Nekdo v množici je glasno vzkliknil in začel teči proti meni, preden sem se zavedela me je že objemala neznana ženska, ihtela je in jok je krčevito stresal njeno telo. Ob stiku najine kože me je začelo odnašati, bilo je kot bi sanjala, zagledala sem lepo črnolaso žensko, ki je tekla z mano po travniku, kot bi presekal sem se znašla v postelji, ko mi je brala pravljico, spet me je odneslo v drug spomin, tokrat smo se jaz in še ena deklica z isto žensko igrali skrivalnice, druga deklica se mi je nasmehnila. Zavrtelo se mi je in spet sem se znašla v objemu. Ko me je ženska končno spustila sem ugotovila, da ima tudi ona črne lase, le da so bili njeni valoviti, lasje ženske iz sanj pa popolnoma ravni, imela je tudi drugačne oči in obliko obraza, a nekatere podrobnosti so bile očitne, ženska pred mano je bila moja sorodnica. V dvorani se je razlegalo šepetanje, kraljica je stopila k meni in me prijela za roko. »Lepo, da si se vrnila Vivian, pogrešali smo te.« Nato se je obrnila k preostalim v dvorani: »Vrnila se je princesa Vivian, izgubljena potomka najmogočnejših vladarjev našega sveta!« Dvorana je znova navdušeno zaploskala, jaz pa sem se vrnila k Sofii. »Čudovita si, ne morem verjeti, da imam za prijateljico zadnjo Rosenberško princeso.« Na ta izbruh sreče sem samo prikimala in se osredotočila na nadaljevanje obreda.
Ko se je končno zaključil so nas odpeljali v drugo dvorano, kjer se je odvijala slavnostna pojedina. Hrana je bila slastna, nekatere jedi so bile takšne kot smo jih imeli v človeškem svetu, nekatere druge pa so se mi zdele precej sumljivejšega izvora. Sofia mi je medtem, ko sem jedla že najmanj tretjič natočila vodo v kozarec, bila je uporabnica vode, elementarka. V vsej zmedi, ki se je odvijala v dvorani sem pozabila pogledati kaj sem postala jaz.
Vstala sem od mize in se odpravila iz dvorane, na srečo nihče ni opazil, da sem odšla. Hodila sem po hodnikih in zavila na stranišče, pogled v ogledalo mi je pojasnil vse, moji lasje so bili zdaj črni in mi segali do pasu, črna se je proti koncu spremenila v rdeče, zdelo se je, da gorijo. Moja obleka je bila rdeče črna, zdaj mi je segala do kolen in bila je oprijeta, končala se je s plameni, ki so nemirno poplesovali. Globoko sem vdihnila in se zazrla v svoje črne oči, ki se na srečo niso spremenila. Bila sem uporabnica ognja in očitno tudi cenjena princesa. Nikoli si nisem mislila, da so mi lagali, pred koncem sveta je bilo vse tako mirno, živela sem v prepričanju, da sem oseba, ki so ji kot dojenčku podarili magijo. Nič ni bilo res, nič. Nikoli nisem bila človek, nikoli nisem bila normalna, nikoli, nikoli, nikoli.. Bes v meni je naraščal, pojma nisem imela kdo sploh sem! Neumna sedemnajstletnica, o kateri drugi vejo več kot vem sama? Očitno. Bila sem besna, energija v meni je želela uiti, stekla sem ven, iskala sem pot na prostost, med stenami tega gradu sem se počutila tako utesnjeno. Končno sem našla izhod, stekla sem po travi in dvignila roke. Čutila sem veter, in kapljice dežja, Iz roke mi je švignil plamen, ustvarila sem ognjeno kroglo in si jo podajala iz roke v roko. »Previdno s tem, ravno aaaa!« obrnila sem se in zagledala fanta, nagonsko sem stegnila roko, da je krogla poletela proti njemu in za las zgrešila njegovo glavo. »Oprosti, prestrašil si me.« sem zajecljala. »Je že vredu, saj mi nič ni, metanje boš morala še mali zvaditi.« se je zarežal. Oddahnila sem si, ko sem videla, da mi ni zameril. »Ime mi je Lia, včeraj sem prispela ….eee sem.« »Ne pa nisi Lia, Vivian si. Bil sem na obredu veš, svojo moč sem sicer dobil že pred tremi leti a se vseeno rad udeležim takšnih prireditev.« pomežiknil mi je in rahlo sem zardela. Sklepala sem, da je bil plemič, nekaj let starejši od mene in zagotovo je bil mag. Magi se povežejo z neko stvarjo, ki potem vpliva na to kakšne moči imajo, res me je zanimalo kakšno stvar ima on. »Si se naveličala direndaja notri? Jaz sem se ga, če želiš ti lahko razkažem okolico gradu, poznam ga kot lasten žep.« »Smem najprej izvedeti tvoje ime, mene so za razliko od tebe naučili, da se z neznanci ne sme pohajkovati naokoli.« sem rekla z malce zlobnim glasom. »Seveda princeska, Keith sem, kraljičin sin. Me veseli, da sva se spoznala.« Potrebovala sem nekaj trenutkov, da sem dojela, da se pogovarjam s sinom njenega visočanstva, nato pa samozavestno rekla: »Sprejmem ponudbo Keith, tudi mene veseli.« Še vedno mu nisem popolnoma zaupala, a nekaj na njem me je prepričalo, da sem se prav odločila. Ko sem si ga bolje ogledala sem ugotovila, da je prav čeden, rjavi lasje so mu padali na obraz, imel je malce porogljiv a prijazen nasmešek, ter atletsko postavo.