Torej preden začnete brat eno pomembno obvestilo...
Ta del posvečam moji dragi Roxy.E:heartpulse:
Rox, upam da ti je vsec....
______________________________________________________________________
»Neverjetno je!« očarano dahnem, ko se z Ilianom in Oliverjem vstavimo pred severnimi mestnimi vrati. Pravljično mesto lesenih hišk krasijo utripajoče lučke različnih barv. Sestavljajo cela ozvezdja in galaksije, ter ulico kopljejo v prijetni svetlobi. Po tleh se vleče lena meglica in daje čaroben občutek. Sneg na strehah se sveti kakor spolirana dlaka snežnega leoparda. Popoldne je, a dnevi so kratki, zato je na nebo že legla tema in z njo zvezde.
»Sem ti rekel, da je nekaj prav posebnega,« pomežikne Oliver in pomigne naj mu sledimo.
»Najprej pojdimo v trgovino s sladkarijami,« predlaga princ jaz pa navdušeno pokimam in se tesneje ovijem v svoj novi plašč. Končno sem se ločila od starih zažganih oblačil in sprejela tista, ki mi jih je priskrbel Oliver. Tudi lase sem si postrigla, nekoč so bili lepi in dolgi, zdaj mi segajo komaj do ramen.
»Zmenjeno!« pritrdi Oliver in zakoraka po ulici.

Čim vstopim me zapusti ves zdrav razum. Povsod so gore čokolade, bombonov, lizik, čingumov… ahhhghghgh zmešalo se mi bo!
»Kar postrezi si!« pomežikne Ilian in mi poda papirnato vrečko. Hvaležno ga pogledam, nato pa se zapodim med sladkarije. Seveda najprej okupiram kotiček s čokoladnimi pralinami…
»O, hej! Sem prav videla, da si prišla z Ilianom in Oliverjem?« me zmoti ljubko dekle z dolgimi, čudovitimi umazano blond lasmi in nezaslišano modrimi očmi v katerih se svetlikajo drobni rožnati kristalčki.
»Jap, prav si videla,« se ne dam motiti.
»Nisem te še videla na dvoru… A si nova?« me klepetavo dekle noče pustiti na miru.
»Jap, nekako tako,« zamrmram.
»Mimogrede, jaz sem Ela. Plemkinja. Veliko se družim s tvojima novima prijateljema. In tisto tam,« pokaže na fanta z rdečimi lasmi v kotu, »Je Leon. Tudi z njim se veliko družimo,«
»Aha,« odgovorim. Previdna moram biti, ampak punca izgleda nadvse prijazno.
»Kaj praviš na to, da bi šli pozneje plesat? Pravljično plesišče je na glavnem trgu, moraš ga videti! Pravzaprav, bom šla kar takoj povedat Oliverju in prinčku,« in že izgine za ogromno čokoladno fontano. Ta punca mi je res všeč.

Deset minut pozneje že živahno hodimo proti trgu. Ne plešem najbolje, ampak mislim, da bo v užitek gledati ostale tri, pa še Leon se nem je pridružil.
S kotičkom očesa nenadoma opazim izložbo majhne trgovinice mimo katere gremo.
»Se lahko z Elo za trenutek ustaviva? Vi lahko že kar greste na ples…« previdno vprašam in svarilno pogledam novo prijateljico. Fantje delujejo rahlo presenečeni, ampak samo nemo pokimajo.
»Hvalaaa!« zažgolim in Elo potegnem skozi vrata. Zvonček ob tem nežno zacinglja in sobico napolni s prijetnim odmevom.
»Kaj za vraga je bilo to?« Ela dvigne obrvi in se razgleda po prostoru. Lepi suknjiči in hlače so razpostavljeni po celem prostoru.
»Oprosti, nekaj moram nujno kupiti!« se zahahljam in prodajalki pokažem na bež komplet z izvezenimi zlatimi in temno zelenimi vzorci na rokavih. Res je lep. Ima skrivnosten vilinski pridih.
»Oooo, za koga pa boš potrošila tolikšno bogastvo!« se namuzne. Nasmehnem se in si položim prst na ustnice. Malo kasneje s paketom v roki naglo zapustiva trgovinico.

»Nisi lagala, ko si rekla, da imate pravljično plesišče,« se zasmejem ob pogledu na pare, ki se živahno vrtijo med drevesi, nekateri počivajo na klopcah, drugi v paviljonih. Ela mi žareče pokima, nato pa odskaklja proč. Plesišče se razteza čez trg in park, ki ga obkroža. Na drevesih se svetijo lučke in povsod prevladuje vonj po cimetu in kuhanem vinu. Presrečno vdihnem in pustim, da mi hlad napolni pljuča. Kako lepo je živeti v miru pomislim, ter s pogledom sledim Leonu in Eli, ki ga je zvlekla na plesišče.
»Odlično plešeta kajne? Ela je neverjetna plesalka.« se oglasi glas za mano. Nežno se zdrznem, saj Oliverja nisem pričakovala. »Jaz sem obupno plešem, ampak bi mi veliko pomenilo, če bi vseeno sprejela moje vljudno povabilo,« Oliver se elegantno prikloni in mi pomoli roko.
»Tudi jaz katastrofalno plešem,« se zahahljam. »Ampak z največjim veseljem sprejemam tvoje nadvse prisrčno povabilo,« položim roko v njegovo in prikleknem. Mojo dlan počasi ponese k ustnicam. Ko se dotaknejo kože me prijetno zaščemi in občutek mi srce ovije v zamotano mrežo. Kaj je vendar narobe z mano!? Trenutek zatem oba prasneva v krčevit smeh in kreneva na plesišče.