»Da gospa, zanima me, kako nastanejo strigoji.«
»Zakaj te to zanima?« me je vprašala profesorica.
»Ker se mi zdi logično, da moramo to vedeti, glede na to, da se borimo proti njim.«
»Prav imaš Leroyeva, povedala vam bom.« Odkašljala se je in začela. »Torej, strigoji so najmračnejša in najbolj zlobna vampirska bitja, navadno so zelo visoki in imajo nenaravno bledo polt. Prepoznamo jih tudi po dolgih podočnikih, ki jih imajo tudi moroji, vendar tej z njimi navadno ne ubijajo. Stigoji so tudi izredno močni in napadalni, več let kot so v telesu strigoja bolj močni so. Kar se pa tiče tega kako nastanejo.. Obstajata dva načina, en je, da strigoj iz žrtve izsesa kri in jo nato nahrani z njeno lastno krvjo, drugi pa, da se prostovoljno spremeniš.«
Zledenela mi je kri, z grozo sem poslušala učiteljičino razlago in upala, da Julya ni naredila tistega drugega, čeprav je bilo že prvo grozljivo. Sestra je bila do mene vedno tako prijazna in dobra, nikoli si nisem mislila, da bo postala takšna pošast.
Do konca pouka sem premišljevala o vsem, kar sem izvedela danes. S Sofio sva preskočili kosilo in se takoj napotili v sobo. Na enem od naslanjačev, je obkrožena z venčkom prijateljic sedela Ana. Ko sem prišla v prostor so me vse grdo pogledale, Ana pa je maščevalno zrla vame. Nos so ji v ambulanti dobro pokrpali, a je bil še vedno pod malce čudnim kotom. Hladno sem odkorakala mimo njih, ne da bi se ozrla.
Ulegla sem se na posteljo in se zazrla v strop. Vse je bilo tako nenormalno, zadnji dnevi so me začeli dolgočasiti, morala bom poiskati Julyo in to čim prej. Raziskati moram vse v zvezi s Strigoji, o njih se v bistvu precej malo govori, so naši smrtni sovražniki. V tem svetu ne maramo ničesar vampirskega.
Do večera nismo počeli nič zanimivega, bilo je večinoma dolgočasno in neumno, samo posedanje. Ko sem ležala v postelji sem imela slab občutek, nekaj je bilo narobe, zelo narobe. Dolgo nisem mogla zaspati, potem pa sem le.
Zdelo se mi je, da sta minili komaj dve minutki od kar sem se ulegla v posteljo. Zaspano sem si pomela oči, okoli mene je bilo veliko zmede in hrupa. Sofia je sedela na postelji poleg mene, obraz je imela zakopan v dlani in tiho je ihtela. Usedla sem se tudi jaz in jo objela okoli ramen.
»Kaj se dogaja tukaj?« sem nežno rekla.
Sofia je še huje zaihtela: »M…moja sestrična. Našli so jo m…mrtvo, nekdo ji je prerezal vrat.«
Močneje sem jo objela, nisem mogla verjeti kako je lahko Julya tako zlobna! Niti dvomila nisem, da je to njeno maslo.
Vstala sem. »Kje se je zgodilo?«
»Na hodniku, ki vodi do fantovskega kampusa, verjetno je šla k Ethanu, njenemu fantu.«
»Ponoči?« sem nejeverno vprašala.
»Večkrat se je takole potepala, vilinka je bila, zato je nikoli niso ulovili.«
Prikimala sem in vstala, kar v pižami sem stekla skozi šolo. Na nesrečnem hodniku je bilo veliko ljudi, prebila sem se do središča. Tam je ležalo truplo, bilo je pokrito z belo odejo, samo strmela sem vanj, ni bilo solz, ni bilo bolečine, samo tiho in željno maščevanje.
Morala sem ven, na zrak, zadihati, ni bilo vprašanje kam. Vedno en in edini češnjev park. Napotila sem se proti običajnemu drevescu. Tam me je že nekdo čakal.
»Vedel sem, da boš prišla.« je rekel Keith.
»Saj me sploh ne poznaš!«
»Veliko bolj te poznam kot si misliš, veliko časa sva preživela skupaj.« nasmehnil se mi je.
»Kar nekaj časa že, ampak veliko? To še ne.« sem mu vrnila nasmeh. »Drugače pa,…zakaj se sploh družiš z mano? Nič posebnega nisem, da bi si zaslužila pozornost sina njenega visočanstva.«
»Nič posebnega da nisi? Ne veš kako se motiš princeska. Čudovita si. Pametna, lepa,..« očarano je zrl vame. Bila sva si tako blizu, preblizu. Odmaknila sem pogled.
»Je kaj narobe?« je vprašal in me lahno prijel za roko. Ob dotiku me je streslo.
»Mi…midva sva tukaj in nič ne narediva, tam pa je nekdo umrl..« glas se mi je zlomil.
»Princeska, če potrebuješ mojo pomoč sem ti vedno na voljo.« močneje mi je stisnil roko.
»Hvala ti, mislim, da jo bom res potrebovala, ampak ne še zdaj, najprej mi daj nekaj časa.« nasmehnila sem se in ga še jaz prijela za dlan.
»Zakaj te to zanima?« me je vprašala profesorica.
»Ker se mi zdi logično, da moramo to vedeti, glede na to, da se borimo proti njim.«
»Prav imaš Leroyeva, povedala vam bom.« Odkašljala se je in začela. »Torej, strigoji so najmračnejša in najbolj zlobna vampirska bitja, navadno so zelo visoki in imajo nenaravno bledo polt. Prepoznamo jih tudi po dolgih podočnikih, ki jih imajo tudi moroji, vendar tej z njimi navadno ne ubijajo. Stigoji so tudi izredno močni in napadalni, več let kot so v telesu strigoja bolj močni so. Kar se pa tiče tega kako nastanejo.. Obstajata dva načina, en je, da strigoj iz žrtve izsesa kri in jo nato nahrani z njeno lastno krvjo, drugi pa, da se prostovoljno spremeniš.«
Zledenela mi je kri, z grozo sem poslušala učiteljičino razlago in upala, da Julya ni naredila tistega drugega, čeprav je bilo že prvo grozljivo. Sestra je bila do mene vedno tako prijazna in dobra, nikoli si nisem mislila, da bo postala takšna pošast.
Do konca pouka sem premišljevala o vsem, kar sem izvedela danes. S Sofio sva preskočili kosilo in se takoj napotili v sobo. Na enem od naslanjačev, je obkrožena z venčkom prijateljic sedela Ana. Ko sem prišla v prostor so me vse grdo pogledale, Ana pa je maščevalno zrla vame. Nos so ji v ambulanti dobro pokrpali, a je bil še vedno pod malce čudnim kotom. Hladno sem odkorakala mimo njih, ne da bi se ozrla.
Ulegla sem se na posteljo in se zazrla v strop. Vse je bilo tako nenormalno, zadnji dnevi so me začeli dolgočasiti, morala bom poiskati Julyo in to čim prej. Raziskati moram vse v zvezi s Strigoji, o njih se v bistvu precej malo govori, so naši smrtni sovražniki. V tem svetu ne maramo ničesar vampirskega.
Do večera nismo počeli nič zanimivega, bilo je večinoma dolgočasno in neumno, samo posedanje. Ko sem ležala v postelji sem imela slab občutek, nekaj je bilo narobe, zelo narobe. Dolgo nisem mogla zaspati, potem pa sem le.
Zdelo se mi je, da sta minili komaj dve minutki od kar sem se ulegla v posteljo. Zaspano sem si pomela oči, okoli mene je bilo veliko zmede in hrupa. Sofia je sedela na postelji poleg mene, obraz je imela zakopan v dlani in tiho je ihtela. Usedla sem se tudi jaz in jo objela okoli ramen.
»Kaj se dogaja tukaj?« sem nežno rekla.
Sofia je še huje zaihtela: »M…moja sestrična. Našli so jo m…mrtvo, nekdo ji je prerezal vrat.«
Močneje sem jo objela, nisem mogla verjeti kako je lahko Julya tako zlobna! Niti dvomila nisem, da je to njeno maslo.
Vstala sem. »Kje se je zgodilo?«
»Na hodniku, ki vodi do fantovskega kampusa, verjetno je šla k Ethanu, njenemu fantu.«
»Ponoči?« sem nejeverno vprašala.
»Večkrat se je takole potepala, vilinka je bila, zato je nikoli niso ulovili.«
Prikimala sem in vstala, kar v pižami sem stekla skozi šolo. Na nesrečnem hodniku je bilo veliko ljudi, prebila sem se do središča. Tam je ležalo truplo, bilo je pokrito z belo odejo, samo strmela sem vanj, ni bilo solz, ni bilo bolečine, samo tiho in željno maščevanje.
Morala sem ven, na zrak, zadihati, ni bilo vprašanje kam. Vedno en in edini češnjev park. Napotila sem se proti običajnemu drevescu. Tam me je že nekdo čakal.
»Vedel sem, da boš prišla.« je rekel Keith.
»Saj me sploh ne poznaš!«
»Veliko bolj te poznam kot si misliš, veliko časa sva preživela skupaj.« nasmehnil se mi je.
»Kar nekaj časa že, ampak veliko? To še ne.« sem mu vrnila nasmeh. »Drugače pa,…zakaj se sploh družiš z mano? Nič posebnega nisem, da bi si zaslužila pozornost sina njenega visočanstva.«
»Nič posebnega da nisi? Ne veš kako se motiš princeska. Čudovita si. Pametna, lepa,..« očarano je zrl vame. Bila sva si tako blizu, preblizu. Odmaknila sem pogled.
»Je kaj narobe?« je vprašal in me lahno prijel za roko. Ob dotiku me je streslo.
»Mi…midva sva tukaj in nič ne narediva, tam pa je nekdo umrl..« glas se mi je zlomil.
»Princeska, če potrebuješ mojo pomoč sem ti vedno na voljo.« močneje mi je stisnil roko.
»Hvala ti, mislim, da jo bom res potrebovala, ampak ne še zdaj, najprej mi daj nekaj časa.« nasmehnila sem se in ga še jaz prijela za dlan.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Bravo!:clap::thumbsup::heart: Super , res imaš domišljijo. Ušeč mi je tale del! Kr potegnil me je v zgodbo.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Lepo pišeš
0
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mešanica vsega možnega
Ojla,
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)