*b*LOST IN THOUGHTS*b* - 7. poglavje: Dva dela življenja, oblitega s perfektnostjo
---

Njegov strupen pogled mi je vlil strah v moje telo. Njegov kristalno zlat prstan pa se mi je zagledal v oči že iz trenutka, ko sem ga opazila.

"Oprosti, glava me boli ... " sem izrekla v upanju, da me njegove jesensko rjave oči vendarle nehajo pogledovati.

"Česa te je tako strah, Caroline?" Izrekel je vprašanje, za katerega nisem imela besed za odgovor. Hrepenela sem po resnici, pa vendarle vse, kar sem izrekla, je prišlo v obliki laži. Zagledala sem se predse ter opazovala sobo. Pod svetlečo lučjo, ki je imela polno tekstur, sem sedela jaz. Caroline. Moje sinje modre oči, ki so spominjale na modro, prozorno morje, so se svetlikale v upanju na spanec. Prav tako pa me je misel na morje odpeljala v čisto nov svet domišljije, oblite s kristalnimi odsevi.

"Ničesar me ni strah, ker pred mano stojiš ti ... in prav tako sva v zdravstvenem domu. Ničesar, kar bi vzbudilo strah po mojih žilah, kajne?" Še ena izmed mnogih laži, ki sem jih brez strahu izrekla. Zagledala sem se v njegove jesensko rjave oči, vendar pa mi je misel na morje in svetle odseve spremenila pogled.

"V resnici nisva v zdravstvenem domu, in jaz nisem zdravnik. Si izgubila spomin? To bi morala vedeti, saj si tudi ti pod krinko ... zdravnice." Je po trenutkih tišine vendarle izrekel. Obrisal si je svoje suhe ustnice z robčkom, ter si počesal svoje vranje črne lase. Slekel si je zdravstveno opravo, ter nekaj časa brez majice strmel v moje sinje modre oči. V svojem trebuhu sem čutila čudne, nadnaravne občutke. Metuljčke. Čutila sem, da sem zardela po svojih licih, pot pa se mi je zlil po čelu. Nekajkrat sem zavdihnila, nato pa po trenutkih tišine izrekla poved, da bi prebodla neznosno tišino.

"Se misliš obleči?" Takoj sem začutila, da me je pogledal po strani, ter se mi sunljivo nasmehnil. Konice njegovih ustnic so se dvignile v nasmešek, njegove oči pa so sporočale ogenj ter ljubezen.

"Kaj misliš? Ne bi rada ..." pogledal me je od tal do glave, ter to naredil še nekajkrat. Grizel si je spodnjo stran ustnic ter pogled usmeril nazaj v moje sinje modre oči. Nepopisljiv občutek ter hrepenenje po prepovedanem poljubu me je udaril naravnost v moj poten obraz. " ... naredila nekaj?" Je dokončal v upanju, da bom vstala ter ga poljubila.

"Na kaj namiguješ?" Sem izrekla z nasmeškom na obrazu, ter z rdečico na licih. Pot po čelu se mi je lil in nisem se trudila zadrževati nasmeha ter veselja. Konice mojih ust so se sumljivo hitro dvignile.

"Na veliko stvari... " Je spregovoril, nato pa me prijel za dlani. Čutila sem toploto ter nerazdružljivost. Sploh se nisem zavedala, kaj se dogaja, vendar pa sem čutila, da bom v tem trenutku uživala. Potisnil me je ob steno ter me poljubil. Ponovno sem začutila toploto ter strah. Po žilah se mi je spustila energija in občutek varnosti.

_________

~SARAH~

Bilo je sončno, neznosno lepo jutro, oblito z vetrovi veselja, ki so s seboj prinašali jesensko listje vseh barv, drevesa pa so odpeljali na plesne zabave. Skozi okno se je povzel svež dih narave in vonj po zajtrku. Po hodniku so se zaslišali glasovi tihih korakov, ki so spominjali na zatonjene glasove v morju.

"Dobro jutro, gospodična Sarah!" Zaslišala sem zvokove, ko je starejši gospod, večje postave, ki jih je štel okoli 40, odprl lesena, novejša vrata. Eden izmed mnogih podložnikov mojega očeta.

Sem Sarah Carol, oseba, ki razmišlja daleč v svojo prihodnost. Sem hčerka kralja Heralda Carol, kar pa me posledično naredi princeso. Živim v daljnem letu 1967, v skrivnostnem, vendar zelo turistično obiskanem mestu Laternon. Verjamem, da smo na svetu z razlogom, ne le, da živimo, vendar pa še nekaj posebnega, nekaj, kar nam nekdo pred očmi skriva, kakor sonce, ki zaide med oblake, ali pa luna, ki se nam prikaže le med temnimi, mračnimi nočmi.

"Dobro jutro," sem sprva rekla v tihem, nevidnem tonu, hkrati pa sem se zagledala v ogledalo, ki je stalo pred menoj. Gledala sem svoje blond pramene, ki so se mi svetili na čelu ter poudarili moj obraz. Moja pričeska je bila daleč od urejene, na sebi pa sem imela oblečeno rdečo pižamo, ki je spominjala na vrtnice na bližnjem vrtu pred palačo. Ni bilo dolgo, dokler nisem spremenila smer svojega pogleda, ter se zagledala v podložnika mojega očeta, ki je stal med vrati, svečano oblečen, ter se nasmihal. " ... je zajtrk že nared? Je oče jezen, da še nisem spodaj? Pa mi povejte, kakšen razlog za jezo ima danes!" Sem izbruhnila v jezi, počutila pa sem se veliko bolje.

"Ne, gospodična, saj veste, da vaš oče, mislim kralj, ne bi bil jezen zaradi kakršnekoli temu podobne stvari. Pa je vendarle res, da ima včasih slabe dneve, saj jih mračne stvari prinesejo." Je izrekel brez, da bi se sramoval česarkoli. Ni se trudil zasmejati ter me pogledovati naravnost v moje kristalno modre oči. Čutila sem nezvestobo ter nevarnost, hkrati pa nisem verjela, da podložnik govori resnico.

"Si ti Albert? Ali Williams? Ne spomnim se podložnika tako svečano opravljenega brez strahu po žilah ..." Sem izrekla s pogledom mojih sinje modrih oči. Vedela sem, da se nekaj dogaja, pa vendarle nisem mogla odkriti resnice.

"Oh, se opravičujem. Nisem se predstavil. Khm," počasi se je odkašljal, nato pa me premeril s svojim desnim očesom. " ... sem Chris ... Chris Williams. Tukaj sem, da ti sporočim, da te oče čaka v glavni sobi spodaj, in vem, da te tvoje bogate misli peljejo v negativne smeri glede tega. Želi se le pogovoriti o izbiri princa." Nasmejal se je, nato pa mi pomahal. Njegove dlani so se svetlikale od sončne svetlobe, ki se je v sobo prikradla skozi odprto okno.

"Počakaj, Chris!" Sem zakričala v upanju, da se bo obrnil ter se zagledal v moje kristalno modre oči. Želela sem mu sporočiti še zadnje sporočilo preden odide.

"Vaša želja?" Je izrekel z globokim glasom, ki me je spominjal na dno oceana, vendar pa mi vlil metuljčke v trebuh.

"Khm ... bi sporočil mojemu očetu, da bom v petih minutah spodaj?" Želela sem se pogovarjati z Chrisom, namreč bil je čudovit. Vse na njem se je ujemalo mojim očem, čutila sem nepoznane občutke, kakor, da me nekaj v trebuhu nežno tepe. Njegovi vranje črni lasje so v ritmu vetra, ki je prišel skozi na stežaj odprto okno, plapolali, njegov nasmeh pa se je s pomočjo njegovih belih zobov lepo svetikal.

"Seveda ... prav tako pa sem vam hotel še sporočiti, preden oddidem seveda, da ste čudoviti." Pomežiknil mi je, trudil pa se je, da bi prekril rdečico na licih. Čutila sem, da sem spoznala svojo sorodno dušo, vendar pa je bila na poti velika luknja, ki je uničila vse moje plane globoke prihodnosti. Moj oče.

Odejo, s katero sem bila pokrita na svoji bogato okrašeni postelji, sem odgrnila ter jo s silo vrgla na drugo stran postelje. Posteljo sem pustila neurejeno, namreč ostudna energija nevednosti ter nesvobode me je odvlekla proč od urejenosti. Vstala sem ter se pretegnila, stopila pa sem na svetlo modro preprogo, ki je imela odtenke kristalno modre barve morja ter barvo le - teh globin. Bosa sem se pomaknila po mrzlih, hrastovih tleh vse do belega ogledala, ki je bil okrašen ter oblit s svetlimi lučkami, ter se ponovno zagledala v svoj odsev. Nisem imela občutka perfektnosti, namreč vedno sem v svojem odsevu zagledala napako, pa naj je to neurejena frizura ali pa misel na nesvobodo. Potrudila sem se zasmejati, vendar mi konice mojih ustnic tega niso dovolile. Popravila sem si pričesko, ter iz svoje lesene omare vzela eno izmed mnogih bogato okrašenih belih oblek. Ujemale so se z mojimi sinje modrimi očmi ter prameni, vendar pa je nekaj manjkalo. Nasmeh na mojem obrazu.

Počasi sem se premikala po dolgem hodniku, ter pogledovala na vse strani. Na stenah so bili obešeni razni portreti kraljevih družin iz daljnih let, vedno pa sem prepoznala svoj obraz v obliki druge osebe na njem. Popihala sem prah iz enega izmed portretov ter se nasmehnila. Ponovno sem se premaknila navzdol po hodniku ter hitro stekla po dolgih stopnicah do jedilnice, oziroma ene izmed glavnih sob v našem kraljestvu. Uspelo mi je priti do vrat jedilnice, stara, vendar urejena bleščeča vrata, ki so spominjale na jutranje sonce. Prijela sem za kljuko ter jo močno stisnila ter pokazala svoj obraz jedilnici.

"Dobro jutro, princesa Carol!" Slišati zvokove očetovih podložnikov, ki so me klicali po mojem priimku, ki se mi je gabil, sem sovražila. "Dobro jutro, Sarah!" Spet drugi so spoštovali moje veselje do mojega imena, namreč ob omembi mojega imena se je moje telo nežno naelektrilo. "Dobro jutro, hčer ... " Je zdolgočaseno izrekel moj oče, kralj. Bil je lepo urejen, praktičen, nepredvidljiv človek, ki je svoj pravi obraz skrival pred ljudmi. "Dobro jutro, gospodična!" Zaslišala sem znan, globok glas, spomin na globine morja. Bil je Chris. Srce se mi je stopilo, in močno sem se nasmehnila. Čutila sem metuljčke, moja glava pa me je nežno zabolela.

Pogumno sem stopila do svojega stola, ki je izgledal novejši. Bil je bele barve in mehkejši. Vendar pa me misel na to ni pomirila iz mojih zbeganih misli. Pred menoj je bila miza, polna slastnih dobrot. Vzela sem si palačinke, ter se nasmejala zaradi okusnega užitka hrane. Nenadoma sem začutila, da me nekdo gleda in sumila sem, da je bil to moj oče. S svojim levim očesom me je nežno pogledoval, vendar pa se mi je zdelo, da je nekaj narobe.

"Torej, Sarah, hčerka moja, o nečem se bova morala pogovoriti ... " Je začel pripovedovati, za minuto pa se je ustavil. Zajel je sapo, ter izdihnil, nekajkrat se je močno odkašljal, nato pa spet zavzdihnil v soju sončne svetlobe, ki je naelektrila moje telo. Čutila sem čudno energijo, ki se je pretakala po mojih žilah. Premerila sem očeta od tal do glave, ter se v mislih spraševala globoko vprašanje, kaj ga tako muči? Moje nepredvidljive misli so me peljale na prozorno morje, ki skriva skrivnosti v globinah.

"Želel sem se pogovoriti o nečem, draga moja. Stara si že 17 let, v našem kraljestvu je to več kot primerna starost za poroko ... in khm," ponovno se je odkašljal, vendar pa se je zdaj videlo, kako ga je nekaj mučilo, "princa sem ti že izbral, draga ... " Izrekel je besede, stavke, povedi ... za katere sem upala, da v svojem nepraktičnem življenju, oblitim z nesvobodo ter občutkom neprfektnosti, ne bom slišala. Vendar pa se je zgodilo ravno to. Iskala sem prave besede ter te modro spraviti skupaj v stavke, vendar pa me je glavobol mučil in mi požel strah po žilah.

"Pa vendar se ne poročajo ljudje ob taki starosti?" Sem poskusila spremeniti počutje očeta in njegovo mišljenje. Danes je izgledal precej miren, morda si ni želel mojega kričanja ter prepiranja. Nekaj se je dogajalo, pa me čudežno ni zanimalo. Razgledala sem se po jedilnici ter iskala Chrisa, ki bi mi z nasmehom pokazal, da se strinja z mano, da je taka starost premlada in, da je narobe, da mi oče izbira dušo, s katero bi preživela moje turobno življenje. Vendar pa ga ni bilo na spregled. Za trenutek sem izgubila dih, pa sem ga hitro dobila nazaj.

"Draga moja, še kako močno se mi smiliš, vendar pa smo poroko že napovedali. Danes bo prišel princ v našo palačo. Bolje, da se lepo oblečeš in prineseš le pozitivno energijo ter ljubezenske odnose. Razumeš?" Je jezno odvrnil oče. Nisem si mislila, da lahko tako hitro preide iz mirnosti v jezo. Izbruh besed, ki sem jih imela pripravljene za drugo vprašanje, so se zataknile v mojem grlu. Vse, kar sem lahko naredila, je bil vzdih ter solza nesreče.

---
Ja, dejansko sem napisala nov del, ki naj bi bil objavljen že 14. julija. Bila sem brez motivacije in iskreno se mi ni dalo objaviti. Ampak sem se potem, ko sem bila na morju, odločila da napišem nov del, in tukaj je. Napisan je bil na telefonu, tako da upam, da ni kakšne slovnične napake. Aja, pa samo da razložim, ta del se gre v bistvu v preteklost te Sarah preden se je poročila ipd. da se bo razumelo vse plot twiste v nadaljevanju.

Hvala vsem, ki boste prebrali, pa uživajte zadnji mesec počitnic :bee:

Also ta del posvečam moji BLANK, najboljši osebici, ki sem jo tukaj gor spoznala in upam, da je ne bom izgubila. Vedno mi je stala ob strani pa me razveselila, pa tbh mislim da sva si ful podobni. Vsi pogovori, ki sva jih zdaj imele v klepetalnici so bili eni izmed najboljših, še posebi tisti, ko sva ugibali taylorine pesmi lmfaoo. :joy:🤍🤍 Sploh nisem vedela da bom tukaj gor spoznala osebo, ki mi bo tako pri srcu, in je ne bi hotela nikoli izgubiti. Drugače pa Blank piše amazing, nepozabne zgodbe pa pejte prebrat :) Rada te mam my lost twinn :heartpulse: