*b*10. POGLAVJE: Izginotje,*b* 3. del (i think)
*i*Zato sem šla. Niste krivi vi, ampak jaz. Ne bodite žalostni zaradi mene. Vse vas imam rajši kot karkoli na tem pokvarjenem svetu. Vaša Olivija.*i*
Zgrudim se na tla in pustim, da mi solze namočijo lica. Pogled usmerim proti obupani Mariji. Kako naj jo potolažim? Jezno pogledam pištolo na tleh.
Neumno orožje.
Neumni zombiji.
Neumna apokalipsa.
Neumna ideja o pobijanju zombijev.
Nisem hotela iti ven. Zakaj sem dopustila, da se je to zgodilo? Zakaj je Erik mrtev? Zaradi mene. Zakaj je mrtva Olivija? Zaradi Erika, ki je mrtev zaradi mene. Neumna smrt.
Neumna jaz.
Roko iztegnem proti pištoli. Lahko bi vse to končala. Tako kot ona, ki leži negibno pri mojih kolenih. Nič več slabih spominov. Imam jih preveč. Naenkrat pa imam toliko prečudovitih spominov. Ampak ti so mrtvi. Ni jih več. Napnem pištolo, ki je še vedno v moji roki. Samo še en klik in vsega bo konec... Ko bi vsaj lahko dvignila roko. Celo moje telo je okamenjeno. Kaj se dogaja? Je to konec? Poskusim vdihniti. Ne gre. Zakaj ne morem dihati?
Neumna jaz. Jaz sem kriva. Brez mene bi bilo vsem bolje.
»April, kaj počneš?«
Moje ime? Zakaj jaz? Zakaj kličejo mene, če nekdo leži negibno na tleh? Je ta na tleh April? Kličejo njo? »April?« rečem negotovo, v upanju da se bo ta April prebudila. Zakaj sploh leži na tleh?
»April,« reče še nekdo. »April tukaj sem.« Nekdo se me dotakne. Zdrznem se. Vrne se mi smisel za vid in smisel za razmišljanje. »Kris?« rečem zadihano. »April, moraš dihati... Zakaj ne greva ven?«
»Ne!« nehote dvignem glas. S pogledom začnem skakati po sobi.
»April... Moraš me poslušati.« Pogledam ga. Tudi on zdaj sedi na tleh. »April. Nevem kaj se ti dogaja v glavi, ampak moraš umiriti svoje dihanje. Za božjo voljo. Daj, vdihni... izdihni... vdihni...« Z vso močjo poskušam slediti njegovem dihanju. Zakaj bi porabljali čas pri neumni meni, ko pa Marija trpi. Zakaj bi se ukvarjali z mano, Olivija in Erik sta mrtva. Navsezadnje, zakaj Krisa skrbi zame, če je njegov brat umrl zaradi mene. Ne potrebujem dihati. Ampak nekaj me žene naprej.
»...vdih...izdih...april? vdih...izdih...« Zdaj razumem. Vdih, izdih.
»V redu si...« bežno reče in umakne svoje roke iz mojih ram. Kdaj jih je sploh položil tja? »Oprosti... nočem zganjati drame, počutim se tako idiotsko.« Pogledam Marijo, ki še vedno negibno strmi v Olivijo. Zagotovo razmišlja o tem kako bi si jaz bolj zaslužila Olivijine usode. Zakaj privabljam toliko pozornosti? Zakaj moje neumno telo ni znalo dihati? Kaj se je zgodilo?
»Kje je Alja?« vprašam. Kris pomigne proti straniščni kabini. »Vse v redu z njo?« Skomigne z rameni. Odpravi se točno tja in potrka na vrata. »Alja? Kako gre?«
»V redu sem... samo vse kar se dogaja. Ne skrbite zame.«
Ponovno pogledam Marijo, v iskanju odgovorov. Odkar sem jo nazadnje pogledala se ni premaknila niti za milimeter. Nas sploh sliši?
»Prideš ven? Lahko greva tudi na dvorišče? Malce zraka ti ne bi škodilo...«
»Grozno izgledam.«
»Saj je vseeno...« Ni se zlagala. Alja je po navadi tista, ki je perfektna ne glede na situacijo. Kris jo prime pod roko in bežno zavzdihne: »Malo greva ven na svež zrak.« Počasi odpre vrata in gresta ven. Blue jima sledi.
V istem trenutku, ko se vrata zaprejo, me Marija pogleda. V oči. »Jaz sem kriva,« dahne. Zmedem se zaradi nenadne pozornosti iz njene strani. In pa tudi zaradi besed, ki jih je izrekla. »Kaj?«
»Jaz sem kriva,« ponovi.
»Ne nisi...«
»Ja. Sem. Več kot očitno me je prosila za pomoč. Se ne spomniš? Rekla je, da gre na stranišče in se nasmehnila? V taki situaciji? Če bi le takrat zaznala alarm... šla bi za njo in vse bi bilo v najlepšem redu. Ampak sebična jaz tega ni naredila. Pustila sem jo... razočarala. In potem je tako dolgo ni bilo nazaj. Bilo je sumljivo. Ampak kaj sem naredila? Nič. Kaj bi bilo če bi šla tja? Ne poskušaj me prepričati o nasprotnem. *i*Jaz*i* sem kriva.«
Odprem usta, ampak jih zaprem nazaj. »Kaj pa Erik? To, da je on... da njega ni več je moja krivda in to, da je... odšel je v večini sprožilo sprožilec na njeni pištoli. Če le ne bi samo obstala tam in bi ju dovolj hitro dohitela... še vedno ne morem verjeti, kako se nisem mogla znebiti *i*enega*i* zombija. Razočarala sem sebe, Erika, vas in Olivijo.«
»Ne.«
»Ja.«
Za nekaj trenutkov se samo gledava. »Samo... mislila sem, da bi mi vse to lahko zaupala. Da bi mi povedala, da se ne počuti slabo in bi se lahko pogovorila z njo. Nisem niti imela časa, da bi ji rekla... da bi ji povedala, da jo imam rada, da bi jo objela. Ko sem prišla sem je še ni dokončno zmanjkalo. In namesto da bi ji pomagala sem tudi jaz okamenela...«
»Nič nisi morala narediti...«
»Ne... nehaj. Ali me lahko samo pustiš samo? Z... z njo...«
»Vse bo okej...« Po kolenih se skobacam proti Mariji in jo objamem. Vem, da ona to potrebuje in globoko v sebi vem, da to potrebujem tudi jaz. Pustim ji da mi s solzami zmoči ramo. Preden oddidem iz tal poberem pištolo – za vsak slučaj. »Vse bo okej,« ponovim, nato pa zapustim prostor.
Ko bi bilo to vsaj res. Obe z Marijo se več kot zavedava, da ne bo nič okej. Vse je narobe. Kaj zdaj? Kakšen je naslednji korak. Jezno pištolo vržem v bližnji koš za smeti. Po lestvi se povzpnem na streho. Sonce je zakrito s temnimi oblaki, ki več kot očitno napovedujejo nevihto. Usedem se na rob in se zazrem v daljavo. Po licu mi steče ena sama solza. Dvignem roko, da bi jo obrisala ampak se ustavim. Ni vredno. Nad mano glasen grom sproži dež. Vseeno mi je. Rada imam dež. Uležem se na tla in zaprem oči. Ko bi se vsaj vse skupaj končalo. Ko se vsaj ne bi začelo. Zdajle bi bila v šoli in se pritoževala čez popolnoma normalne stvari. Poslušala bi glasbo, se pogovarjala z Luno, se z njo smejala, šla bi domov, se pritoževala glede gneče, jedla bi mamično hrano, šla bi v sobo, naredila nalogo... Ne vem, če sem si kdaj mislila, da bom to rekla ampak tudi nalogo pogrešam.
»April? Vse v redu?« Kris se uleže zraven mene. »Alja?«
»Ni se dobro počutila... šla je spat. Marija?«
»Hotela je biti sama z... saj veš«
»Ja. Ti je kaj rekla?«
Glavo obrnem na desno in ga pogledam: »Nič. Sedeli sva v tišini in je rekla, če jo lahko pustim samo.«
Prikima.
»A si ti v redu?« vprašam.
Ponovno prikima.
»Lažeš...«
»Lažem. Samo... nočem razmišljati o saj veš čem in kom. Ampak si enostavno ne morem pomagati.«
»Kris, tako zelo mi je žal... če ne bi samo... okamenela... če me potrebuješ sem tu zate in tudi, če me ne potrebuješ sem še vedno tu. Ne vem kako težko ti mora biti ostati tako močan. Kako za božjo voljo ti uspe.« Obrnem se nazaj v nebo in zaprem oči. Ko bi vsaj lahko pozabila na vse. Ko bi mi vsaj lahko dež spral misli stran, da bi lahko normalno spala in živela. Nočem razmišljati o slabih stvareh in trenutno niti o dobrih stvareh. Želim samo obstajati. Še to ne.
***
gayzis pa ste končno dočakal nov del
morm počas prit nazaj u formo rednega pisanja moji možgani so si uzel počitnce in niso bli sposobni pisat
so pa dobival ideje
in ubistvu dost spremenil main plot zgodbe ampk nebi zdj o tem lol
ful mam mixed feelings glede tega dela pač tko res nism znala bolš napisat pa tko na srečo nimam tok izkušenj kk je k ti umre bližnja oseba zato ker na srečo mi je od bližnjih umrla le pra babi pa še to ko sm bla dost mlajša pa ofc naš pes pa maček
ampk hopefully je uredu idk vi povejte??
kt vedno lol ful hvala za uso podporo pa to pa da čakate dva mesca da napišm nov del, da jih spremljate, berete, likate, komentirate pa vse to <333
love yall so so so much
*i*Zato sem šla. Niste krivi vi, ampak jaz. Ne bodite žalostni zaradi mene. Vse vas imam rajši kot karkoli na tem pokvarjenem svetu. Vaša Olivija.*i*
Zgrudim se na tla in pustim, da mi solze namočijo lica. Pogled usmerim proti obupani Mariji. Kako naj jo potolažim? Jezno pogledam pištolo na tleh.
Neumno orožje.
Neumni zombiji.
Neumna apokalipsa.
Neumna ideja o pobijanju zombijev.
Nisem hotela iti ven. Zakaj sem dopustila, da se je to zgodilo? Zakaj je Erik mrtev? Zaradi mene. Zakaj je mrtva Olivija? Zaradi Erika, ki je mrtev zaradi mene. Neumna smrt.
Neumna jaz.
Roko iztegnem proti pištoli. Lahko bi vse to končala. Tako kot ona, ki leži negibno pri mojih kolenih. Nič več slabih spominov. Imam jih preveč. Naenkrat pa imam toliko prečudovitih spominov. Ampak ti so mrtvi. Ni jih več. Napnem pištolo, ki je še vedno v moji roki. Samo še en klik in vsega bo konec... Ko bi vsaj lahko dvignila roko. Celo moje telo je okamenjeno. Kaj se dogaja? Je to konec? Poskusim vdihniti. Ne gre. Zakaj ne morem dihati?
Neumna jaz. Jaz sem kriva. Brez mene bi bilo vsem bolje.
»April, kaj počneš?«
Moje ime? Zakaj jaz? Zakaj kličejo mene, če nekdo leži negibno na tleh? Je ta na tleh April? Kličejo njo? »April?« rečem negotovo, v upanju da se bo ta April prebudila. Zakaj sploh leži na tleh?
»April,« reče še nekdo. »April tukaj sem.« Nekdo se me dotakne. Zdrznem se. Vrne se mi smisel za vid in smisel za razmišljanje. »Kris?« rečem zadihano. »April, moraš dihati... Zakaj ne greva ven?«
»Ne!« nehote dvignem glas. S pogledom začnem skakati po sobi.
»April... Moraš me poslušati.« Pogledam ga. Tudi on zdaj sedi na tleh. »April. Nevem kaj se ti dogaja v glavi, ampak moraš umiriti svoje dihanje. Za božjo voljo. Daj, vdihni... izdihni... vdihni...« Z vso močjo poskušam slediti njegovem dihanju. Zakaj bi porabljali čas pri neumni meni, ko pa Marija trpi. Zakaj bi se ukvarjali z mano, Olivija in Erik sta mrtva. Navsezadnje, zakaj Krisa skrbi zame, če je njegov brat umrl zaradi mene. Ne potrebujem dihati. Ampak nekaj me žene naprej.
»...vdih...izdih...april? vdih...izdih...« Zdaj razumem. Vdih, izdih.
»V redu si...« bežno reče in umakne svoje roke iz mojih ram. Kdaj jih je sploh položil tja? »Oprosti... nočem zganjati drame, počutim se tako idiotsko.« Pogledam Marijo, ki še vedno negibno strmi v Olivijo. Zagotovo razmišlja o tem kako bi si jaz bolj zaslužila Olivijine usode. Zakaj privabljam toliko pozornosti? Zakaj moje neumno telo ni znalo dihati? Kaj se je zgodilo?
»Kje je Alja?« vprašam. Kris pomigne proti straniščni kabini. »Vse v redu z njo?« Skomigne z rameni. Odpravi se točno tja in potrka na vrata. »Alja? Kako gre?«
»V redu sem... samo vse kar se dogaja. Ne skrbite zame.«
Ponovno pogledam Marijo, v iskanju odgovorov. Odkar sem jo nazadnje pogledala se ni premaknila niti za milimeter. Nas sploh sliši?
»Prideš ven? Lahko greva tudi na dvorišče? Malce zraka ti ne bi škodilo...«
»Grozno izgledam.«
»Saj je vseeno...« Ni se zlagala. Alja je po navadi tista, ki je perfektna ne glede na situacijo. Kris jo prime pod roko in bežno zavzdihne: »Malo greva ven na svež zrak.« Počasi odpre vrata in gresta ven. Blue jima sledi.
V istem trenutku, ko se vrata zaprejo, me Marija pogleda. V oči. »Jaz sem kriva,« dahne. Zmedem se zaradi nenadne pozornosti iz njene strani. In pa tudi zaradi besed, ki jih je izrekla. »Kaj?«
»Jaz sem kriva,« ponovi.
»Ne nisi...«
»Ja. Sem. Več kot očitno me je prosila za pomoč. Se ne spomniš? Rekla je, da gre na stranišče in se nasmehnila? V taki situaciji? Če bi le takrat zaznala alarm... šla bi za njo in vse bi bilo v najlepšem redu. Ampak sebična jaz tega ni naredila. Pustila sem jo... razočarala. In potem je tako dolgo ni bilo nazaj. Bilo je sumljivo. Ampak kaj sem naredila? Nič. Kaj bi bilo če bi šla tja? Ne poskušaj me prepričati o nasprotnem. *i*Jaz*i* sem kriva.«
Odprem usta, ampak jih zaprem nazaj. »Kaj pa Erik? To, da je on... da njega ni več je moja krivda in to, da je... odšel je v večini sprožilo sprožilec na njeni pištoli. Če le ne bi samo obstala tam in bi ju dovolj hitro dohitela... še vedno ne morem verjeti, kako se nisem mogla znebiti *i*enega*i* zombija. Razočarala sem sebe, Erika, vas in Olivijo.«
»Ne.«
»Ja.«
Za nekaj trenutkov se samo gledava. »Samo... mislila sem, da bi mi vse to lahko zaupala. Da bi mi povedala, da se ne počuti slabo in bi se lahko pogovorila z njo. Nisem niti imela časa, da bi ji rekla... da bi ji povedala, da jo imam rada, da bi jo objela. Ko sem prišla sem je še ni dokončno zmanjkalo. In namesto da bi ji pomagala sem tudi jaz okamenela...«
»Nič nisi morala narediti...«
»Ne... nehaj. Ali me lahko samo pustiš samo? Z... z njo...«
»Vse bo okej...« Po kolenih se skobacam proti Mariji in jo objamem. Vem, da ona to potrebuje in globoko v sebi vem, da to potrebujem tudi jaz. Pustim ji da mi s solzami zmoči ramo. Preden oddidem iz tal poberem pištolo – za vsak slučaj. »Vse bo okej,« ponovim, nato pa zapustim prostor.
Ko bi bilo to vsaj res. Obe z Marijo se več kot zavedava, da ne bo nič okej. Vse je narobe. Kaj zdaj? Kakšen je naslednji korak. Jezno pištolo vržem v bližnji koš za smeti. Po lestvi se povzpnem na streho. Sonce je zakrito s temnimi oblaki, ki več kot očitno napovedujejo nevihto. Usedem se na rob in se zazrem v daljavo. Po licu mi steče ena sama solza. Dvignem roko, da bi jo obrisala ampak se ustavim. Ni vredno. Nad mano glasen grom sproži dež. Vseeno mi je. Rada imam dež. Uležem se na tla in zaprem oči. Ko bi se vsaj vse skupaj končalo. Ko se vsaj ne bi začelo. Zdajle bi bila v šoli in se pritoževala čez popolnoma normalne stvari. Poslušala bi glasbo, se pogovarjala z Luno, se z njo smejala, šla bi domov, se pritoževala glede gneče, jedla bi mamično hrano, šla bi v sobo, naredila nalogo... Ne vem, če sem si kdaj mislila, da bom to rekla ampak tudi nalogo pogrešam.
»April? Vse v redu?« Kris se uleže zraven mene. »Alja?«
»Ni se dobro počutila... šla je spat. Marija?«
»Hotela je biti sama z... saj veš«
»Ja. Ti je kaj rekla?«
Glavo obrnem na desno in ga pogledam: »Nič. Sedeli sva v tišini in je rekla, če jo lahko pustim samo.«
Prikima.
»A si ti v redu?« vprašam.
Ponovno prikima.
»Lažeš...«
»Lažem. Samo... nočem razmišljati o saj veš čem in kom. Ampak si enostavno ne morem pomagati.«
»Kris, tako zelo mi je žal... če ne bi samo... okamenela... če me potrebuješ sem tu zate in tudi, če me ne potrebuješ sem še vedno tu. Ne vem kako težko ti mora biti ostati tako močan. Kako za božjo voljo ti uspe.« Obrnem se nazaj v nebo in zaprem oči. Ko bi vsaj lahko pozabila na vse. Ko bi mi vsaj lahko dež spral misli stran, da bi lahko normalno spala in živela. Nočem razmišljati o slabih stvareh in trenutno niti o dobrih stvareh. Želim samo obstajati. Še to ne.
***
gayzis pa ste končno dočakal nov del
morm počas prit nazaj u formo rednega pisanja moji možgani so si uzel počitnce in niso bli sposobni pisat
so pa dobival ideje
in ubistvu dost spremenil main plot zgodbe ampk nebi zdj o tem lol
ful mam mixed feelings glede tega dela pač tko res nism znala bolš napisat pa tko na srečo nimam tok izkušenj kk je k ti umre bližnja oseba zato ker na srečo mi je od bližnjih umrla le pra babi pa še to ko sm bla dost mlajša pa ofc naš pes pa maček
ampk hopefully je uredu idk vi povejte??
kt vedno lol ful hvala za uso podporo pa to pa da čakate dva mesca da napišm nov del, da jih spremljate, berete, likate, komentirate pa vse to <333
love yall so so so much
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
okii waaaw, gurl kko si to tko deep napisala, i can feel tha use občutke,pa men je to use tok saaaad vedn je tko d jih sam še par prežvi in pol blameajo sebe. pa april se je hotla kr ubit js ne morm vrjet te ludje so najstniki in nevejo a bojo prežvel nasledn dan al ne, grozn noo. tbh bi js zgubla voljo do existanja u trenutku k bi zmankal elektrike, pa k bi se voda zastrupla in k bi vidla zombija pred mojo bajto, rispekt april pa usi ostali
4
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Cel ta del je sam tko AAGHHHH :sob::sob: Especially ko je April misla da je sama kriva za to. Pa omg boga Marija, tko I can't imagine kko se ona zdej počuti. :disappointed_relieved: Jaoo pa tisto k April zapusti prostor, pa ma pol vse tiste misli kaj bi v tem trenutku počela, če bi bilo vse normalno, in tisti pogovor med njo in Krisom :disappointed_relieved::disappointed_relieved:
Imam samo eno pripombico, v prejšnjem delu, ko se je Olivija ustrelila, bi ji pištola morala pasti iz roke, k bi ji pač roka omahnila na tla, pa bi pri tem še pištolo spustila.
Imam samo eno pripombico, v prejšnjem delu, ko se je Olivija ustrelila, bi ji pištola morala pasti iz roke, k bi ji pač roka omahnila na tla, pa bi pri tem še pištolo spustila.
3
ahhh tenkju 😭😭<33 poor marija frfr
lol hvala sm poopravla ajm so sori nism tok izkušena abt that type of stuff <3
lol hvala sm poopravla ajm so sori nism tok izkušena abt that type of stuff <3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Noooo:sob::sob::sob: Noooo.:sob: Kokk deep prsezm.:sob: Spet sm jokat zacela še pred koncom helpp. To je tok sadd realyy:sob: Pacc omg moji možgani še zmer ne dojemajo da ni vecc Olivie lol. Samm Eric... hm. Zakj mam feling da bo človk pršu nazajj🤨 Hahah anyway lovam k se uleže na dž. Stari to je tok dobr. Sm že probala lol. Ampk tko Marija je tok sad. Mislm lol sj js bi bla tut samm je vsen tok deep vibe.:sob: Upam da bo kmal bolš ahahah<3 Ampk Kris. To je tko amejzing da je človk khm oprosti da se clovk trud bit vesel kljub temu da mu je umrl brat<3
PA NUJNNOO REDNII DELI EMOJISSS aloo<3
Morsss ajdee.<3
Ampkk drgač pa lovam tko ktt vse ostaleeee eheheh<333 :D
Bajj<3
PA NUJNNOO REDNII DELI EMOJISSS aloo<3
Morsss ajdee.<3
Ampkk drgač pa lovam tko ktt vse ostaleeee eheheh<333 :D
Bajj<3
2
nahhh girli dont cry i have chocolate for u hir ju guo: 🍫🍫🍫
rip olivija in erik😔 they are missed
OMG PA JA JS TUD OBOŽUJM DŽ pa sm tud že ležala na dežju its like fr the best feeling
pa kris je sam tko the biggest green flag like imagine him being real 😍😍 like u cant hate him 😌😌
BOM PROBALA REDNE DELE ZDJ SM ZLEZLA KONČN MIM TEGA IN BOM HOPEFULLY SPET ZAČELA REDNO OBJAULAT OB SOBOTAH RAGHHH
LOVE JU TU SOU MAČ TENKJU FOR READING <333
rip olivija in erik😔 they are missed
OMG PA JA JS TUD OBOŽUJM DŽ pa sm tud že ležala na dežju its like fr the best feeling
pa kris je sam tko the biggest green flag like imagine him being real 😍😍 like u cant hate him 😌😌
BOM PROBALA REDNE DELE ZDJ SM ZLEZLA KONČN MIM TEGA IN BOM HOPEFULLY SPET ZAČELA REDNO OBJAULAT OB SOBOTAH RAGHHH
LOVE JU TU SOU MAČ TENKJU FOR READING <333
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OMG STOOOPPPP:sob::sob::sob::sob:dobesedn lahk čutm use USTAU SEEE!!! (ampak ubistvu se ne, ne se ustavt pač pa piši čimbl redne dele)
tisto k april ni vedla kdo je april me je tko ubilo lahk sm jo vidla k je tko bla na tleh in s ful visokim glasom probala ugotovit koga kličejo:sob::sob:pa k se je hotla ubit:sob:pa use tko useee agh marijaaa:sob:upm da bo uredu da bodo usi uredu čeprav vem d nebodo nikol vč uredu ampak we dont talk abt that :/
also prebrala sm tiste popravke iz 27 dela iN PROSM TE TISTA SKUPINSKA FOTOGRAFIJA IM DYING:sob::sob::sob:pa skor sm pozabla da blue obstaja ups
vs ta mračn filing pa depresivno ozračje in še alja in usi ......
:sob::sob::sob::sob:
in to da se april krivi za use im so scared for her plis dont kill urself grl:sob::sob:
(čimprej napis nov del tho<33)
tisto k april ni vedla kdo je april me je tko ubilo lahk sm jo vidla k je tko bla na tleh in s ful visokim glasom probala ugotovit koga kličejo:sob::sob:pa k se je hotla ubit:sob:pa use tko useee agh marijaaa:sob:upm da bo uredu da bodo usi uredu čeprav vem d nebodo nikol vč uredu ampak we dont talk abt that :/
also prebrala sm tiste popravke iz 27 dela iN PROSM TE TISTA SKUPINSKA FOTOGRAFIJA IM DYING:sob::sob::sob:pa skor sm pozabla da blue obstaja ups
vs ta mračn filing pa depresivno ozračje in še alja in usi ......
:sob::sob::sob::sob:
in to da se april krivi za use im so scared for her plis dont kill urself grl:sob::sob:
(čimprej napis nov del tho<33)
1
ABHAHAH NAH FR??
akšuli 🤓☝(lol) se tm k je april samo sebe klicala da vidt kk je učasih težko se umirit pa najt sebe lajk k sm bla mlajša (11-14) sm skos misnla da sm u pravi koži ampk ubistvu mene od takt sploh ne poznam semizdi k zdj odkar sm na sredni sm se pa res našla in sm much happier (not the rendom deep dumping lol)
JA TKO SKOZ SM HOTLA DT NEKI Z SKUPINSKO FOTOGRAFIJO OR SMT TO LOOK BACK TO AMPK SM TKO KINDA POZABLA DA SE ZGODBA DOGAJA V 21. STOLETJU 😭😭 TKODA SM BLA TKO FOR THE FUTURE CAUSE GREM NAZAJ DOPISAT
i vill traj maj best i swer <33
akšuli 🤓☝(lol) se tm k je april samo sebe klicala da vidt kk je učasih težko se umirit pa najt sebe lajk k sm bla mlajša (11-14) sm skos misnla da sm u pravi koži ampk ubistvu mene od takt sploh ne poznam semizdi k zdj odkar sm na sredni sm se pa res našla in sm much happier (not the rendom deep dumping lol)
JA TKO SKOZ SM HOTLA DT NEKI Z SKUPINSKO FOTOGRAFIJO OR SMT TO LOOK BACK TO AMPK SM TKO KINDA POZABLA DA SE ZGODBA DOGAJA V 21. STOLETJU 😭😭 TKODA SM BLA TKO FOR THE FUTURE CAUSE GREM NAZAJ DOPISAT
i vill traj maj best i swer <33
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
not me tuki eno minuto predn se objau
3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dober del.
1
Heart
Moj odgovor:
cankarjevo tekmovanje
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
cankarjevo tekmovanje
a kdo ve približno do kdaj bojo objauljeni neuradni rezultati cankarjevga, pa do kdaj najkasnej bojo uradni??
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!
uuuuuuu, super je!!!!! lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: