»Kris, tako zelo mi je žal... če ne bi samo... okamenela... če me potrebuješ sem tu zate in tudi, če me ne potrebuješ sem še vedno tu. Ne vem kako težko ti mora biti ostati tako močan. Kako za božjo voljo ti uspe.« Obrnem se nazaj v nebo in zaprem oči. Ko bi vsaj lahko pozabila na vse. Ko bi mi vsaj lahko dež spral misli stran, da bi lahko normalno spala in živela. Nočem razmišljati o slabih stvareh in trenutno niti o dobrih stvareh. Želim samo obstajati. Še to ne.
 

*b*11. POGLAVJE: Erik,*b* 1. del





Čez nekaj časa oči končno odmaknem od neba in se ozrem proti Krisu. »Kaj razmišljaš?« skoraj zašepetam.
»Nič,« zavzdihne skoraj tišje kot jaz.
»Tisto prej sem resno mislila. Veš? Lahko govoriš z menoj, lahko... lahko poveš kako nesposobna sem, lahko kričiš name, lahko me udariš. Če želiš, porini me dol s strehe! Udari me in še enkrat in še enkrat...« Kris se dvigne v sedeč položaj, sama sledim njegovim gibom.
»April, nisem jezen nate...«
»Imaš vso pravico, da si! Vem da si. Jaz sem jezna sama nase, ne morem si predstavlati kako se ti počutiš. Bil je tvoj *i*brat*i*. Prosim... naredi kar čutiš. Samo ne škoduj sebi, ne fizično in ne psihično. Kot si rekel nekaj časa nazaj: v redu je, če nisi v redu. Ne potrebuješ skrivati čustev.«
»Veš, dobro bi bilo če bi tudi ti upoštevala ta nasvet.«
Zavzdihnem in se uležem. Zakaj sem sploh začela pogovor. »Žal mi je... za vse,« rečem z nemočnim in tresočim glasom.
»Naj ti ne bo... za nič ti ne rabi biti. Že prej sem povedal. Nas sploh ni bilo tam. Poleg tega pa... ne vem. Sprašuješ me kako lahko ostanem tako 'močan' ampak mislim, da del mojih možganov sploh še ni dojel kaj se dogaja.« Nazaj se usedem, ampak Kris umika pogled.
»Drugi del možganov pa verjetno meni, da sploh ni umrl. Skoraj nemogoče je. En zombi mu nič ne more. Samo vrata so se zapahnila. To je vse. In zdaj ga ni tu, ker ne more ven.
Ali pa samo ne vem kako se obnašati. Nikoli še nisem izgubil osebe. V smislu, da bi umrla. Ne vem kako bi se sploh moral počutiti.
Če res je... mrtev... sem lahko samo srečen za to kar je doživel pred apokalipso in tudi med njo. In če ga ni več tu je vsaj na lepšem kraju.«
To je bilo logično. Čeprav ni bilo. Nisem še pomislila na to, da je Erik dejansko preživel. »Ne verjameš, da je mrtev?«
»Ali pa se mi je zmešalo.«
»Kaj torej nameravaš?«
»Ne vem.«
»Šel boš tja.«
»Ne vem, mogoče...« Vstanem in to naredi tudi on.
»To je zelo neumna ideja. Tudi ti boš umrl.«
»Ja in če ne grem bo mogoče tudi on!«
»Kaj pa če je že!? Potem boš tudi ti umrl brez razloga!«
»Če je on mrtev tudi moje življenje nima razloga! Vem, da mi ostanete ve tri ampak kdo drug pa še? Erik je edina družina, ki še obstaja zame. In mogoče ravno v tem trenutku ranjen leži v neki naključni sobi v neki naključni hiši! Ne morem ga pustiti tam! Ne verjamem da je mrtev dokler ne vidim njegovega trupla ali njega kot zombija.«
»S tabo grem.«
»Ne!«
»Ja.«
»Kaj če se tebi kaj zgodi?«
»Utihni. Vseeno mi je. Ne moreš iti sam na *i*sprehod*i* po okuženem mestu.«
»Okej.«
»Kdaj?«
»Zdaj.«
»Okej.«
Samo stojiva in se gledava. Napeto in nevzdržno tišino moti zvok kapelj na strehi trgovine. »Vprašava še koga, če gre zraven?« končno rečem.
»Ne. Odtihotapila se bova ven.«
»Ne bi niti povedala kam greva?«
»Ne. Potem bosta hoteli zraven.«
»Saj to je dobro.«
»Ne. Poleg tega pa ne moremo pustiti Olivije.«
»Kaj pa če...«
»Ne. Greva jaz in ti, zdaj.« Pokimam. Ampak še vedno se ne odpraviva. Še vedno samo stojiva. Mogoče sva samo res neumna in domišljava. Ni več živ. Ampak res bi lahko bil. Kris iztrga pogled z mojih oči in se odpravi dol iz strehe. Sledim mu.

Odpravi se po svoje stvari, sama pa se odpravim proti stranišču. Nočem videti Olivije. Vem, da je ni ampak, če bi jo vidla ležati na tleh bi me to spet zadelo naravnost v glavo in v srce. Hočem videti Marijo. Povedala ji bom. Vdihnem in izdihnem nato pa narahlo priprem vrata. Notri zagledam Marijo, na tleh ob Oliviji z zaprtimi očmi. Srce mi pozabi utripati, ampak ugotovim da samo spi, saj se njene prsi premikajo gor in dol. Zraven spi tudi Blue, ki ob zvoku vrat dvigne glavo. Zamahne z repom nato pa glavo položi nazaj na tla in zaspi. Moj pogled se zmehča. Boga Marija. Želim vstopiti in jo objeti ter zaščititi. Povedala bi ji, da bo vse v redu, da so vse le neke grozne sanje. Ne morem si predstavljati kako težko ji mora biti. Jaz imam na vsak način še vedno Luka. Upam. Zdrznem se ko začutim Krisovo roko na svoji rami.
»Oprosti. Si pripravljena?« zašepeta.
»Samo še nekaj stvari zgrabim,« zasepetam nazaj in umaknem pogled z Marije.

Uzamem svojo pištolo in Olivijin meč. S Krisom se ven odpraviva po običajni poti skozi trgovino s ploščami. Zunaj začutim kako se mi koža naježi. Če je zrak težak znotraj, je zunaj atmosfera gostejša kot med. Mogoče je to zaradi dežja, ampak tudi ulice so temnejše, manjše in bolj nepredvidljive.
Moram dihati. Vzdih in izdih.
Ne morem verjeti, da vse to delava čisto brez načrta. Kaj misliva sploh narediti? Kako bova odprla vrata? Kaj če srečava preveč zombijev?
Vdih in izdih.
S hitro in tiho hojo sva vedno globje v ulicah in vedno bližje vratom. Bolj daleč kot sva od nakupovalnega središča, bolj se zavedam da je konec. Kaj sva mislila? Ko sva prestopila prag trgovine sva umrla. Kris se nenadoma ustavi. Tukaj je. Konec.


***
wow dramatik lmao
but yea GUESS WHO FINALLY POSTEDDDD YAYAYAYAYAYAYAY
hope u enjoyed nevem ka nj še sploh napišm lmao :sob::sob: