Po napornem treningu sem se odvlekla v sobo. Punce me niso niti pogledale. Postelja me je vlekla k sebi in z največjim užitkom sem se zvila v klobčič in zaspala.

»Pst, zbudi se!«
Zamežikala sem, vedno bi prepoznala ta nadležni glas: »Tisa?«
»Poslušaj me, nisem se zaman dotihotapila pote, nekaj ti želim pokazati.« je šepetaje rekla.
»Živa si! Kako ti je uspelo zbežati?« sem zaspano zašepetala nazaj.
»Za razlago zdaj ni časa, pohiteti bova morali. Sledi mi!« je nejevoljno rekla.
Vstala sem, sobo je osvetljevala mesečina. Tiho sem sledila Tisi, ki je splezala na okensko polico. Odprla je okno in skočila na bližnje drevo. Ob pogledu na tla, ki so se zdela srhljivo daleč me je zmrazilo, ampak sem vseeno skočila še jaz. Veja se je sunkovito zamajala ob mojem pristanku, ki zdaleč ni bil tako eleganten kot Tisin.
Nekaj časa je trajalo, da sem končno priplezala na tla, dlani sem imela opraskane in umazane od lubja.
Tisa je že hodila proti temnemu obrisu gozda, ta je bil meja posestva in je rasel vse okoli. Preprečeval je to, da bi pobegnili iz šole, ter nas varoval pred nevarnostmi zunanjega sveta. V njem so bile postavljene pasti in vse je bilo uročeno. Vsak korak v tem gozdu je bil tvegan. Tisa je korakala direktno proti njemu in ni bilo videti, da bo spremenila smer. Hodili sva po sencah in se izogibali stražam. Nihče naju ni opazil. Gozdu sva bile vedno bližje, strašljiva črna drevesa so bila popolnoma nasprotna lepim japonskim češnjam. Pred vstopom sva malce postali.
»Drži se me, če se izgubiš, boš končala mrtva.« je povedala s presenetljivo mirnim glasom.
Uspela sem le prikimati. V glavi mi je rojilo na tisoče vprašanj, kaj mi vendar želi Tisa pokazati na tako grozljivem kraju? Moralo je biti dovolj pomembno, da sva šli ponoči.
Tisa je očitno vedela kam hodi, stopala je tiho in lahno a odločno. Nič naju ni napadlo ali ujelo, nikamor nisva padli, nisva se ubili. Še.
Prispele sva do travnika sredi gozda, obkrožala so ga drevesa. Na jasi so bili enakomerno v vrstah razporejeni kamni, ko sem bolje pogledala me je zmrazilo po hrbtu. Komaj sem se zadržala, da nisem kriknila. Travnik je bil poln vrst grobov. Drug ob drugem, dolge, dolge vrste, kjer so ležali mrtvi ljudje. Nenadoma se je iz enega od grobov prikazala prosojna postavica dekleta. Pogledala me je, v očeh so se ji nabrale solze in ji stekle po licih, vendar to niso bile prave solze Po licih ji je tekla kri. Oblečena je bila v preprosto majico in kavbojke, vse na njej je bilo uničeno, raztrgano. Kri ji je začela teči iz vseh ran na njenem telesu. Bilo je grozljivo. Samo stala je tam, premočena od krvi.
»Ali jih vidiš?« je vprašala Tisa.
»Ja, ampak kdo so?« sem rekla in glas se mi je zatresel od groze in gnusa.
»Duhovi. Njihova zgodba bo morda postala tvoja zgodba. Sem sem te pripeljala zato, da se to ne bo zgodilo.«
Bolje sem pogledala, iz grobov je prihajalo vedno več duhov, vsi so krvaveli iz svojih mnogih ran.
»Kaj se je vendar zgodilo z njimi?« sem izdavila.
»To so nepreživeli. Tisti, ki so umrli v Smrtonosnem izzivu.« je mrko rekla Tisa.
»Smrtonosnem izzivu? Si ga ti preživela?« odvrnila sem pogled od grozljivih postav.
»To je izziv, kjer preživijo samo najboljši, poln je smrti. Jaz sem preživela, ampak si kdaj želim, da ne bi. Breme smrti, ki ga moraš nositi potem je hujše kot to, da izgubiš življenje.« je povedala Tisa.
»Zakaj so tukaj v gozdu? Zakaj nihče nič ne ukrene?« sem žalostno vprašala.
»Ker je to tradicija, kdor umre je za vedno pozabljen, kdor preživi mora služiti kraljici.« Tisa se je napotila vzdolž grobov.
»Ampak zakaj sem rabila izvedeti to grozoto?« sledila sem Tisi mimo duhov, ki jim je po licih polzela kri.
»Zato, ker moraš preživeti, ker si ključ, ključ do vsega si. Tebi ni dano tako neumno umreti.« zazrla se mi je globoko v oči.
»K…kako veš….To ni mogoče. Nisi mogla slišati mame…. Kje si pobrala te besede?!« sem osuplo vprašala.
»V vseh starih vilinskih knjigah je napisano tvoje ime. Ti si noč in ti si dan. Ti si življenje, ti si smrt. Ti si sreča in žalost. Vilinci so že dolga leta nazaj slavili tvoj prihod, ko boš ponovno vstala bodo svetovi oživeli, vladala boš vsem in bila boš nad vsemi. Ti si izbrana že od začetka, izbrana za to, da preživiš.« šepetanje je postalo mehko in ljubeče, Tisa me je nežno prijela za roke.
»Ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne! Se ti je čisto zmešalo, navadno bitje sem, nič posebnega! Prosim te Tisa neumnosti kvasiš!« roke sem iztrgala iz prijema in se za korak odmaknila od Tise.
»Lahko mi ne verjameš ampak tako je. Zdaj mi pa prosim sledi, rada bi ti še nekaj pokazala…«
Tisa je zavila med grobove, v tišini sem ji sledila in se izogibala pogledom žalostnih duhov. Ustavili sva se pri enem od tisočerih grobov, na njem je sedela prosojna vilinka. Na telesu je imela vbodne rane iz katerih je počasi tekla temno rdeča tekočina. Lase je imela spletene v razmršeno svetlo kito, njene oči pa so žalostno zrle v Tiso. Po obrazu so ji polzele kaplje krvi in za seboj puščale rdečo sled na prosojnem licu.
Tisa je pokleknila h grobu in tudi njej so po licih začele teči solze.
Pogled je usmerila v tla: »Tako mi je žal Lylia, oprosti mi.«
Duh dekleta se je sklonil k Tisi in ji obrisal solze. Ob dotiku je trznila in dvignila glavo.
»Kakšna je?« je tiho vprašala Tisa in me pogledala.
»Ali je ne vidiš? Drugače pa, kdo sploh je to?«
»Moja sestra, takrat je umrla, prebadali so jo pred mojimi očmi…« glas se ji je zatresel in solze so ji spet spolzele prek lic. Nikoli je še nisem videla tako šibke.
»Ne vidim je, jaz ne vidim nobenega od njih, lahko jih samo čutim. Ti si edina, ki to zmore, povezana si z njimi.« tokrat si je sama obrisala lica in počasi vstala.
Presenečena sem jo samo gledala in čeljust bi mi skoraj padla na tla. Mislim ne izveš vsak dan, da si povezan z mrtvimi!?
Spomnila sem se na Tisino vprašanje: »Žalostna je, vsi so žalostni.«
Prikimala je: »Ne morejo iz tukaj, dokler ne bodo maščevani. Ta svet ni več za njih, tukaj ne morejo živeti, zato so žalostni.«
Počasi mi je nočni izlet začel presedati, obrnila sem se in s tem jasno pokazala, da si želim oditi. Tih glas, ki nikakor ni bil Tisin me je ustavil: »Obljubi, da me boš rešila Vivian!«
Poleg mene se je pojavil duh fanta, njegove oči so bile trdno zaprte, in ko je spregovoril so se ustnice komaj premaknile. Vedno več duhov se mi je približalo in vsi so me prosili naj jih rešim. Prihajali so vedno bližje in njihova mrzla telesa so se drgnila ob mojo kožo, da me je mrazilo. Njihove prošnje so se sprevrgle v obupano tuljenje in zavijanje. Fantove oči so se nenadoma razprle in zagledala sem votle očesne jamice. Zavreščala sem od strahu in se pognala skozi prosojno zaveso, njihovi parajoči vzkliki so odmevali za mano. Bili so vse okoli mene, obkrožali so me kamorkoli sem šla. Tisa, ki je slišala moj krik me je zdaj prijela za dlan in me sunkovito potegnila v drugo smer. Tekli sva, dokler naju ni sprejela tema grozljivih dreves.