*b*Vivian*b*
»Šest, pet, štiri…« tla so bila le še pol metra oddaljena.
»Tri, dve, ena… Zdaj!!!« steklena kletka je mehko pristala v snegu. Ena od stranic se je neslišno odprla in se spustila na zasnežena tla. Brez omahovanja sem stekla k nepremočljivi vrečki na tleh in iz ne potegnila meč. Zataknila sem ga za pas, nato pa zgrabila še vrv in nož. Vrečko sem stlačila v enega od žepov, morda jo bom potrebovala.
Zdaj ni bilo več časa, drugi tekmovalec se je nahajal le pol kilometra od mene. Beg bi bil nespameten, hoja po globokem snegu bi me le utrudila, poleg tega bi puščala več kot očitne sledi. Ne raje si bom izmislila nekaj drugega. Nenadoma me je prešinila ideja, tvegana a boljša kot nič.
V roki mi je zažarel plamen usmerila sem ga v tla in povečala toploto, sneg se je začel hitro topiti. Stekla sem, vijugala med drevesi, dokler nisem imela več nobene orientacije kje sem. Pot sem zaključila pred smreko, ki ne imela veje malce nižje, kakor druge. Z roko sem ji iz vej otresla nekaj snega. Nato sem se obrnila in stekla nazaj, na poti sem se ustavila pod naključnim iglavcem. Previdno sem skočila in se z rokami prijela veje, nato sem se potegnila gor. Prijela sem za naslednjo vejo in plezala vedno vedno višje. Kmalu sem bila skrita med iglicami in bogatimi zalogami snega ki so se kopičile na vejah. Hkrati sem lahko vseeno opazovala potjo, ki se je vila pod drevesom, in imela sem dovolj prostora za izpeljavo drugega dela načrta.

*b*Keith*b*
Vivian je pravilno ugibala. Njen nasprotnik, močan čarovnik opremljen s strupenimi puščicami, se je urno gibal skozi sneg. Do Vivian ime kletke prebil v manj kot petnajstih minutah. A to je bilo zanjo dovolj, da si je izmislila precej dobro past.
Opazoval sem vsak njen korak, kakor mačka je urno splezala na drevo in se skrila med veje.
Čarovnik je medtem odkril pot in se posmehljivo nasmehnil. V roke je vzel lok in na tetivo položil puščico. Krenil je hitro, a previdno. Oprezal je za morebitno nevarnostjo in pazil na svoj hrbet. Ni bil igralec, ki bi ga bilo dobro podcenjevati.
Vivian je medtem v roke prijela nož in čakala, čakala in čakala.

*b*Vivian*b*
Od groze se mi je meglilo pred očmi, a sem se potrudila ostati trdno na drevesu. Nož sem držala v pripravljenosti, če bo treba bo igralca, ki se ji bliža ubila tudi brez magije.
Ni preslišala korakov, čeprav so bili tihi in previdni. Obstala sem in skušala umiriti dihanje. Adrenalin je zaplal po meni. Ne bom še umrla.
Čarovnik se je pojavil izza grmovja, sledil je potki, ki jo je naredila. Ni se dalo spregledati strah vzbujajočega loka v njegovih rokah. Moral je priti na tisto določeno mesto, da bi ga lahko zažgala. Tekmovalec se je premaknil bližje in počepnil pod drevo. Napela sem se in v roki mi je zažarel plamen, zagnala sem ga v čarovnika, dvignil je glavo in odskočil. Plamen ga je le oplazil po nogi in prežgal kombinezon, poškodoval ga ni preveč. Skozi zrak je zažvižgala puščica, vrgla sem se na drugo vejo in se izognila leteči smrti. Zbrala sem se in z enim zamahom požgala nekaj vej, da bi imela boljši razgled. Oblikovala sem vročo kroglo zelenega ognja in jo zagnala v čarovnika, takoj nato še drugo in tretjo. Spretno se jim je izmikal in medtem napel naslednjo puščico. Spustila sem se nekaj vej nižje in nato izstrelila več ognjenih krogel. On je znova potegnil za tetivo, izmaknila sem se na stran. Veja pod mano je grozljivo zapokala. Prijela sem za drugo in se spustila še nižje, znova je priletela puščica. V trenutku nepozornosti mi je zmanjkalo ravnotežja, zdrsnilo mi je in priletela sem v zaplato mehkega snega. Stresla sem se in se skotalila stran od novega izstrelka, nato pa poslala salvo ognja. Prepozno je odskočil in ogenj je zadel njegovo roko, oblačila so se mu vnela. Nisem čakala, da bi si opomogel in nehal otepati po sebi, vanj sem poslala še več raznobarvnih plamenov, da je izgledal kot poskakujoča disco krogla. Začel se je valjati po snegu, a ni pomagalo, le jaz sem lahko nadzirala ta ogenj. Presunljivo je tulil, kakor ujeta žival. Nisem več mogla poslušati tega.
»Oprosti mi, prosim.« sem zakričala in njegovo telo je v trenutku ugasnilo, zvalil se v sneg. Opekline so mu popolnoma izmaličile obraz, kljub temu so mi njegove oči skušale povedati tiho prošnjo. Sklonila sem se k njemu in zagrizla v njegov vrat. Solze so mi tekle po licih, ko sem pila in mu po telesu pošiljala endorfini, s tem pa mu olajšala bolečino. Ko sem končno izvlekla zobe je le še nekajkrat trznil in pozabil na svet in bolečino. Z enim plamenom sem ga spremenila v kup pepela.
Na koncu sem zaihtela in padla v sneg. Nisem želela ubiti tega vilinca. Smilil se mi je, prišel je po slavo in zmago, dobil pa je tole. Točno tako bom lahko čez nekaj dni pristala jaz, truplo v snegu.
Stresla sem z glavo, ne to se ne bo zgodilo. Pobrala sem se na noge in odšla nazaj na jaso, kjer sem pristala v stekleni kletki. Te ni bilo več. Šele zdaj me je spreletelo, vse to je posneto. Vsi so videli mojo prvo bitko. Tudi on.