*b*Vivian*b*
Odkar sem se ustavila pri kažipotu me je znova mučil glavobol, le da je tokrat iz minute v minuto postajal hujši. Na srečo so me sence zaenkrat pustile pri miru. Tudi v nogi mi je močno utripalo, poleg tega pa sem bila še nekaj ur vožnje od cilja in sonce se je vztrajno pomikalo proti zahodu. Vse skupaj me je spravljalo ob pamet in želela sem samo priti na cilj preden se poslabša. Z roko sem segla h košari na sovoznikovem sedežu, polna je bila slastnih žemljic. Danes sem dobro vozila in že zdavnaj prevozila več kot pol poti. Naslonila sem se na sedež in grizljala žemljico, z očmi sem ošinila nebo na katerem so se začeli zbirati temni oblaki. Jap zagotovo se mi je še tega manjkalo.
Zapeljala sem hitreje, čas ne bo čakal.

*b*Sofia*b*
»Tisa, si prepričana, da je tole varno?« previdno vprašam in jo objemam okoli pasu medtem, ko si natika čelado. Da ne bo pomote, sediva na ogromnem motorju, ki ga je financiral Keith.
»Popolnoma!« odgovori, na njenih licih je nasmešek poln adrenalina, ki mi ni všeč. Poleg vsega sem travmatizirana zaradi motorjev in mi ta ideja ni bila všeč.
Keith se hrupno zapelje mimo naju, ko se vozi je videti božansko. Te misli sem takoj obžalovala, zato sem jih hitro pregnala iz glave.
Tako ali tako pa je Tisa pognala najin motor, zaradi hrupa sem trznila in še bolj stisnila roke okoli njenega pasu. Oči bodo ostale trdno zaprte do konca vožnje in tega ne bom nikoli več ponovila.
»Me lahko prosim ne stiskaš toliko.« se oglasi lisa z rahlo piskajočim glasom.
»Oh, ja oprosti.« rahlo popustim prijem. Tisa spelje, moji lasje pa nežno zaplapolajo okoli glave.

»Si v redu Sofia?« zaslišim Keithov zaskrbljeni glas po petih minutah vožnje.
»Se ti zdi, da sem?« z zaprtimi očmi zakričim nazaj.
»Uh, če želiš se lahko pelješ tudi pri meni veš.« njegov glas še vedno zveni zaskrbljeno. Od presenečenja zaradi ponudbe razprem oči svet okoli mene res hitro teče, pogled na princa pa mi je na obraz priklical rdečico, zato le hitro odkimam.
»Tudi prav.« skomigne in se požene naprej, Tisa pred mano pa zamrmra nekaj o zaupanju.

*b*Vivian*b*
Skočim iz avta in odprem prtljažnik. Name padajo dežne kapljice. Pobrskam med kramo in izvlečem kantico z bencinom. Samo še ura do varne himerske vasice, samo še ura. Mejo sem že zdavnaj pustila za sabo, zdaj pa se znajdi v Nemčiji če se moreš Vivian. Sonce je že zašlo se hribe, a ni še tema. Glavobol se je občutno poslabšal, do zdaj sem ga pripisovala sončni svetlobi, a tudi zdaj ni nič bolje.
Natankam in odšepam nazaj do vrat, ob vsakem koraku me prebada bolečina. Ne smem se zmeniti zanjo, zdržati moram še to uro.

Dež pada vedno močneje, tema pada nad zemljo in sliši se grozljivo grmenje. Debelo pogoltnem, res je, da v temi dobro vidim, a pri napadu strigojev mi to ne bo ravno pomagalo. Mislim stokrat boljši so od neke male neizkušene morojke. Brisalci počasi brišejo steklo, na cesti ne vidim skoraj nič.
Nenadoma me spet preseka bolečina, takšna kot na tistem postanku, spet tiste grozljive sence. Stisnem zobe in ohranim avto na cesti. Občutek kot bi mi nekdo želela preklati lobanjo je grozen. Noga pa me zaboli skoraj huje kot glava. Bolečina me trga na koščke, nenadzorovano pritisnem na plin, da bi ubrala isto taktiko kot prej. V soju luči zagledam temno živalsko postavo, ki mi sledi. Ne vem ali se mi dozdeva in je samo senca med stotimi drugimi ali ne. Vedno bolj se bliža, teče proti avtu, ni senca.
Zombijevski pes skoči na pokrov malega hrošča, nogo prepozno odmaknem iz pedala. Moj krik šine skozi zrak. Cviljenje pločevine…bliskajoča svetloba….


Tematematematematematematema…