*b*8. POGLAVJE: Izbira strani,*b* 2. del


»Končala sem s tem pogovorom. Če me boste iskali veste, kje me najdete.«
»Čokolada?« vpraša Marija.
»Ja, čokolada.«

Čemerno splezam nazaj dol iz strehe in se odpravim k najbližji trgovini. Vzamem čokolado in se usedem v svoj kotiček za policami. Z lic si jezno obrišem solze, ki so na plano privrele brez mojega dovoljenja. Upam, da se to ni zgodilo že med tem, ko sem se drla na ostale. Imam res slab občutek, vem da se bo nekaj zgodilo, če gremo ven. Ne razumem, zakaj ne moremo enostavno še naprej uživati življenje v nakupovalnem središču, saj nikomur nič ne manjka. Ugriznem v zadnji košček čokolade. Odpravim se nazaj ven, na poti vzamem set drona in daljinca in se povspnem nazaj na streho.
»April, je tvoja roka res že toliko v redu, da se s to torbo vzpenjaš po lestvi?« vpraša Olivija.
»Ja, mislim da. Več kot očitno sem varno prišla do vrha, poleg tega pa ni težka. Hvala za skrb,« odvrnem suho. Olivija in Erik se spogledata. Ignoriram ju in torbo postavim na tla v upanju, da imam vsaj malo pojma kako ga pilotirati. Na svoji desni začutim Krisovo prisotnost. Ozrem se proti njemu: »Znaš upravljati to stvar?«
»Ne bi vedel… lahko poskusim…«
Prižgem dron in ugotovim, da nima kamere in bi bil zato moj načrt neuporaben. »Pozabi itak ne bi delovalo,« zavzdihnem in se težko zadržim, da ne bi vsega skupaj, vključno z mojo ritjo vrgla s strehe. Namesto tega ponovno splezam po lestvi dol in poiščem še eno lestev. Prislonim jo na drugo stran strehe in s telefonom v roki splezam po njej. V upanju, da se mi bo Luka oglasil ga pokličem. In nato še enkrat. In še enkrat. Ne obupam niti po dvajsetem poskusu. »April?« Skočim v zrak, kot otrok, ki so ga zasačili med risanjem po steni. Hitro si odstranim solze z obraza.
»Oprosti,« reče Marija. »A si v redu?«
»Ja, kaj hočeš?« rečem z nesramnim tonom v glasu.
»Prinesla sem čokolado, če so jo najini zobje sploh sposobni pojesti, glede na to koliko so je že dobili.«
Mogoče bi zavrnila njeno prisotnost, ampak nikoli ne bi zavrnila čokolade in ona to ve. Vzamem ji eno tablico in v trenutku, ko je osvobodim ovoja, ugriznem vanjo.
»Torej… si še vedno mnenja, da ne bi smeli iti ven?«
»Kaj misliš?« rečem s potrtim ampak še vedno kljubovalnim tonom v glasu.
»Okej…«
Nekaj časa sediva v tišini, zato ponovno pokličem Luka. Kot vsak klic do zdaj je tudi ta neuspešen.
»Kdaj si nazadnje slišala od njega?«
»Ne vem, dolgo časa…« spet začutim, kako neutrudno srkam solze nazaj kamor spadajo. Kako lahko vsi z nasmejanimi obrazi sprejmejo svojo usodo? Marija in Olivija sta ubili svoje starše in pobegnili. Aljina mami jo je zaprla v sobo, ko je prišla ven je bila mrtva, njen oče jo je krivil in pregnal ven v svet prežet z vonjem po smrti. Starša Krisa in Erika nista sprejela nazaj v hišo, od prestrašenih misli, da sta postala smrtonosni bitji, ne da bi pomislila, da ju ta obkrožajo in jima segajo po življenju. Mogoče so zato vsi tako navdušeni nad idejo, ki bi jih devetindevetdeset procentno upeljala v smrt. Problem ni v tem, da se bojim svoje smrti, problem je v tem, da ne bi mogla sprejeti smrti enega od mojih najboljših prijateljev. V zadnjih dveh tednih sem se kljub situaciji nekako počutila kot najsrečnejša oseba, ko so me obkrožali ti prečudoviti ljudje. Pogled usmerim proti Mariji. Odprem usta, ampak jih nazaj zaprem.

»April, saj veš, da lahko jokaš?« Prikimam in se prisilim v nasmeh.
»Zakaj potem to delaš?«
»Kaj?« rečem in se trudim, da se moj glas ne bi zlomil.
»Zadržuješ solze? Jih skrivaš pred ostalimi?«
»Saj jih ne,« rečem 'prepričljivo'. Mojo več kot očitno laž potrdi ena slana kapljica, ki se izmuzne. Hitro si jo obrišem z lica.
»April, v redu je, če nisi v redu. Noben od nas ni… iskreno, ne vem zakaj to skrivamo en pred drugim, vsi smo prišli čez isto, samo na drugačen način.« Končno obupam nad zadrževanjem in poslušam Marijo, med tem ko mi po licu tiho tečejo solze.
»Objem?« vpraša Marija in razširi roke. Prikimam in svoj obraz zakopljem v njen pulover. Svoje roke ovije okoli mene. Moje srce se takoj začne pomirjati in s tem se vsaj malce zmanjšuje tudi boleča bolečina, ki me ni hotela zapustiti za tako dolgo časa. Naslonim se na Marjino ramo.
»Enostavno ne razumem, kako lahko preživite cel dan z veselimi obrazi…« zavzdihnem še vedno v njenih rokah.
»Se spomniš, ko sva ti z Olivijo pripovedovali, kaj se nama je zgodilo, da sva bili zunaj?«
»Ja?«
»Nekaj sva nekako zamolčali. Nikoli se nisva dobro razumeli s starši. Vedno sva bolj držali druga z drugo in bili naperjeni proti njim. Največkrat, ko sem bila v življenju zares srečna je bilo v njuni odsotnosti. Spomnim se poletij, ki sva jih preživele pri dedku... tisto so bili najboljši dnevi mojega življenja. Ne me razumeti narobe, seveda sva imeli radi svoje starše, bolj kot vse na svetu in nedvomno sta onedva čutila enako samo... samo ugibam, da si tega nismo znali pokazati. Ne vem, naš odnos je bil čuden. Na koncu sta se res žrtvovala za naju... Vse kar poskusim povedati je, da meni, iskreno, ni bilo tako težko v tistem trenutku... v bistvu, če ju ne bi midve bi jih nekdo drug, na vsak način sta pa že bila zombija.«
»Ko sem jaz rekla, da sem skozi okno videla zombija... bil je moj oči. Do konca sem prepričana. Kako je z mojo mamo niti ne vem. Nisem niti slišala od nje, nisem je videla, nič. Ne vem kje je, ampak glede na to, da nisem slišala od nje, nisem nikoli imela kaj dosti upanja, da je... da je živa. Bila sem tako vesela, ko sem slišala vsaj od Luka. On je moj najboljši prijatelj. Ne vem kje je in kaj dela, samo upam, da ni... da je še vedno živ. Ne vem kako bi lahko prenesla, če bi on umrl.«
»Jaz tudi ne vem, kaj bi brez Olivije. Brez vseh vas v bistvu...«
»Ravno zato nočem iti ven Marija. Kaj, če se komu kaj zgodi. Mislim, da nama je obema vseeno kaj se zgodi z nama, mene bolj skrbi za ostale, zate, če veš kaj mislim...« Odmaknem se od nje in zavzdihnem.
»Vem...«

***
a lil bonding time with marija pa april slay
ALSO JS SM TOK FAKING HEPI GAYZ presegla sm 110 strani v wordu pr tej zgodbi :frowning: also že skor 24 000 besed i cant fucking believe it
ugl hvala za uso vašo podporo, komentarčke, lajke pa to radavsmam 🫶
pa sori pookie wookies k zdej bejsikli objavljam na usake dva tedna ne znese mi drugač zarad šole (pls dont murder meh)
zdj bom mby catch upala med počitncami da bom spet lah objaulala isto redno (mby kdaj objavm tud kšn mau daljši del lol)
bai baiiiiii <333