Hej! Novo poglavje, uživajte!

Teden je minil zelo hitro. Prehitro mene vprašaš. In napočil je petek.

Iz že tako nemirnega spanca me je zbudil močan glavobol, sončni žarki, ki so mi skozi zaveso sijali v oči pa niso nič kaj pomagali. Včeraj zvečer sem dobila posebej močan udarec od očeta, ker naj bi bil piščanec za večerjo prehladen. Z nočne omarice sem pograbila tablete in eno pogoltnila, nato pa vstala. Naenkrat sem se spomnila, da je danes dan, ko bova z Jamesom, pri njemu doma, delala najin skupni projekt. Najraje bi se samo zvila pod odejo in preskočila dan, a sem se oblekla, ter očetu pripravila zajtrk. Pojedel je v tišini in nato odšel v njegovo službo. Nisem mu povedala za nalogo, saj bi me to stalo bolečine zdaj in po šoli, ko bi prišla domov. Ni bilo vredno.

Počasi sem prišla do šole in odšla k pouku. Nič zanimivega. Med urami bi najraje utonila v spanec, kar mi ni bilo podobno. Glava me je še vedno močno bolela in modrico v obliki pesti na svojem levem licu sem komajda prekrila. Opazila pa sem, da je bila Katy vse bolj zaskrbljena zame.

»Ali, si prepričana da si dobro? Izgledaš kot, da boš ravnokar bruhala in nato zaspala…je kaj narobe?« me je spraševala skoz in skoz. Vedno pa sem odkimala z glavo in na obraz navlekla prisiljen nasmeh, ki je nikoli ni prepričal.

Pri športni vzgoji je bilo najslabše. Sovražila sem ta predmet, še posebej odbojko, ki smo jo igrali danes. Enkrat se mi je vmes zvrtelo in žoga mi je priletela direktno na glavo. Padla sem na tla, vse me je bolelo.

Potem pa sem okoli sebe začutila tople roke in pogledala gor. Edward se mi je pomirjujoče nasmehnil.

»Hej si v redu Alice? Te je žoga močno zadela?« je skrbno vprašal. Z Edwardom sva se med tem tednom, ko je bil na šoli dosti zbližala. Veliko predmetov sva imela skupaj in vedno sva se zabavala. Veliko sva govorila tudi o Katy. Nekega dne me je vprašal, če ima fanta. Tega se dobro spomnim. Bil je ves zardel v lica in je rahlo jecljal. Hihitaje sem ga pomirila, da je še prosta. Ah, lepi spomini…

Pouk športa je nato zame na klopi hitro minil. Tudi ostale ure. Kmalu je bilo pouka konec in, ko sem stala pred vhodnimi vrati (kjer sva se zmenila z Jamesom) sem bila res živčna. Potem pa sem za samo slišala razdražen glas.

» Prosim pusti me Caroline!Imam delo« James je prigovarjal mojo sovražnico, ki se je obešala povsod po njem. V prsih sem začutila zbodljaj nekega neznanega čustva.

»Ampak Jamsey! Zakaj moraš domov s tisto kravo Smith, ko pa imaš mene.« zaradi njenega domnevno zapeljivega glasu mi je postalo slabo. Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

»ALICE NI KRAVA!In veliko boljša je od tebe.« je skoraj zarenčal James »In nisem Jamsey, ampak James!« je končal.
Vse sem gledala z odprtimi očmi. James se je postavil zame! In to na šolskem dvorišču, pred vsemi ljudmi. V obraz mi je udarila vročina, iz sebe nisem spravila niti besedice. Dokler ni prišel do mene.

»Hvala ti za to. Caroline zna biti res nevzdržna in…no res sem ti hvaležna, da si se postavil zame« sem komaj izdavila. Začela sva hoditi proti njegovem avtu.

On pa je rekel: »Oh ni za kaj. Res sovražim takšne ljudi kot je ona. Mislijo, da so nekaj več in lahko imajo kar hočejo. Če ne bi cenil mamine vzgoje, se zagotovo ne bi zadrževal in ji povedal še kaj več« Zahihitala sem se.

Prišla sva do avta in videla sem Edwarda, ki je sedel na zadnjem sedežu. James mi je, kot pravi gospod, odprl vrata sovoznikove strani in z izrazitim francoskim glasom rekel: Za vami madam« in se mi ljubko nasmehnil. Spet sem se zahihitala in sedla. Zakaj zaboga, se toliko hihitam okoli tega fanta?? Nikoli prej nisem tega počela, zdaj pa dvakrat v minuti? Ta fant iz mene naredi zardevajočo, hihitajočo šolarko.

Med vožnjo smo se vsi trije skupaj zabavali, fanta sta govorila šale, zelo glasno smo peli in se smejali, pa čeprav sem bila še pred eno uro grozno razpoložena. Še nikoli se verjetno z nikomer nisem imela tako fino (razen s Katy) kakor sedaj.

Kmalu smo se pripeljali na dovoz čudovite družinske hiše, z dišečim vrtom na dvorišču. Postajala sem vse bolj vznemirjena. Kaj, če me bo njegova družina sovražila, kaj če jim ne bom dala dobrega vtisa…

A zdaj ni več poti nazaj. Stopili smo skozi vhodna vrata, v dnevno sobo, tam pa nas je pričakala preostala družina.
Na dvosedu ob oknu sta sedela gospod in gospa Brown. G. Brown je bil športne postave, imel je enake zelene oči kot James in čokoladno rjave kratke lase. Njegova žena je izgledala, kakor da bi stopila iz revije, z njenimi dolgimi blond lasmi in temno modrimi očmi. Močno je objela Edwarda in Jamesa, ter ju vprašala kako je bilo v šoli. Nekaj kar počne vsaka običajna mama.
*i*Nikoli ne boš doživela tega Alice, nikoli te ne bo nihče zavil v objem ko boš prišla domov, nihče ne bo vprašal kako si se imela. Nihče te ne bo nikoli ljubil.*i* To mi je govoril nadležen glas v moji glavi, a sem ga ignorirala.

»Zdravo draga, dobrodošli v naš skromen dom« se mi je nežno nasmehnila gospa Brown »sem Lily in to je moj mož Daniel« pokazala je na gospoda, ki me je veselo pozdravil in stisnil roko.

»lepo vas je vse spoznati. Ime mi je Alice, hvala, da ste me povabili. Res je lepo tukaj.«sem prijazno odvrnila. Gospa Brown se mi je nasmehnila in pokazala na fanta in dekle, ki sta sedela na kavču.
»To sta Emily in Andrew. Em je stara 14, Andrew pa je že polnoleten in je na poti, da postane zdravnik.« je rekla. Emily je bila zelo podobna svoji mami, le da je imela veliko temnejše lasje, nekaj vmes med blond in rjavo. Andrew pa je imel rjave lase, kot njegov oče in oči kakor mama. Oba sta se mi nasmehnila, ter me pozdravila.

»Mama, zdaj greva z Alice delat na najinem projektu, prav?« se je oglasil James.

Lily Brown me je povabila naj ostanem na večerji, in tako prijaznega vabila nisem mogla zavrniti. Z Jamesom sva odšla v njegovo sobo. Večer se je šele začel, in je že vreden vsakega udarca, ki ga bom pozneje prejela od svojega očeta.

Upam, da vam je bilo všeč. Komentirajte, lajkajte, prosim:two_hearts::two_hearts:
Harmony