Teden dni je že minil odkar sem se s princem zmenila za moj prvi dvorni umor. Šele danes mi je poslal kratko pismo.

Ples v maskah. Ko bo sonce trikrat prečilo nebo.

Kar pomeni, da bom morila na plesu v maskah čez tri dni. Le tri dni imam za izdelavo načrta, pa sploh nimam pojma kako delujejo vohuni na dvoru. Utrujeno se primem za glavo, okoli mene se priležnice odpravljajo spat, jaz pa zgubljeno strmim v listek papirja. Kako naj vendar to izvedem! Saj ne poznam terena vohun pa princu Theu najbrž služi že nekaj let. Zaprem oči in globoko vdihnem.

»Relindis!«
»Saj sem budna!« zagodrnjam in se prevalim na drugi bok.
»Ni časa z tole no. Dobila sem nalogo od princa.«
Zamežikam in se potrudim odpreti oči. »Kdo si vendar ti!« Nad mano stoji dekle z lisičjimi očmi in oranžnimi lasmi spetimi v dve umetelni figi. Ima lisičji rep in tačke namesto nog. Okoli pasu nosi pas z bodali in rastlinami, ki najbrž ne služijo dobrim namenom.
»Vohunka princa Dietricha. Na skrito morava obiskati krojača.«
»Vsem se vam je zmešalo.« zamrmram in se tesneje zavijem v tanko odejico.
»Priskrbeti ti moramo plesno obleko v kateri boš lahko skrivala bodala in strupe. Pohiteti bo treba.« ob tem se silovito vzravnam.
»Zakaj potrebujem plesno obleko? Saj ne bom plesala.« nepotrpežljivo jo pogledam.
»Plesala boš, ampak o tem na poti.« s temi besedami mi vrže plašč in izgine skozi okno.

»Ali me lahko prosim razsvetlite s svojim načrtom.« vprašam bolj grobo kot bi želela, a sem še vedno jezna nanjo, ker me je zbudila sredi noči.
»Načrt je, da si skrivna soplesalka princa Dietricha. Plemkinja Lifterstoth, nepoznana plemiška družina iz zahoda. Predstavljal te bo svojim prijateljem, bratom, sestram, tudi vohunom. Theovega vohuna boš očarala in mu ponudila vino. Zastrupljeno.« njen glas je postal nekoliko nevoščljiv. Najbrž bi si ona želela te naloge.
»Oh, a vi to resno! Sovražim ples.« besno zašepetam.
»Pst.« me utiša Lisička, ko se splaziva mimo obzidja in nadaljujeva pot med hišami.
»Stvar je taka, da odloča princ, mi nimamo besede.«
»Ja seveda, njegova želja je naš ukaz.« zavijem z očmi. Ob tem vohunka le zavzdihne.
»Tukaj sva.« zašepeta in se vstavi pred eno od hišk. Nad vrati je narisana šivanka, poleg nje pa zavojček vilinske niti. Ob vstopu zvonček predirno zacinglja, kar zmoti popolno tišino v noči.
Sključen starček gleda skozi pravokotna očala. Njegovi ovnovski rogovi se ne svetijo več tako kot so se najbrž prej in obraz je prepreden z gubicami. Sive lase in bradico ime povezane v kitke. Ob vstopu počasi vstane in brez besed vzame meter. Nihče od nas ne govori, krojač le vestno opravlja svoje delo. Na koncu, ko ima vse meritve zapisane Lisički v roke potisne sivo vrečko, ona mu v roke natrosi deset zlatnikov in petnajst srebrnikov.
»Kaj je bilo to?« vprašam po mučni tišini, ki se je odvijala notri. Hodiva po temačni ulici in se skrivava v sencah.
»Ne zdaj.« glas ima zaskrbljen, rep pa ji drza od živčnosti.
»Kaj se dogaja.« še enkrat poskusim, a mi z roko pokrije usta in me potisne ob zid.
Iz senc hiš okoli naju se pojavijo postave. Ena od njih napne samostrel, druga izza pasu potegne nože. Lisička izza pasu vzame dve bodali.
»Pripravi se.« šepne in mi eno potisne v roko.
Pokimam , proti nama pa poletita noža.