*i*Sneg na zaslonu se blešči v zadnjih žarkih sonca. Gozd je popolnoma miren, sliši se le tiho ščebetanje zimskih ptic. Kamera pobližje posname bledo dekle z dolgimi črnimi lasmi umazanimi od blata, krvi in mahu. Giba se gladko in spretno kot mačka. V rokah nosi sekiro, za pasom pa ima vrv in dva lovska noža. Skrita za grmovjem prisluškuje zvokom gozda. Išče plen. Po nekaj minutah med drevje priskaklja srna. Črnolaska se napne in počasi nameri. Tih švist preseka tišino. Žival nima časa niti mežikniti, ko se s sekiro v vratu zruši na tla.*i*

*i*»Oprosti,« šepne dekle, ko se skloni nad srno in zagrize v močan vrat.*i*

*i*»To je zares ogabno,« jo zmoti neznan glas. Moški v svetleče belem oklepu se ji priplazi za hrbet. Njegovi lasje so zeleni kot pomladno listje in oči rjave kakor prst. Punci se zatrese brada. Ne pozna ga, drugačen je kakor bitja, ki živijo na njenem svetu. Njegovo gibanje, njegov izraz na obrazu. Ve, da je plenilec. Ona bo plen.*i*


*i*»Kdo si?« pogumno vpraša in sekiro izdre iz srninega telesa ter se postavi v položaj za napad.*i*


*i*»Še prekmalu boš izvedela, Vivian,« njegove besede so srhljive in nevarne… »Najprej pa mi pokaži ali si zares vredna tega,« s hrbta si sname dva meča in enega poda vampirki. Ta ga oprezno sprejme. Ob stiku z belim ročajem ji po telesu švigne val neznane prijetne bolečine. Kaj je narobe s tem mečem….*i*

*i*Vivian zapre oči in se osredotoči. Nato jih razpre in bojevnika se poženeta drug na drugega. Dekle se z vampirskimi refleksi spretno izogiba natančnim rezom neznanega bojevnika. Giba se kakor bi lebdel, nikoli še ni videla nikogar tako spretnega. Nikogar na njenem svetu. Vso moč mora vložiti v obrambo, da zaščiti svoje telo pred udarci smrtonosnega meča.*i*

*i*»Je to vse kar znaš?« se posmehne zelenolasec in izvede hiter nepričakovan napad. Vivian začuti kako ji hladno jeklo prebode kožo na roki. Uide ji krik bolečine. Adrenalin ji še bolj divje zapla po žilah, panika v njej pa narašča. V njej se rodi spoznanje, ki bi ga morala dojeti že prej.*i*

*i*»Nisi z iger kajne?« udeležila se je iger kjer lahko zmagajo le eni, vampirji ali ostala bitja njenega sveta – čari. »Od kod si!?« zadihano krikne.*i*

*i*»Prihajam od tam od kjer bi morala biti tudi ti,« brezbrižno skomigne, niti malo ni utrujen.*i*


*i*»Zakaj si tukaj?« z naporom izdavi dekle.*i*

*i*»Zato, da napišeš naslednje poglavje svoje zgodbe, morda zadnje,«*i*


*i*Ob teh besedah se v dekletovih očeh prižge divji ogenj. Rana na roki je zaradi njene posebne magije zaceljena, v dlani pa ji že pleše krogla ognja.*i*

*i*»Sem vedel, da se mi boš slej ko prej razkrila,« zamrmra, a njegov pogled je usmerjen v njeno zaceljeno brazgotino, ne v plamene. Vivian je zmedena, kaj želi ta oseba od nje?*i*

*i*»Ali pomagaš Julyi?« končno izdavi s suhim grlom. Njena sestra je strigojka, zlobna vampirka, ki želi njeno posebno magijo uporabiti v zle namene. Že mesece jo lovi in večkrat se je za mišjo dlako izognila njenim krempljem.*i*

*i*»Ona pomaga nam,« se zahahlja.*i*

*i*»Kaj?!« krikne morojka in se komaj izmakne zamahu njegovega meča.*i*


*i*»Kmalu boš spoznala, da obstaja mnogo več od tega kar zdaj vidiš,«*i*

*i*»NE!«*i*

*i*»Oprosti mi, ampak dovolj imam igračkanja. Prešel bom k stvari zaradi katere sem prišel sem,« ob tem se zlohotno nasmehe in odvrže meč. V sekundi se gibko in spretno izogne njenemu napadu in iz rokava spusti dolgo tanko bodalo. Brez razmišljanja ga potisne v Vivian, naravnost v njeno srce. Dekle nima časa niti zapreti oči. Ko njeno telo pristane v snegu je že hladna. Kri lije iz njenih prsi in se razliva po prelepem belem snegu.*i*


*i*Bela in rdeča, njeni barvi. Barvi številke 5. Barvi pete kraljice.*i*