znanem glasu, nad mano je bil Keith in se veselo režal.
»Hej prestrašil si me! Spet. Naslednjič si lahko bolj pozoren!« sem mu rekla.
»Tokrat me vsaj nisi zažgala.«
»Tudi takrat te nisem.« sem odvrnila.
«Ampak skoraj bi me.« Zahahljal se je in sedel poleg mene.
»Zdaj mi lahko poveš kaj groznega se je zgodilo. Ne vem kako si se znebila Ane, ampak za to dejanje si zaslužiš Nobelovo nagrado.«
Zardela sem ob misli na spopad na hodniku. »Bilo je precej, no, saj boš kmalu videl. Lahko ti povem samo, da sem malce preoblikovala njen obrazek.«
Najprej je planil v smeh, ko pa je ugotovil, da se ne šalim se je zresnil. »Upam, da je nisi pretiravala princeska, lahko se slabo konča. Zdaj pa povej zakaj sva se morala tako nujno sestati.«
Segla sem v žep kamor sem dala kuverto. Ni je bilo! Zagotovo sem jo izgubila, ko sem se stepla z Ano. Planila sem pokonci.
»Kam pa greš?« je vprašal Keith.
»Nekaj moram…eeee ….poiskati. Se vidimo!« Stekla sem proti soli.

Hodnik sem preiskala po dolgem in počez, kuverte ni bilo tam. Samo upala sem lahko, da je ni dobila v roke Ana.