Miza je bila polna dobrot, okoli nje pa je bilo zbranih šest ljudi. Borisa je povabila Maya, služabnica in dobra prijateljica gospe Ane Gold, ki je bila lastnica dvorca, v katerem so jedli. Boris, Anin sin, je s sabo pripeljal še ženo Felicio in prijateljico Anjo, ki jo je spoznal že v osnovni šoli. Za mizo je bil še Anin osebni zdravnik Gregor, ki je živel kar v njenem dvorcu, saj je bila Ana že dlje časa hudo bolna. In seveda je bila čisto hipohondrična. Mislila je, da je tako bolna, da ne more iz postelje in zato je tudi ni bilo za mizo, temveč je bila v postelji v zgornjem nadstropju. Šesta oseba za mizo pa je bila zdravnikova nečakinja Brina, ki je bila stara komaj trinajst let.
Da gospe Gold ni bilo zamizo, nobenega ni prav motilo. Bila je zatežena in sitna. Tako so brez nje vedro klepetali in se smejali.
Dokler ni pozvonilo. Nobeden rezen Maye ni pričakoval še enega gosta. Ta je vstala in šla odpret vrata. Čez nekaj trenutkov se je vrnila z novim gostom. Boris je osupnil. Bil je Pablo. Ta se je s samovšečnim nasmehom sprehodil do praznega mesta nasproti Borisa. Gledal ga je, kot bi nekaj pričakoval od njega. "No?"
"Kaj no?!"
"Me ne boš predstavil?"
Boris se mu je odločil ustreči. Pogledal je Felicio na svoji levi in rekel: "To je pablo." Potem se je obrnil še k Anji in ji rekel enako. Za zdravnika mu je bilo vseeno in tudi slišal ga je. Maya pa ga je očitno poznala. Pablo z predstavitvijo ni bil zadovoljen.
"Se ti ne zdi, da si nekaj pozabil?" je vprašal in povzvignil levo obrv ter prekrižal roke.
"To so Felicia, Anja, Gregor in Brina" je rekel Boris pokazal na vsakega od naštetih.
Pablo očitno še vedno ni bil zadovonjen, zato je sam dodal, to kar je pričakoval od Borisa: "Njegov brat sem."
Borisu pa ni bilo všeč, da jim je to povedal. Komaj je zadrževal jezo, ki se mu je kopičila. "Ne izmišljuj si bedarij. Nisem tvoj brat!" je rekel, čeprav je vedel, da je Pablo povedal resnico. *i*Če vsaj nebi. Če bi bila vsaj resnica, kar govorim jaz.*i*
Pablo je ostal tiho in začel dihati počai in globoko. Očitno se je poskušal umiriti, da se ne bi ponesreči razkril. Da se ne bi izdal. Boris, pa je bil zaradi tega še bolj jezen.
"Zakaj si ne vzameš za jesti?" je vprašal, medtem, ko so ostali začudeno opazovali njun kreg. "Zakaj si ne vzameš malo solate? Kaj pa malo krompirja?" je jezno nadaljeval in kazal na hrano na mizi. Naj Pablo ve, da tu ni dobrodošel. Verjetno se je tudi povabil sam, saj ga Ana ne bi nikoli.
Pablo je uspel ostati miren. V tem je bil zelo boljši od Borisa. Pravzaprav je bilo z vsemi stvarmi tako. V vsem je bil boljši. In to je bil tudi eden od razlogov, da ga Boris ni maral.
"Ne hvala." je rekel Pablo.
"Zakaj!?" se je razburil.
"Nisem lačen."
"Prosim te, da poješ košček krompirja, ki ga je kuharica tako prijazno pripravila" je rekel Boris, ki je želel Pabla tako sprovocirati, da se bo zlomil in se končno tudi razjezil.
"Ne morem. Na karnivorski* dieti sem." se je še naprej mirno branil.
"Si res želiš užaliti *i*mamino*i* kuharico?" s tem je želel povdariti, da še ga še vedno lahko izda Ani, ki bi ga zagotovo spodila stran.
Pablo ga je takrat, še vedno mirno, pogledal v oči, kot bi želel reči: nehaj. Potem pa je rekel: "Se lahko prosim pogovoriva?" Ko je videl, da Boris ne namerava vstati, je dodal še: "Na samem."


**i*karnivorska dieta*i*: dieta, pri kateri se je skoraj samo meso

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
To je za danes konec. Zgodbo bom objavljala, ko bom imela čas, pa povem še, da se bo zgodba dogajala na različnih koncih sveta, tako da se bodo cel čas menjale scene in pravzaprav deli različnih zgodb z približno podobnim zapletom.