Prejšnjič: https://www.pil.si/index.php/forumi/pisalnica/izbrana-1/5
----------------------------------
Zanašam se na dve osebi, ki ju lahko za vedno izgubim.

Gledam skozi okno. Ta del mesta mi ni tuj, že nekajkrat sem bila tu, a vseeno me premaga občutek žalosti.

Čakaj… kdo je rekel, da bom živela izven mesta? Mogoče pa ostanem tukaj.

V temi na otip poiščem mapo in prižgem svetilko na telefonu. Hitro začnem listati. Oči mi zdrsnejo na naslov Bivališče—te strani prej nisem opazila.

Levo zgoraj zagledam sliko velike bele vile. Bom mar tukaj živela? Očitno. Izgleda bogato, prestižno. Kar ne morem odmakniti svojega pogleda.

Zatresem z glavo in berem naprej. Država, mesto, ulica, hišna številka—vse piše. Ampak ne. Odhajam iz mesta.

V moji mapi je pisalo: Velmora, Woxdor, Bridge Road, 54.
Tukaj pa piše: Velmora, Hersey, Rose Street, 18.

Najprej sprocesiram, da je vsaj država ista. Vsaj nekaj. Potem pa ulica… Rose Street. Ne. Ne. To ne sme imeti nobene povezave z restavracijo.

Hitro pobrskam po internetu. Rose Street, Hersey.

Oddahnem si. Ulica izgleda lepo, obdana z zelenjem, nič strašljivega. A občutek tesnobe ostaja. Odhajam iz mesta. Ampak kako daleč?

Tudi to pobrskam.

Pred očmi se mi zamegli. 5. Vidim samo številko 5. Pet ur vožnje. Vedela sem, da živim v ogromni državi, a nisem si predstavljala, da bom na drugem koncu. Misli mi odplavajo

»Gospodična? Alo?«

Trznem. Taksist me strezni. Hitro zaprem mapo, telefon pospravim v torbico in iz nje izvlečem denarnico. Plačam vožnjo in stopim iz avta.

Stojim pred svojo hišo.

Lepa je. Pogrešala jo bom. Upam, da se bom, ko bo vse mimo, lahko vrnila sem.


Počasi stopim proti vratom. Odklenem. Takoj se mi pogled ustavi na omari, kjer stoji vaza z rožo. Tam ni kuverte. Oddahnem si.

Zaprem vrata in jih zaklenem.

Ne počutim se več varno. Dejstvo, da je nekdo vdrl v mojo hišo in pustil kuverto na hodniku… me straši.
Čeprav vem, da nima smisla, grem do zadnjih vrat in preverim ključavnico. Zaklenjena so, a vseeno jih še enkrat zaklenem.

Nato še čeznje potegnem zaveso.

Odpravim se proti svoji sobi. Hiša je temna. Prižgem luč. Nočem se spotakniti na stopnicah.

Ko pridem v sobo, pogledam skozi okno. Tema. Ura je skoraj osem. Ponavadi bi gledala serijo ali kakšno oddajo z mamo. A danes nimam energije. Niti časa.

Preučiti moram mapo. Navodila so bila jasna. Ne želim težav. Bolje, da jo predelam zdaj, kot da si kasneje nakopljem dodatne probleme.

Odprem mapo in začnem brati. Noč bo še dolga.
***
Odprem oči.

Ležim v postelji. Na kolenih imam mapo. Vse sem se naučila. Skoraj na pamet.

Vem celo, kako je bilo ime njeni bivši najboljši prijateljici ter kako sta ji pobegnila psa.

Najbolj zahtevno? Obnašanje.


Piše celo, kako se premika, kakšne geste dela med govorjenjem. Vsaka podrobnost.


Ko vse skupaj premislim… se mi ne zdi več tako težko. V marsičem sva si podobni. V nekaterih stvareh pa popolnoma različni.

Mirno diham, danes se počutim bolje.

Prespala sem vse dvome. Odločena sem.

Prevzela bom identiteto. Opravila bom nalogo. In ko bo konec… se bom vrnila.

Ne glede na vse.

Ne bom zapustila svoje družine in prijateljev. Ne.
----------------------------------------
aaa že 6. delček. Ta je sicer krajši, če ste opazil ampak ja. Tud mal bl dougočasn je ampak je biu pa prejšnji dovolj zanimiuu<33
hvala če ste prebral, loh tud kej pokomentirate kako s evam zdi, bom ful vesela. pa a se vam zdi, da preveč podrobno opisujem pa vlečem dogajanje?
no hvala usemm<3
OBVEŠČAM pa loh usazga če hočte hehe<3
čauu