*b*Vivian*b*
Globoko sem vdihnila in skušala odgnati slabost, ki ne je mučila že od jutra. Vse okoli mene je bilo razkošno urejeno kot se za princeso spodobi, udobni stoli, bar s pijačo in prigrizki ob strani, rdeč tepih in zlata mizica. A nič od tega ni pripomoglo k mojemu boljšemu počutju ali zmanjšalo tresenje večjega zračnega plovila. Na njem smo bili vsi vampirski tekmovalci letošnjega izziva. Na srečo se je oče dogovoril, da imam lahko svoj predel v plovilu. Tako se mi ni bilo treba ukvarjati z ostalimi vampirji. Stražarjem sem ukazala naj nikogar ne spuščajo notri. Niti Tise.
Živčno sem si popravila lase, ki so mi ušli iz visokega čopa. Zataknila sem jih za ušesa, roke so se mi tako stresle, da sem se komaj nadzorovala. Strah je prežemal vsak delček mojega telesa. Še deset minut in v kletki me bodo spustili na mesto, kjer me čakata krajši meč, bodalo in vrv. To je vse. Tri stvari s katerimi moram preživim. Razen če koga ubijem in vzamem njegove stvari.
»Vaše visočanstvo. Čas je, da se preoblečete.« služabnik je v prostoru pustil škatlo. Pokimam in jo vzamem v roke.

Debelo blago dresa me bo ščitilo pred mrazom, rokavice iz tjulnjeve kože so izvrstne, topel kožušček na notranji strani ter blago iz vodoodpornega materiala na zunanji. Udobni čevlji so primerni za hojo po snegu in tek. Vse skupaj je še vseeno odlično za lahko gibanje in boj.
»Čas je!« tokrat vstopi Tisa in me močno objame. »Preživi.« šepne.
»Bom.« ji rečem. »Čudovita prijateljica si. Prosim te če se karkoli zgodi poišči Keitha in mu daj tole.« skrušeno ji v roko potisnem zložen listek papirja.
»Če se kar koli zgodi…« žalostno se nasmehne. »Vedno bi stavila nate Vivian.«
»Enako.«
»Pohitite princesa nad vašo lokacijo smo.« še zadnjič se nasmehnem Tisi, nato s služabnikom izginem skozi drsna vrata.

*b*Keith*b*
Uvod v izziv je bil obupen, vilinski napovedovalec je povedal vse preveč nepotrebnih informacij o prejšnjih izzivih, zmagovalcih in senzacionalnih smrtih. Med njimi je bila tudi smrt Clarine najstarejše sestre. Vsem je ostala v precej neprijetnem spominu. Njeno razmesarjeno truplo, ki ga je vilinec razkosnil in nato pojedel njeno krvavo srce. Bilo je ogabno. Če bi kdo to naredil Vivian… Njeno razmesarjeno truplo prepojeno s krvjo…
»Ne razmišljaj o tem.« sestra je uganila njegove misli. Povedal ji je za Vivian in o njenem sodelovanju v izzivu. Zmajal je z glavo, a pogleda ni umaknil z zaslona.
»In končno predragi gledalci, se letošnji izziv kraljestev lahko začne! Le še nekaj minut in kletke bodo odprte.« nadležni vilinec se je drl v mikrofon. Slika na zaslonu se je spremenila. Trideset steklenih kletk se je spuščalo na zasnežena tla. Bojišče je bilo polno smrek pokritih z debelo odejo snega, na zahodu so se dvigovale gore, ponekod so bila majhna zamrznjena jezera. Slika se je znova spremenila, zdaj je na zaslonu je kazalo različne tekmovalce, ki so si ogledovali okolico. Vilince in vampirje.
Končno jo je pokazalo. Roke so ji vidno drhtele in bila je še bolj bleda kot običajno. A njen obraz je bil trda maska želje po preživetju.
»To je ona kajne?« se je oglasila sestra.
»Ja.« sem kratko odgovoril in roke stisnil v pesti. Čim bo Vivian pristala na tleh se bo začel njen boj za preživetje.
»Še minuta!« je zažgolel napovedovalec. Roke sem imel mokre od živčnosti.
»Še trideset sekund.« oči sem imel prikovane na zaslon.
»Deset, devet, osem, sedem…«