Odklenila sem vrata in vstopila. Vame je butnil postan zrak, pomešan s smradom po mačkah, smeteh in mrhovini. Zgrozila sem se in spačila obraz. Stopila sem v prostor in na slepo poiskala stikalo za luč. Svetloba je zasijala po prostoru in zgroženo se zajela sapo. Po turško je sedela na kavču, roke je imela ob telesu, spuščene lase, bila je bosonoga... sedela je tam!Več kot tri mesece me že mučijo nočne more, ko pred spanjem samo pomislim nanjo. 'Zakaj ravno ona?' se vprašam vedno znova. Zakaj, pri Merlinovi bradi?! Vsak dan pomislim na njene rdeče-rjave, skodrane lase, njen nasmeh z bleščečimi belimi zobmi, njen večni vonj po sivki.. Bila je moja najboljša prijateljica. Vsak dan znova si očitam, da sem se tisti trenutek obrnila stran od nje in spustila njeno roko. Če je ne bi, bi bila moja Mia še vedno živa.Obstala sem kot vkopana in samo zrla v prosojno meglico, ki se je rahlo gibala v vetrcu, ki ga ni bilo. Nasmehnila se mi je.»Mia…« sem zaihtela in stopila korak naprej. »Mia!« Nasmehnila se mi je še bolj na široko in pokazala vrsto belih zob. Lahko sem slišala njen smeh, ki mi je odzvanjal v glavi.»Mia!« sem zakričala in stekla k njej. Meglica se je razkadila, da sem padla na kavč, s katerega se je dvignil oblak prahu. »Mia,« sem mrmrala sama sebi in se ozirala okoli.Stala je ob kuhinjskem pultu in božala mačko! 'Kaj za vraga…?' sem se vprašala. Najbrž se mi je zmešalo. Vstala sem in jo nejeverno gledala. Spet se mi je smehljala. Vzela je Bobo, kakor je bilo mački ime, v naročje in jo čohljala za ušesi.
»Imam privide?« sem jo vprašala. Na njenih ustnicah je plesal samo nasmeh. »Najbrž si duh, ane? Ni te več, vem da te ni. Videla sem, slišala sem tvoj krik!« sem se drla nanjo in zatopotala z nogami.Nasmešek na obrazu ji je zbledel. Skomignila je z rameni. Videti je bilo kot v počasnem posnetku, saj je bil vse okrog nje prosojen sij, srebrno svetlikanje. Prijela je Bobo z eno roko, našobila ustnice in na dlan pritisnila poljubček, potem pa dlan usmerila proti meni in poljubček pihnila vame. Lahko sem čutila njen večni dan po jagodah, proti meni pa je zaplaval majhen, prav tako srebrno prosojen srček. Tik pred mojim nosom je postal, potem pa se je razblinil.Zavedela sem se šele čez nekaj trenutkov. Ni je bilo več. »Miaaa!« sem zakričala in stekla do pulta. Ni je bilo nikjer, ne tam, ne z kavčem, ne v njeni sobi.'Razblinila se je v nič,' sem pomislila. Vendar mi je v glavi zasijala lučka. Lahko da je šla na lepše. Tja, kjer se zvoka cvilečih zavor ne bo spominjala, ne bo čutila kako ji trda avtomobilska pločevina udari v glavo in ji zlomi lobanjo, ne bo slišala krikov svoje najboljše prijateljice. Ja, tako bo bolje.V trenutku sem zapustila stanovanje, zaklenila za sabo vrata, ključ pa na mostu vrgla v reko. Naj ima mir.

Na pisalnici so še drugi deli!!!