poglavje 11./ Drsališče
14.12.-sobota

Na veliko presenečenje vseh, se je prva zbudila April. Ja, prav ste slišali in ja, mislim tisto April, ki se ponavadi zbudi zadnja. Prva stvar, ki sem jo slišala, ko sem se zbudila? »Lessie, zunaj je sneg, to pomeni, da ti lahko končno vrnem za vsa ta zbujanja z vodo!« Prva stvar, ki sem jo zagledala ko sem se zbudila? Aprilin obraz, centimeter nad mojim. April je nato skočila dol iz moje postelje in odšla naprej, do vseh ostalih, in jih prebudila na isti način kot mene. Nikoli nisem imela mlajše sestre, ali starejše. Nila sem edinka, ampak mislim, da April dovolj dobro opravlja mesto sestrice. No, saj ne da je starejša od mene.

Vstala sem se in odšla v garderobo, da bi se oblekla. Ko sem prišla iz garderobe, so bile že vse prebujene. Margo, si še ni nadela očal, zato predvidevam, da je bila zadnja Aprilina žrtev. »Nečesa res ne razumem.« je rekla Amaris, in se obrnila k April. »Med tednom, spiš kot polh, a med vikendi, ko bi rade druge spale, se zbudiš prva, in to ob sedmih.« je nadaljevala. »Heh, upsi.« je rekla April, in skomignila, a se ji je videlo, da ji gre na smeh. »Nisem vas mogla pustiti spati, ko pa je zunaj tako lep razgled.« je rekla April. Šele takrat sem opazila, belo pokrajino zunaj šole. Sonce je šele začelo vzhajati izza hribov na vzhodu. Razgled je bil res lep. Nato pa sem opazila jezero pod šolo. Bilo je čisto zamrznjeno. »To pomeni, da bodo danes uredili drsališče.« je rekla April, kot da bi mi brala misli. »No, lepo, ampak jaz grem nazaj spat.« je rekla June, in Marie se je strinjala z njo. Odšli sta nazaj, vsaka do svoje postelje, in padli nazaj v spanec.

Okoli pol devetih smo odšle na zajtrk. Nismo bile edine, ki smo pomislile na drsališče, saj so skoraj vsi učenci na šoli razglabljali o tem, kako znajo drsati. Na oglasni deski v jedilnici je viselo novo obvestilo, ki je pravilo, da bodo danes odprli drsališče, in to ob petih. Seveda bomo vse odšle na otvoritev.

Po zajtrku, smo se razdelile na dve trojici. April, Margo in Marie so odšle v našo sobo, da bi jo malo pospravile. Med tednom, nismo imele čas, da bi pospravile sobo, zato se je kar nabralo stvari. Jaz, Amaris in June pa smo odšle do hleva, k zmajem. »Tako fajn je končno bit v normalnih oblačilih.« je rekla June. »Prisežem, te uniforme niso ravno udobne, če jih nosiš 24/7.« je nadaljevala. Oblečena je bila v trenirko in debelo jopico, čez pa še plašč. Zdaj ji je bilo vrjetno bolj udobno. Ko smo prišle v hlev, nas je zadel hlad. Mislim že zunaj je bilo mrzlo, notri v hlevu pa……….ledeno. Ampak jaz se nimam za pritoževati, z mojimi močmi mi hlad ne more priti do živega, a po June in Amarisinih pogledih, lahko rečem, da je bilo zelo mrzlo. Odšle smo čisto do konca, kjer je moj in Amarisin kotiček, in se usedle na kopico sena.

Pogovarjale smo se o ocenjevanjih, ki nas čakajo, in o tem kako je April tako kot mlajša sestrica. »Najbrž se je Edward tako počutil, ko sem bila ,lajša.« je skomignila Amaris. Naenkrat pa je June vprašala vprašanje, ki vse muči že zelo dolgo. »Kako bomo speljali vso to nalogo, ki nas čaka spomladi?« z Amaris sva se spogledali. Ali ji poveva in pokaževa? je vprašala Amaris v mojih mislih. Zaradi povezave ki sva jo naredili prejšnji mesec, sva se lahko sedaj pogovarjali po mislih. Ja, ne bo ji škodilo. sem odgovorila nazaj. Amaris je pokimala, in iz notranjega žepa plašča povlekla karto. Razgrnila jo je na tleh pred nami, in čakala name, da začnem razlagati. »Z Amaris sva zadnji mesec in pol hodili v knjižnico in iskali čim več podatkov, ki bi nam pomagali.« sem rekla. »Preiskali sva vsa poročila, vse knjige in zemljevide, da bi našli čim več pomoči.« je rekla Amaris in pokazala na zemljevid »Vse kar sva izvedeli sva združili in prerisali na zemljevid. Na tej točki, kjer je vijolična pikica, so se učenci, ki so šli pred dvema letoma ustavili in prišli nazaj.« je rekla Amaris. June naju je pogledala z začudenim pogledom. »No, trije so se vrnili, če smo natančni.« sem pripomnila. »Od desetih so se vrnili trije, v tako slabem stanju, da so vsi skupaj padli v nezavest ko so prišli. Ko so se zbudili, so izgubili spomin.« sem rekla. June je izgledala prestrašeno. »In kaj je bilo?« je vprašala. »Ne vemo, ampak sodeč po zemljevidu, ki so ga pisali sproti, so prišli do te vijolične točke. Vprašali sva knjižničarko, kaj je sedaj s temi tremi učenci, in rekla je, da so vsi odšli domov, in da njihovi starši nočejo več slišati o naši šoli.« je odgovorila Amaris. »Preučili sva tudi poti do tja, in ta pot je najkrajša. Seveda je tudi nevarna, vsi gozdovi, vmes so še gore, in veliko jezero. Kakor koli, se bomo morali dobro pripraviti.« sem rekla in zložila nazaj zemljevid, ter ga predala nazaj Amaris. Nato smo odšle nazaj v šolo.

Ko smo prišle v našo sobo, nas je čakalo…… lahko bi rekli presenečenje. »Kaj za vraga se je zgodilo?!« je vprašala Amaris, ko smo odprle vrata naše sobe. Ko sem rekla, da je bila soba razmetana, no zdaj bi lahko rekla, da jo je ujel orkan in potem še tornado. Vse postelje so bile razmetane, moje knjige so bile v drugačnem vrstnem redu, kot sem ga jaz postavila, oblačila so ležala vse povsod (moja najljubša majica je visela na luči, Amarisina majica, ki jo imela prvi dan oblečeno, pa je visela na kljuki od okna), po tleh so ležala bela golobja peresa in iz kopalnice se je vila ovijalka. »Poskusile smo pospraviti s svojimi močmi.« je rekla April. »Najprej nam je šlo dobro, potem pa so Mariine živali podivjale, in Margoine rastline tudi.« je nadaljevala April. Šele takrat sem opazila, da se iz kopalnice kadi. »April, kaj se dogaja v kopalnici?!« je zaskrbljeno vprašala June. Hitro smo odšle do kopalnice, in tam so se igralo mali plamenčki. Dobesedno mislim, skakali so po umivalniku, in za sabo puščali sledi. Iztegnila sem roko, in jih zalila z vodo. Nato smo se jaz Amaris in June obrnile proti April. »Ups.« je rekla, in stekla ven iz kopalnice.

Lotile smo se dela, in v malo manj kot dveh urah pospravile sobo. Potem je že bil čas za kosilo. »A grete ve tudi danes na drsališče?« je vprašal Jack, medtem ko smo jedli kosilo. »Seveda. Je rekla April, nato pa se je obrnila k Jacku in mu potiho rekla: »Alessii moram vrniti za njena zbujanja z vodo.« Vrjetno je pozabila, da jo lahko slišim, pa čeprav je bila na drugi strani mize.


Po kosilu smo imeli še dve uri, do otvoritve drsališča. V sobi, smo naredile še tisto nalogo, ki je nismo včeraj, nato pa uživale v brezdelju. Jaz sem brala, Amaris in June sta gledali neke slike v neki knjigi iz knjižnice, dvojčici sta si pletli lase, April pa je spala.

Okoli pol petih, ko se je že stemnilo, smo se odšle urediti. Oblekla sem se v oblačila, ki mi bodo pomagala, pri vojni z April. Črne pod hlače, črne široke kavbojke čez in še črna majica ter črni jopič. Nato pa še belo jakno (nisem imela črne). Ko sem pogledala proti April, sem opazila, da se je ta oblekla, kot da gre na smučanje. Ravno ko sem si spletala lase, je k meni prišla Marie. »A bi lahko poskusila narediti drsalke?« me je vprašala. »Nevem, lahko poskusim, ampak ne obljubim.« sem ji odgovorila. Odšla sem do svoje postelje, se vsedla, in se skoncentrirala na svoje roke. Malo sem rabila, ampak na koncu, so se pojavile drsalke, v točno isti številki kot ima Marie nogo. Bile so bele, s snežinko ob strani. »Hvala ti.« je rekla Marie in veselo vzela drsalke. Seveda sem potem morala še za vse ostale in tudi zase narediti. Samo Margo je imela svoje drsalke. »A je vredu, da tako porabljaš svoje moči?« je zanimalo Amaris. »Ja, vrjetno.« sem rekla. Nato smo odšle za šolo do jezera.
Prišle smo ravno pravi čas, da je ravnateljica končala govor, in da smo samo šle gor na led. Uredili so dobro polovico našega dela jezera. Obule smo si drsalke in odšle na led. Dolgo že nisem drsala, zato mi je bilo prav lepo. Malo za tistim, ko sva z Amaris naredili prvi krog po jezeru, so prišli fantje. April je ravno takrat napadla s svojimi kepami. Še dobro, da sem slišala šum, ki ga je kepa povzročala, in da sem se pravi čas sklonila. Kepa je poletela nad mojo glavo, in zadela Willa v obraz. »Ups, sori Will, namenjeno je bilo Alessii.« je rekla April in stekla stran. Will si je obrisal sneg z obraza, jaz pa sem za April poslala deset kep. »Pridi Lessie.« je rekla Amaris, in me počasi zvlekla nazaj na led. »Vi štirje pa tudi.« je rekla June, in se obrnila k fantom. »Jaz grem poiskat April.« je rekel Jack, in izginil v smeri za April. Amaris se je obrnila k Edwardu: »Ne mi reč, da se moj starejši brat boji leda.« je rekla in prekrižala roke. Ravno v tistem sta prišli dvojčici. »Kaj še čakate vi trije, ful je fajn.« sta rekli. Margo je prijela Sebastiana za roko in ga odpeljala na led. »Jaz ne znam drsati.« je rekel Will, in Edward je prikimal. »Ja, ja. Edward ne laži.« je rekla Amaris, in se obrnila k Willu: »Tebe pa lahko Alessia nauči. Dobro drsa.« »Bodi tiho, in poglej Margo.« sem odgovorila Amaris, a ta je že zvlekla Willa na led, in ga porinila ob mene. »Oprosti za Amaris.« sem rekla. »Meh, vredu je. No, me naučiš drsati?« je vprašal Will.

Naslednjih petnajst minut, sem ga učila osnov, kako se drsa. Vmes je padel ene dvakrat, ampak za prvič mu je šlo dobro. Na koncu, sva se pridružila Amaris in Edwardu. Okoli pol sedmih, smo končali, in odšli dol iz leda. Dvojčici sta še malo ostali na ledu, April in Jack, pa sta se vrnila, s snegom v laseh. »Kaj pa se je zgodilo z vama?« je vprašala June. »Alessiine kepe so se zgodile. Napadle so naju.« je odgovoril Jack, ampak ni bil videti preveč jezen. »Upsi.« sem rekla.

Po tem smo odšli na večerjo, in potem v sobe. Tisto noč sem na srečo hitro zaspala.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Sej vem, rekla sem da bom bolj pogosto objavljala, ampak, veliko dela s šolo, imam, in mi sploh ne rata pisat. No, vseen upam da vam je bilo všeč.

K.