*b*Vivian*b*
Nabrala sem zalogo suhih vej in zanetila ogenj, za tiste, ki nimajo moči ognja je bila to velika težava. Meni je ogenj plal po krvi. Poleg vsega je bilo suhe veje zelo težko najti in tudi meni je vzelo ogromno časa, da sem se dokopala do njih. Brez ognja pa si v tej bitki bolj težko preživel. Meso je bilo edini vir hrane. Meni je do zdaj uspelo ujeti enega zajca, divjega petelina in nekaj rib. S tem sem si v večini delala zaloge in shranjevala njihovo kri, ki sicer ni bila tako okusna kot človeška, a dovolj za preživetje. Ribe so bile dobre tudi surove, zato sem pri vsakem jezeru skušala ujeti kakšno.
Pot me je sedaj vodila proti zahodu. Gore. Hodila sem že dva dni in srečala še nobene žive duše. Niti nobenega mrtveca na mojo veliko srečo. A vsak korak je bil narejen v strahu kaj me čaka če bom hodila naprej. Vsako noč bi lahko zmrznila, če se ne bi najprej dobro segrela. Narava je lahko hujša od vsakega bojevnika.
Na ognju si spečem ribo in segrejem nekaj vode, v lončku, ki ga je dobil vsak tekmovalec. Samo to smo dobili brez, da bi izbirali. Videla sem ga tudi pri čarovniku. Ampak pride pa še kako prav, vanj vržem nekaj Jelkinih iglic in v zraku prijetno zadiši po pomaranči. Čaj je topel, okusen in zdrav.
Hitro pojem, pogasim ogenj in ognjišče zasujem s snegom. Čas je, da nadaljujem pot.
*b*Keith*b*
Skrbelo me je zanjo. Ves čas. Vsak trenutek, ko sva bila ločena. Vsakič, ko je preživela nemogoče in se za las izmaknila smrti. Ves čas me skrbi zanjo. Zdaj pa še najbolj. A vedno sem ji pomagal. Zdaj ji ne morem. Niti v sanjah ne, magija onemogoča, da bi ji kdor koli pomagal. Groza me je, ker sem popolnoma nemočen. Vse je odvisno od nje. Ne dvomim vanjo, a nekateri nasprotniki so grozljivi. Takoj na začetku sta se pomerila nevihtnik in dampir. Nevihtnik je zmagal in truplo nasprotnika sežgal s strelo in ga še napol živega začel jesti. Njegovo sežgano meso je kar odrezal stran in vanj zapičil svoje zobe… Skratka ogabno.
Vem, da Vivian hodi proti goram. Tam nobena pot ni dobra. Vprašanje časa je kdaj bo srečala novega napadalca. Kmalu bo morala spet zavihteti nož in tokrat se ne bo mogla zanesti na srečo.
*b*Vivian*b*
Moje prenočišče sem na hitro zgradila iz nekaj palic in kopico Smrekovih vej. Če pohitim mi vzame le pol ure. Varuje me pred vetrom in snegom. Ognja ponoči, ker je prenevarno. Pred spanjem pojem še nekaj ribe in spijem kri zajca. Ni mi je več ostalo veliko, ni tako hranljiva kot človeška. Zaradi tega je moram spiti malce več.
Postelja je neudobna, a sem tako utrujena, da mi oči same zlezejo skupaj.
»Nama je sledil?«
»Ne bi vedela?«
Zamežikam v noč, potrebujem trenutek, da se oči privadijo na temo.
»O ne.«
»Kaj je? Je blizu?«
Ali sanjam? Previdno se premaknem in se trudim, da ne bi bila glasna. Kdorkoli je že zunaj potrebuje pomoč.
»Precej, ni šanse, da se skrijeva. Predober vid ima. In, tukaj nisva sami. Nekdo je še bližje.«
»Mrtvi sva.«
»Morda.«
Kako me je lahko slišala? Previdno stopim iz zavetja, nedaleč stran za skalo čepita dve osebi. Jaz ju lahko vidim, a njiju drevo ovira, zato sem zakrita pred pogledi. V roki se mi zasveti plamen.
»O, joj.«
»Pst. Ne bojta se. Pomagala vama bom. Bodita čisto tiho in pridita sem. Zamotila bom tistega pred komer bežita.« rečem mirno.
»Kako naj ti zaupava. Si vampirka?«
»Dam vama izbiro, moj predlog ali spopad z nasprotnikom. Ni veliko časa.« nekaj trenutkov le čepita v temi.
»Prideva. Vampir, ki nama sledi je preblizu, s severa prihaja. Pomagaj prosim, premočan je za naju.« zganeta se in prideta bližje mojemu skrivališču.
»Počepnita noter.« jima ukažem in pokažem v zgradbo iz vej.
Nabrala sem zalogo suhih vej in zanetila ogenj, za tiste, ki nimajo moči ognja je bila to velika težava. Meni je ogenj plal po krvi. Poleg vsega je bilo suhe veje zelo težko najti in tudi meni je vzelo ogromno časa, da sem se dokopala do njih. Brez ognja pa si v tej bitki bolj težko preživel. Meso je bilo edini vir hrane. Meni je do zdaj uspelo ujeti enega zajca, divjega petelina in nekaj rib. S tem sem si v večini delala zaloge in shranjevala njihovo kri, ki sicer ni bila tako okusna kot človeška, a dovolj za preživetje. Ribe so bile dobre tudi surove, zato sem pri vsakem jezeru skušala ujeti kakšno.
Pot me je sedaj vodila proti zahodu. Gore. Hodila sem že dva dni in srečala še nobene žive duše. Niti nobenega mrtveca na mojo veliko srečo. A vsak korak je bil narejen v strahu kaj me čaka če bom hodila naprej. Vsako noč bi lahko zmrznila, če se ne bi najprej dobro segrela. Narava je lahko hujša od vsakega bojevnika.
Na ognju si spečem ribo in segrejem nekaj vode, v lončku, ki ga je dobil vsak tekmovalec. Samo to smo dobili brez, da bi izbirali. Videla sem ga tudi pri čarovniku. Ampak pride pa še kako prav, vanj vržem nekaj Jelkinih iglic in v zraku prijetno zadiši po pomaranči. Čaj je topel, okusen in zdrav.
Hitro pojem, pogasim ogenj in ognjišče zasujem s snegom. Čas je, da nadaljujem pot.
*b*Keith*b*
Skrbelo me je zanjo. Ves čas. Vsak trenutek, ko sva bila ločena. Vsakič, ko je preživela nemogoče in se za las izmaknila smrti. Ves čas me skrbi zanjo. Zdaj pa še najbolj. A vedno sem ji pomagal. Zdaj ji ne morem. Niti v sanjah ne, magija onemogoča, da bi ji kdor koli pomagal. Groza me je, ker sem popolnoma nemočen. Vse je odvisno od nje. Ne dvomim vanjo, a nekateri nasprotniki so grozljivi. Takoj na začetku sta se pomerila nevihtnik in dampir. Nevihtnik je zmagal in truplo nasprotnika sežgal s strelo in ga še napol živega začel jesti. Njegovo sežgano meso je kar odrezal stran in vanj zapičil svoje zobe… Skratka ogabno.
Vem, da Vivian hodi proti goram. Tam nobena pot ni dobra. Vprašanje časa je kdaj bo srečala novega napadalca. Kmalu bo morala spet zavihteti nož in tokrat se ne bo mogla zanesti na srečo.
*b*Vivian*b*
Moje prenočišče sem na hitro zgradila iz nekaj palic in kopico Smrekovih vej. Če pohitim mi vzame le pol ure. Varuje me pred vetrom in snegom. Ognja ponoči, ker je prenevarno. Pred spanjem pojem še nekaj ribe in spijem kri zajca. Ni mi je več ostalo veliko, ni tako hranljiva kot človeška. Zaradi tega je moram spiti malce več.
Postelja je neudobna, a sem tako utrujena, da mi oči same zlezejo skupaj.
»Nama je sledil?«
»Ne bi vedela?«
Zamežikam v noč, potrebujem trenutek, da se oči privadijo na temo.
»O ne.«
»Kaj je? Je blizu?«
Ali sanjam? Previdno se premaknem in se trudim, da ne bi bila glasna. Kdorkoli je že zunaj potrebuje pomoč.
»Precej, ni šanse, da se skrijeva. Predober vid ima. In, tukaj nisva sami. Nekdo je še bližje.«
»Mrtvi sva.«
»Morda.«
Kako me je lahko slišala? Previdno stopim iz zavetja, nedaleč stran za skalo čepita dve osebi. Jaz ju lahko vidim, a njiju drevo ovira, zato sem zakrita pred pogledi. V roki se mi zasveti plamen.
»O, joj.«
»Pst. Ne bojta se. Pomagala vama bom. Bodita čisto tiho in pridita sem. Zamotila bom tistega pred komer bežita.« rečem mirno.
»Kako naj ti zaupava. Si vampirka?«
»Dam vama izbiro, moj predlog ali spopad z nasprotnikom. Ni veliko časa.« nekaj trenutkov le čepita v temi.
»Prideva. Vampir, ki nama sledi je preblizu, s severa prihaja. Pomagaj prosim, premočan je za naju.« zganeta se in prideta bližje mojemu skrivališču.
»Počepnita noter.« jima ukažem in pokažem v zgradbo iz vej.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kot vedno popolno:smile::grin::laughing:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
fuuul super, odlicno tko k je rekla katka:heart::heart::heart::heart:
2
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Omajgad kok si dobre stvari dobila:heart_eyes::sparkles::blush: ...
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired