Letošnje jesenske počitnice smo se odločili odpraviti na ranč k prijateljem. Kot običajno sva z mojo sestrično Haidi godrnjale in se pritoževale na vse možne načine. Želeli sva si ostati tu, s sošolkami. Ko smo prispeli na ranč, se je vse zdelo kot običajno. Nikoli pa nisem mogla pozabiti izraza na obrazu najmlajšega sina, ko sta naju njegova starša vprašala, če bi lahko s Haidi spale na podstrešju. Zdelo se je kot nekakšno svarilo. Seveda se takrat zanj sploh nisem zmenila, a še danes to obžalujem. Vzeli sva najini potovalki iz prtljažnika, saj smo za vikend nameravali ostati pri njih. Napotili sva se v hišo in po dolgi hoji po stopnišču navzgor sva bili že precej utrujeni, a naenkrat sva prispeli v sobico. Ni bila ne vem kaj, a bila je prisrčna, majna in prijetna. Takrat sem se spraševala, zakaj sameva, saj je bilo očitno, da nikogar ni bilo tu zgoraj že dolgo let. Po stenah so se razpredale pajčevine in po nočni omarici se je plazil pajek. Nekaj me je že na začetku zmotilo. V sobi je bila ena omara, katere vrata so bila priprta in delovala so poškodovano. Takoj sem se odpravila tja in radovedno pokukala v omaro. Morda pa bo to le zanimiv obisk, sem si mislila. In nikoli si nebi mislila, da se nebi mogla bolj zmotiti. Bilo je kratko rečeno grozno. Zvečer smo se utrujeni odpravili v posteljo. S Haidi sva se komaj privlekli do sobice. A v njej naju je čakalo presenečenje. Po sobi so lebdeli nekakšni prozorni stvori, ki so se pogovarjali vsepovprek. Bila sem tako pretresena, da iz sebe nisem mogla spraviti zvoka. Seveda sem takoj vedela, da so to duhovi. Pogledala sem Haidi in zagledala njen obraz. Na njem je pisalo, kako je očarana. Ni mi bilo jasno, kaj se gre. Od veselja se ji je smeh razlegel do ušes. Kaj je moja najboljša prijateljica znorela??? Kasneje sem jo vprašala, kaj jo je tako navdušilo in povedala mi je, da je v njih videla samo potrditev na njeno zgodbo. A veselja je bilo kmalu konec, saj se je eden izmed duhov obrnil k nama in z grozo v očeh opazil, da nisva duhova. Klepetanje je zamrlo. Kmalu so vsi v tej sobi zrli v naju s Haidi. Čez nekaj časa se je nek duh opogumil in stopil bližje. Ko se je prepričal, da ga ne bova napadli, kar je bil čisti nesmisel,naju je ogovoril. Po nekaj izmenjanih stavkih so si vsi duhovi oddahnili in nama zaupali vso zgodbo o tej sobi. Povedali so nama za strašljive dogodke, ki so se tu zgodili in vsi duhovi, ki so bili tukaj zbrani, so nekoč umrli v tej sobici. Povedali so nama vse o tej družini, ki že leta mori ljudi in nama in obljubili varnost, če bova zraven njih. Tako sva noč prebedeli v upanju, na boljši jutri. Prav grozno je bilo poslušati, kaj se jim je zgodilo. Ko je ura odbila polnoč, so se po hodniku zaslišali koraki. Vrata so se škripaje odprla. Tam je stal majhen fantek z nožem v roki. Vsi duhovi so se pognali nadenj in iz njega izbili zlega duha. Tako se je moja dogodivščina končala, za konec pa moram samo še dodati, da smo vsi zdravi prišli domov, ''prijatelji'' pa so po atentatu duhov izginili neznano kam.