LOST IN THOUGHTS: 6. POGLAVJE: Iz oči v oči nevarnosti ljubezni

»Caroline?! Jaz sem, tvoja mama. Oh, hvala Bogu, da si še živa!« je izrekel znan glas, ki se je izdajal za mojo mamo. Bila sem trdno prepričana, da tudi je, namreč zvok je trdno spominjal na njene lepe besede in izreke, ki mi jih je, ko sem jih štela šele šest, pripovedovala ob postelji. Njene mehke, nežne dlani so mi brisale solze izpod oči ter me mirile. Slišala sem njeno bitje srca, ki se je prelivalo iz tihega, nazaj v glasno. »Hmm … gospa, prepričan sem, da ima manjši glavobol, ali pa …« Je izrekel neznan glas moškega. Njegov glas je spominjal na globino oceana zaradi njegovega globokega izreka.

»Ali pa kaj?!« je jezno odvrnil glas moje mame, ki je bila že v veliki stiski, čutila pa sem, da se ji toplina in prijaznost iz njenega srca, izliva v stres, strah ter jezo.

»Prosim, da se pomirite. Se opravičujem, če sem naredil situacijo, ki se vam dogaja, precej resno. Vaša hčerka je zadnje čase hodila skozi težke čase, v nasprotnem primeru se ta dogodek ne bi zgodil … tukaj je več primerov, zakaj je doživela padec v nezavest ter glavobol, vendar pa sem prepričan, da je doživela izgub spomina.« neznan, globok glas moškega, ki je imel vranje črne lase ter jesensko rjave oči, njegovi lasje pa so spominjali na slamo, saj so konice njegovih las v ritmu vetra plapolale vsepovsod, je tako končal svojo dolgo pripoved. Natalie, moja mama, ga je gledala z začudenjem ter svoje temno rjave oči, ki so spominjale na jutranjo kavo, usmerjala v moje sinje modre, ter nazaj v jesensko rjave oči neznanega moškega. Z vsako sekundo sem bolj ugotavljala, da je moški, ki je svoj bled obraz pogledoval v moje oči, zdravnik. Njegova bela uniforma me je spominjala na zimski sneg ter na gore, vendar pa sem v njem videla strah ter paniko. Štel jih je komaj 24 – let, vendar pa je bil že trdno prepričan, kaj se dogaja.

»IZGUB SPOMINA?! Ste prepričani? OJOJ, moja Caroline! Prosim, spomni se me! CAROLINE!« je v strahu ter paniki kričala in ponavljala svoje besede, vendar pa ni vedela, da sem v resnici čisto v redu, le, da nisem bila močno prepričana, kaj se dogaja in kako sem se znašla tukaj. Nežno sem odprla svoje oči ter se razgledala po sobi. Na stenah so bile obešene slike gora, ter razni portreti narisanih kraljevih družin. Zagledala sem se v dekle na portretu, ki je imela urejeno pričesko, skodrane lase v barvah jesenskega listja, spete v figo, oblečena je bila v svečano krilo, ki je spominjalo na kri, njen nasmeh pa je bil očitno ponarejen. Njen obraz je sporočal žalost ter strah, vendar pa sem bila prepričana, da sem jo nekje že videla. Moje misli, ki so bile privezane na desnici moje glave, so sporočale, da je to Sarah Williams.

»CAROLINE!« ponovno sem zaslišala glasen krik in nežne, mrzle dotike dlani po mojih mehkih licih. »… prosim, reci nekaj, prosim, ljubica…« zaprla sem svoje sinje modre oči in si zamišljala mamino podobo, ter se poskusila prepričati, da pred mano ta tudi stoji ter v paniki polaga svoje roke na moje telo. Svoje nežne dlani sem položila na njene, ter ponovno odprla oči. Zagledala sem se v njene oči, ter se nasmehnila, nasmeh pa mi je vrnila. Čutila sem kaplje solzi, ki so se mi lile v potočkih po licih, na maminih licih pa so se pojavile večje kaplje. Bila je vsa potna, vendar pa sem čutila njene srčne utripe, ki so se z vsako minuto manjšali, toplina pa se ji je vrnila v njeno radodarno srce.

»Kdo sem, Caroline?« v upanju se je zagledala vame, ter izgovorila to vprašanje. Nasmehnila se mi je, vendar pa sem v njenih očeh še vedno videla plamene ognja ter strahu, ogenj pa je sporočal toploto, ter zvestobo. »Ti si … moja mama?« sem izrekla po nekaj trenutkih tišine ter prebodla strah in žalost. Mama me je močno objela, vendar pa sem čutila mrzloto njenih dlani ter telesa. Nasmehnila sem se, ter si obrisala svoje potočke solza.

»Se opravičujem, da vas motim med vašim trenutkom, vendar pa sem le hotel povedati, da bomo vašo hčerko obdržali tukaj čez noč. Ima veliko ureznino na čelo, ki še kar ni pozdravljena, na svoji desni roki pa prav tako vidim rano, ki je oblita s krvjo. Glede na to, da je ura že deset zvečer, predlagam, da prespi tukaj. Hitro bomo opravili pregled, vrnete pa se lahko jutri, termin vam pa še sporočim.« je izdihnil moški glas, ki je stal ob meni ter gledal mojo mamo, ki je še kar oddajala srečo ter veselje. Zdravnik se je nasmehnil, mama pa je potrdila, da prespim noč tam. Stiskala me je bolečina ter slabota v mojih mislih. Čez trenutke moje mame že ni bilo na spregled, vse, kar sem še videla, je bil zdravnik, ki se je razgledoval po sobi, ter pihal prah iz portretov kraljevih družin. Svoja črna, okrogla očala, je pospravil v predal svoje delovne mize, na kateri so bili razni zdravstveni listi ter slike. Na svojem stolu se je zavrtel, ter se zagledal vame. Toplo se mi je nasmehnil, vendar pa nisem imela moči, da bi mu tega vrnila.

»Caroline, kajne?« je izdavil, da je prebil sramotno tišino. Njegove ustnice so se dvigovale v nežen nasmešek, njegove oči pa so žarele od ljubezni. Čutila sem sunljive premete v svojem trebuhu. Metuljčke. »J – ja …« sem tudi jaz izdavila, »vi?« sem v strahu še zašepetala, potem pa sem se obrnila v drugo smer. Zagledala sem se v sliko, ki je visela nad računalnikom na delovni mizi poleg stare, rjave omare. Na njej je bilo dekle z vranje črnimi lasmi ter temno rjavimi očmi. Bila je vesela ter žarela od sreče. Oblečena je bila v limonino rumeno krilo, prav tako pa je njen videz poudarila črna majica z neštetimi vzorci.

»Saj veš, kdo sem …« glas, ki ga je izrekel zdravnik, me je prebudil iz mojih misli, vendar pa hkrati povzročil bitje mojega srca, ter občutek nevarnosti. Ponovno sem se obrnila okrog ter se zagledala v njegov obraz. »Chris sem … tvoj fant.« je izrekel ter se sumljivo nasmehnil. Močno sem si pomela oči, ter z zadnjimi močmi vstala iz postelje, na kateri sem ležala. Takrat sem opazila obraz moškega, ki sem ga videla, preden sem omedlela in moškega, ki se je prikazal zraven postave, ki me je porinila v ogledalo. Pred mano so se začeli združevati delci moje mračne prihodnosti ter hkrati koščki moje svetle preteklosti. Vendar pa nekaj ni bilo prav ... vedel je moje pravo ime, Caroline, medtem ko je včeraj kričal ime Sarah ...

***
Hej!

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in prebrali šesti del moje zgodbe Lost in thoughts. Kakor sem si zadala, ter hkrati obljubila, je tukaj sveže pečen nov del! Najprej bi se rada zahvalila vsem, ki ste komentirali na prejšnjem delu (Sophie Donna, 12letnica, Disneyfan635), res sem vam neizmerno hvaležna. :) Hkrati pa hvala tudi vsem, ki vam je zgodba všeč, in to pokažete s tem, ko kliknete tisti osamljen srček, da se pobarva v roza/rdečega. Veliko mi pomeni! :D Od tukaj naprej se bodo začeli razni zapleti, razpleti in tako naprej ... hvala vsem za vaše tople besede, le - te me spodbujajo k pisanju novih delov. :)
Ta del posvečam Disneyfan635. Disney, hvala ti za tvoje tople besede in komentarje, sploh pa, da se ti zgodbo da prebrati, hvala ti, da si prijazna in mi polepšaš dan in hvala, ker pišeš tako dobre pesmi in zgodbe. Vedno me razveseliš, ko vidim tvoje objave in tvoje komentarje. Hvala za vse.
Želim vam lep dan še naprej,
vaša Shine

Predviden datum naslednjega dela: 14. julij