hoj!
ja vem ze ogromno časa nisem objavila nobenega novega dela in za to se globoko opravičujem. razlog je pomanjkanje časa in volje - veliko imam napisano na listu ampak moram pretipkati v word kar se mi res ne da. pa tudi zadje čase niti tukaj nisem toliko. no... sem se odločla da začnem spet malo bolj redno objavljati za to sem to dala ven ( tudi za moje druge zgodbe bo verjetno). Namen je da malo obnovite spomin in da prebere še kdo nov ki ga takrat še ni bilo ko sem objavljala. no ponovno uživajte!

Mini <333
_____________________________________________
1. POGLAVJE




Njeno dihanje, se je povsem ujemalo z gibanjem. Vsak njen gib je bil povsem načrtovan in premišljen. Premikala se je hitro in elegantno, in v njenih potezah se je videla povsemšnja mirnost. Iz oči ji je sijal bes, ko je odbila napadalčev udarec. Moški je takoj zamahnil nazaj pri tem pa se za trenutek opotekel, a še tako majhna napaka bo zanj nocoj usodna. In res, dekle se je odrinilo in z vso močjo moškega brcnilo v trebuh. Pri tem je izgubil ravnotežje, padel in z glavo udaril ob kamnita tla. Dekle je izvleklo bodalo in v trenutku moškemu razparala trebuh. Moški je še zadnjič v življenju zakričal od bolečin nato pa obmiroval.
Večino ljudi bi ob takšnem dogodku zajela groza ali panika, ona pa je bila čisto mirna. Vendar to ni bilo nič čudnega saj je Morano Swiftshadow izurilo več let urjenja morilskih veščin. Morana je pokleknila zraven moškega, ga zlobno pogledala, nato pa ga odvlekla v kot, da ga ne bi kdo takoj opazil. Več skrbi si ni delala saj sta bila v predoru in je bilo dovolj temno, da človek ne bi opazil krvi na tleh. Še zadnjič, se mu je nesramno nasmehnila, si nataknila kapuco na glavo in odšla.

*
Morana je hodila dokler ni prišla do velike bele stavbe, obdane z urejenimi vrtovi polnimi rož. Okoli posesti Kralja morilcev je bila visoka ograja mimo katere si prišel lahko le z dovoljenjem. Tako so vsaj ljudje mislili. V bistvu je bil eden od prvih izpitov tukaj v tej utrdbi, da lahko prečkaš vse prepreke, ki te ločujejo od vrat do bogastva. Samo tako so se lahko resno pripravili na dan, ko bodo mogli to storiti na nekem drugem posestvu. Ko je prišla do vrat je potegnila za vrvico na kateri je bil privezan zvonček, ki je zacingljal. Vhodna vrata so se odprla in že naslednji trenutek je moški, ki jih je odprl, hodil po potki do vrat v ograji. Odklenil jih je, da je lahko Morana prišla na drugo stran.
» Kaj si pa ti spet počela mrha?« je rekel in jo premeril s pogledom. Moški je imel kar prav saj je bila res vsa krvava, potolčena in umazana vendar punca se za to ni zmenila.
» Zapri gobec prasec stari« je zagodla Morana. Moški je tlesknil z jezikom in se napotil nazaj proti stavbi. Morana je stekla, da bi ujela korak z njim.
» Tudi ti ne izgledaš dosti bolje Dean« je rekla. Moški je bil res videti slabo. Njegov obraz je bil upadel, pod očmi je imel temne podočnjake, kratki in redki lasje so bili razmršeni in počasi je začenjal dobivati trebuh.
Ko sta vstopila v stavbo se je šele videlo kako razkošna je. Marmornata tla so se kar svetila od čistoče, na stropu pa je visel ogromen lestenec.
» Ježeš Morana, kaj si pa ti počela?«.
Skozi vrata v jedilnico je prišla starejša gospa z rdečimi lici in prijaznim obrazom. Sive, dolge lase je imela spete v tesno figo, oblečen pa je imela predpasnik bež barve.
»Ne skrbite draga Mary, preden bom prišla jest se bom temeljito umila« se je zasmejala Morana. Mary se je le nasmehnila, zmajala z glavo in odšla v kuhinjo.
Morana se je po širokem stopnišču povzpela nadstropje višje in potrkala na velika vrata. »Naprej« je zadonelo z druge strani. Morana je globoko vdihnila in vstopila.
Za veliko mizo je sedel moški katerega lasje so bili skoraj srebrni in dolgi čez ramena.
» Morana« je zapredel Kralj morilcev.
»Opravljeno je Lucius«. Moški se je široko nasmehnil.
» In ti je povedal kar sem ti naročil?« je vprašal Lucius.
» Ne. Ko sem ga vprašala je rekel, da mi za živo glavo ne pove. Vse sem poskusila vendar ni hotel. Nato mi je zmanjkalo potrpljenja in sem ga ubila.« je mrko rekla Morana. Luciusu se je obraz takoj pomračil.
» Morana ta amulet rabim! Kolikokrat ti morem še povedati. Vsakič, ko premakneš svojo zadnjico in začneš kaj delati mi prideš nazaj z komentarji kot so zmanjkalo mi je potrpljenja, ni hotel ali hotela povedati, nisem našla, pa kaj hočem in podobno neumnimi. Če se ne boš bolj potrudila te bom nehal plačevati!«
Morana je sklonila glavo in zašepetala: »razumem«. Lucius jo je samo še enkrat jezno pogledal in ji rekel naj izgine iz njegove pisarne. Morana se je obrnila in odšla skozi vrata. Ko je prišla na hodnik in globoko vdihnila ter izdihnila. Zdaj je potrebovala samo še toplo kopel in posteljo, da se sprosti. Ko ji je zakrulilo v želodcu je pomislila, da mora še kaj pojesti, saj je že tako izgubila preveč kilogramov.
Ko je prišla do stopnišča se je povzpela nadstropje višje. Stavba je imela štiri nadstropja skupaj z pritličjem. V slednjem je bila ogromna jedilnica in kuhinja. Glavna kuharica je bila Mary starejša gospa, ki je bila vedno prijazna do Morane. V Utrdbi morilcev je bilo več moških kot žensk , ki niso bili najbolj prijazni. Ker je imela Morana komaj 17 let so mislili, da ji lahko ves čas ukazujejo saj so bili skoraj vsi starejši od nje. V prvem nadstropju je imel svojo pisarno Kralj morilcev zraven pa je bila velika dvorana, ki so jo uporabljali za pomembnejše sestanke. Nadstropje višje so imeli svoje sobe morilci, ki niso imeli svojih stanovanj v mestu. Morana je bila ena od njih saj svojih staršev sploh ni poznala. V četrtem nadstropju so imeli svoje prostore služabniki. Ker jih je bilo v Utrdbi morilcev dosti so tudi porabili veliko prostora. Ko je Morana prišla do svoje sobe je odprla velika vrata in vstopila. Njena soba je bila zelo prostorna. Imela je veliko mizo iz temnega lesa, nad njo je na zidu visel zemljevid mesta zraven nje pa je stal udoben stol. Poleg mize je bila velika postelja prav tako iz temnega lesa prekrita z bordo rdečo posteljnino. V sobi so bile še knjižne police, ognjišče, na tleh pa je bila pogrnjena velika preproga. Moranin najljubši kotiček pa je bilo ogromno okno, ki je gledalo na gozdiček za Utrdbo ter naslanjač v katerem je prebrala že marsikatero knjigo.


2. POGLAVJE


Morana se je takoj odpravila v kopalnico, katere vrata so bila zraven vhodnih. Kopalnica je bila prav tako kot soba zelo velika in razkošna. To je bila tudi ena od prednosti, ki si jih imel če si živel v Utrdbi morilcev. Vsega si imel dovolj in razkošja kdaj še preveč. V kopalnici je bila na desni kad, na levi pa umivalnik, ogromno ogledalo, ki se je raztezalo od tal skoraj do stropa, in školjka. Morana je odprla pipo v kadi, da je ven pritekla topla voda. Med tem ko je hodila po kopalnici je ujela svoj odsev v ogledalu. Šele takrat je razumela zakaj so bili vsi tako presenečeni nad njenim videzom. Njena oprijeta oblačila črne barve pri katerih sta bila majica in hlače povezana je bil ves prašen, umazan od zemlje in krvi. Njen obraz je bil prav takšen in čez lice ji je tekla globoka ureznina. S prsti se je narahlo dotaknila ureznine a jo je močno zapeklo, zato je hitro umaknila roko.

» Prasec« je zasikala. Med bojem jo je moški verjetno z nožem urezal po licu a bolečine takrat ni čutila saj je bila preveč zatopljena v boj. Morana si je slekla kombinezon in stopila v kad. Ker je bila kad zelo velika se je lahko čisto zleknila. Glavo je potopila v vodo in si z dlanmi zdrgnila obraz. Topla voda je blagodejno učinkovala nanjo zato se je lahko končno sprostila. Vzela je milo ter s tekočino vlila na lase in si začela masirati lasišče. Ko si je dovolj umila lase se je znova potopila v vodo, ki je bila zaradi vseh mil že motna. S kopalno krpo se je zdrgnila telo saj je hotela vse sprati s sebe saj se je počutila bolj umazano kot je bila v resnici.
Ko se je do konca umila in oblekla v rjave ohlapne in široke hlače in belo srajco se je odpravila v jedilnico. Ko je prišla v spodnje nadstropje je že dišalo po okusni hrani. Vsi, ki so bili v jedilnici so se ozrli k njej, ko je prišla skozi dvokrilna vrata, a se Morana ni menila za njihove poglede. Jedilnico je sestavljala dolga miza za katero so morilci sedeli med jedjo. Tisti trenutek je bilo le nekaj ljudi za mizo sej je večina že povečerjala.
Morana se je odpravila na čisti konec kjer ni bilo nobenega. Takoj, ko se je usedla je k mizi prikorakala Mary.
»No dragica kaj boš jedla? Imam marelične cmoke, porovo juho in še nekaj lazanje mi je ostalo.« je vprašala Mary.
» Oh prinesite kar vse saj sem lačna kot volk. Prosim če prinesete tudi nekaj za piti.«
» V redu.«
»Hvala«, se je zahvalila in zavzdihnila, ko se je Mary odpravila proti kuhinji. Za njo je bil naporen dan in res se je želela čim prej vrniti v svojo sobo po zaslužen spanec. Takrat se je nasproti nje usedla mlada punca. Njeni lasje so bili spleteni v kito in tako sveti kot so bili Moranini temni.
»Pozdravljena Charlize« je zamrmrala Morana. Dekle si jo s modrimi očmi ki stojijo pod gostimi trepalnicami podrobno ogleda kot, da bi ji lahko videla vse do duše. Nato počasi zmaje z glavo in zavzdihne: » Morana kaj si spet delala? «
» To sem te jaz ravno hotela vprašati« ji vrne Morana.
» Ph predrznica« se zasmeje Charlize. »Ampak v redu, bom jaz povedala potem pa še ti. No danes sem bila na dveh sestankih s strankami ki sta oba trajala skoraj tri ure. Šele zdaj sem prišla nazaj saj sem mogla urejati se neke papirje. Tako, da ni bilo nič posebnega le to, da sem zelo utrujena.« Takrat je Morana jo je natančneje pogledala in ugotovila, da je Charlize res oblečena v svetlo modro obleko iz več plasti tankega blaga. V ušesih je imela tudi srebrne viseče uhane in čez veko si je potegnila tanko črto s črtalom za oči. Morala si je priznati da je Charlize veliko bolj privlačna od nje same, ki je bila polna prask in modric ter oblečena v preprosta oblačila. » No jaz sem imela naporen dan« je začela Morana in ji tako podrobno opisala svoj dan dokler ni prišla mlajša deklica, najbrž Maryna vajenka, s polnim pladnjem hrane iz katere se je še kadilo. Morana je vzela pladenj iz njenih rok ter začela jesti. Hrana je dišala božansko okus pa je imela še boljši.
» Morana saj hrano kar mečeš vase!« jo je okarala Charlize, ki je sedela popolnoma vzravnano.
» Koga pa to briga. Že cel dan nisem jedla zato mi ni treba jesti kot kakšni fini princeski« je zagodrnjala Morana skozi polna usta hrane vendar se ji je v očeh svetilo kanček hudomušnosti. Charlize je le zmajala z glavo in se razgledala po jedilnici.
V Utrdbi morilcev je bilo več opravil. Charlize je bila ena od tistih, ki so se z ljudmi pogovorili lepo, če pa to ni zadostovalo so tja prišli takšni kot Morana in na malce grši način iztisnili stvari iz njih. Čeprav je bila Charlize v javnosti zelo uglajena dama je bila v notranjosti prava bojevnica zato je bila tudi Moranina zelo dobra prijateljica. Charlize je bila v Utrdbi že, ko je Morana prišla saj je tudi dve leti starejša od slednje. Takrat je Charlize vstala od mize in v tistem trenutku se je v Moranini roki čisto neopazno pojavil listek na katerem je pisalo: Čez pol ure v tvoji sobi.
Morana je hitro pojedla in odšla v zgornje nadstropje v svojo sobo. Že čez pet minut je skozi vrata Moranine sobe smuknila Charlize. Morana je sedela na postelji, ter ravno vzela knjigo v roke, vendar, ko je zagledala Charlize jo je takoj nazaj pospravila. Slednja se je udobno namestila na fotelj in prekrižala nogi.
» No, kakšen izgovor imaš, da si me zmotila?« je rekla Morana.
»Uf, še kako dober. Bolje, da ti povem jaz kot, da izveš iz kakšnih drugih ust. No, v bistvu je……hm……..«
Morana jo je čudno pogledala potem pa le zmajala s glavo. Charlize pa s ji je le žalostno nasmehnila in rekla: » Mislim, da ti vse to ne bo najbolj všeč« Morana je ob tem postala malce živčna, vendar je dvignila glavo in rekla: »vse povej«. Na Charlizinem obrazu je bilo videti, da i želi veliko povedat vendar ravno, ko je odprla usta je pri vratih nekaj tiho zazvonilo. Morana se je namrščila vendar je vstala in šla odpreti vrata. Pred njimi je stal Dean.
» Gospodična Charlize Boonbeam . Gospod Lucius vas želi videti.« je rekel. Je to res pravkar rekel? Ravno zdaj, ko ji je želela prijateljica povedati nekaj tako pomembnega? Zakaj je življenje tako krivično?!
Morana ji je pomignila naj že gre, zato se je Charlize odpravila ven iz sobe. Ko je stala na vratih je tiho rekla Morani:» se vidiva«
Vrata so se zaprla in Morana je spet ostala sama v sojih sobanah. Zavzdihnila je ter legla na posteljo ter dokler ni zaspala se ji e v glavi ponavljala ena in ista misel : Kaj ji je hotela povedati Charlize, da je bilo tako pomembno…….Kaj je hotela povedati Charlize….Kaj…… Tako pomembno…….

*

Zjutraj se je Morana zbudila ne naspana. Po včerajšnjih dogodkih se še vedno ni počutila dobro. Kljub temu je vstala iz postelje ter naroči zajtrk, ki ji ga prinesejo v sobo. Med čakanjem si je oblekla svežo srajco in hlače iz tršega blaga. Za tisti dan si je zadala, da bo na zemljevidih mesta našla mesta kjer bi mož, ki ga je prejšnji dan ubila, lahko živel. Ko ji neka služabnica prinese v sobo polen pladenj hrane se ji je Morana toplo zahvalila nato pa kar plani na obrok. Mary je danes pripravila jajca, klobasice, popečen kruh, metin čaj za sladico pa je zraven priložila še nekaj sveže nabranega sadja. Morana je bila zelo hvaležna Mary za ves njen trud saj je bila hrana naravnost božanska.
Ko je pojedla do konca se je vrnila k pisalni mizi. Naslednje ure je iskala vse sedi okoli moškega vendar vse kar je takrat ugotovila je bilo, da se je pisal Knight. Na koncu je postala malce nejevoljna vendar več enostavno, tisti trenutek, ni mogla ugotoviti sama.
Amulet, ki ga je Kralj morilcev potreboval je bil sam čudež. Vsak, ki naj bi ga imel naj bi bil nesmrten vendar tu pride do težave. Ko si amulet prisvojiš moraš dati nekaj svoje krvi. Moč, ki naj bi ga imel je ta, da zna predmet, na podlagi krvi, presoditi ali je človek dobrega ali slabega srca. Če si dober boš nesmrten in dobil boš ogromno moč, če pa si pokvarjen in zloben boš začel pešati in zgubil boš moči. Vendar stvar ne more biti tako preprosta. Problem je, ker amuleta niso videli že stoletja zato je vprašljivo, če sploh še obstaja. In ravno tega je morala najti Morana. Skoraj vsak človek pri zdravi pameti bi rekel, da je ta naloga nemogoča. Vendar, če ti ukazuje pohlepen morilec nimaš prav dosti možnosti ugovarjati.
Zvečer si je Morana postregla s obilico hrane, nato pa padla v posteljo kjer je v trenutku zaspala.
Naslednjih nekaj dni je bilo povsem enakih. Komaj si je vzela čas, da s je šla na svež zrak sprehodit, kaj šele, da bi se lahko brez vsakih skrbi usedla v naslanjač in brala.
Morana nekega deževnega jutra ležala pod goro odej in dremala, zunaj pa je tiho kapljal dež. Prejšnji večer se je odločila, da si bo vzela prost dan saj je bila res utrujena od vsega dela. Zjutraj je veliko časa poležavala potem pa se odpravila v jedilnico na zajtrk. Po dolgem času je spet videla Charlize in skupaj sta celo dopoldne sedeli na kavču in jedli kolačke ter pili čaj. Pogovarjali sta se o vsem možnem le na njun prekinjen pogovor ju ni zaneslo. Morana je bila po dolgem času spet dobre volje saj se je tudi približevala zima, ki jo je imela zelo rada. Ko je okoli kosila Charlize odšla je Morana pospravila sobo in se šla umiti. Bila je spotena zato se je hitro splaknila z mrzlo vodo, oblekla svežo srajco umazano bele barve in šla na kosilo. Ker je bila še vedno sita ni pojedla dosti. Nato si je oblekla plašč in čeprav je zunaj malce padal dež se je odpravila na sprehod k jezeru. Ker je pot vodila skozi gozd je med hojo poslušala škropot dežja, ki je pronical skozi liste in nizko ležeče meglice v gozdu, ki so skoraj udušile klokotanje naraslega potoka, ki si je utiral pot med izboklinami in vdolbinami. Čez čas so se drevesa razredčila in pokazala se je gladina jezera. Brežina jezera je bila gosto porasla z mahom. Voda je bila zelo temno modre barve in se je lepo ujemala s barvo jesenskih listov na drevesih. Vsake toliko je je na gladino padel list in podal nov val vode proti bregu. Narava je bila zmeraj tako lepa in polna čudežev, zato je Morana veliko svojega prostega časa preživela v gozdu.
Ko je bila mlajša se je poleti v tem jezeru zelo rada kopala. Oboževala je občutek, ko ji je voda zdrsnila med prste in se je z vsakim zamahom oddaljevala od brega. Ko je bila zima in je padal sneg so se za Utrdbo z otroki kepali dokler jim niso pomrznile vse okončine od nosa do palca na nogi. Zdaj pa…… za to Morana ni imela več volje. Kadar je pomislila, da bi v koga zalučala kepo snega je to misel preprosto udušila. Vsi ljudje v Utrdbi so bili resni odrasli in nikomur ne bi niti na misel padlo, da bi se pognal v mrzel objem zime.
Morana se je usedla na velik kamen in globoko vdihnila hladen zrak. Od vsega dela je bila res utrujena in ta trenutek si ni želela ničesar drugega kot biti tukaj in pozabiti na vse drugo. Zaprla je oči in veter ji je poljubil obraz. Vdihovala je hlad meglic in svežino dežja ter ju srkala globoko v pluča. Takrat pa je zaslišala šelestenje listov. Vsi njeni nagoni so ji pravili, da nekaj ni v redu zato se je takoj postavila na noge. Razgledala se je vendar tam ni bilo nič. Ker jo je nekaj tako zmotilo se ni mogla pripraviti, da bi se nazaj sprostila. Napotila se je nazaj proti Utrdbi in si rekla, da ji to ne bo pokvarilo dneva. Vendar, ko je ustopila skozi glavna vrata se je zavedala, da se uničenju dneva ne bo mogla uiti. Tam jo je čakal Dean, ki ji je rekel: » Morana takoj moraš z mano. Gospod Lucius te želi videti.« Morana ga je začudeno pogledala. » Pa lahko počaka toliko, da obesim plašč ali tudi to ni mogoče?« je sarkastično pripomnila. Dean je tiho zarenčal in jo povlekel za roko. » Ne zajebavaj Morana.« Ona se mu je le zarežala ter se odpravila po stopnišču. Ustavila se je šele na vrhu in ga uprašujoče pogledala. » Saj je v svoji pisarni kajne?« Ta ji je le kratko pokimal in jo na rahlo potisnil skozi vrata.
Lucius je sedel za svojo mizo ter prelagal nekakšne papirje, ki jih je pregledoval. Morana je tiho pozdravila ter se usedla nasproti njega.
» No Morana ne vem kje naj začnem.« je rekel ter jo pogledal. Sklenil je prste na mizi ter zavzdihnil. » V zadnjem času nisi naredila veliko za nalogo. Očitno je vse to zate preveč in sem te precenjeval. Ne vem če je dobro, da se tako mučiš zato sem se odločil, da…..«
» Ne!« ga je prekinila Morana, ki je bila v obraz čisto bleda. » Bolj se bom potrudila in naredila več« je zahripala. Vse bo naredila, da bo obdržala službo, čeprav si ni predstavljala kako naj bi to izgledalo saj je že zdaj njen urnik pokal po šivih. Vendar bo že nekako.
»Morana! Če bi me vsaj enkrat v življenju poslušala do konca! Hotel sem ti povedati, da boš dobila pomočnika.«
Takrat je skozi vrata vstopil fant leto ali dve starejši od Morane. Imel je kratke skuštrane lase rjave barve s pridihom rdečkaste. Lica je imel rahlo posuta s pegicami na ustih pa je imel prisrčen nasmešek.
»Ne me jebat!« je zahropla Morana, ki je tako sunkovito vstala, da se je njen stol podrl. Vendar se za to sploh ni zmenila sej je le strmela v novinca. » Morana!« jo je okaral Lucius.
» No to je tvoj novi pomočnik. Pomagal ti bo pri nalogi hkrati bosta skupaj trenirala in se urila.«
Morana je zmajala z glavo. Sprva je mislila, da bo ostala brez službe vendar je dobila še več dela saj bo mogla učiti še tega fanta.
»Oprostite vendar jaz tega ne sprejmem« je rekla. Takrat pa je prvič spregovoril fant: » Razumem, da ti ni najbolj po godu vendar se bova že spoprijateljila.« Pri tem se je tako ogabno prisrčno nasmehnil, da je Morani začelo delati slabo. pristopil je bližje k njej in ji podal roko. Morana je s težavo prijela zanjo in si prisegla, da si bo po tem mogla čim prej umiti roke.
» Morana Swiftshadow in verjetno najboljša morilka v Utrdbi.« se je predstavila. V fantovih očeh je tako razločno pisalo, da je lahko prebrala »važička«. Vendar on je le pokimal in rekel : » Andrew Knight«
»No Morana odslej naprej se boste z Andrewem družila vsak dan saj imata veliko skupnih dolžnosti.« se je oglasil Lucius. Takrat pa Morana ni več zdržala. Da bo mogla vsak dan prenašati tega prašiča je pa že preveč. Pognala se je iz pisarne, odrinila Andewa z ostro besedo »spizdi«, in stekla po stopnicah navzgor. Za sabo je še slišala Luciusa kako je rekel: » ah, se bo že pomirila…« Ko je prišla v sobo je padla na posteljo in bruhnila v jok.
3. POGLAVJE


Kolikokrat je bila Morana že užaljena, kolikokrat je bila že ozmerjana, vendar nikoli ni jokala. Nikoli se ni spustila tako globoko. Velikokrat je bila že na pragu smrti in za življenje se je držala le za tanko, skoraj ne vidno, nit. Vendar nikoli ni jokala. Morana Swiftshadow ni jokala. Mogoče je bilo to zato, ker ni imela skoraj nikogar ob sebi, ki bi jo tolažil, jo podpiral, spodbudil in ji namenil prijazne besede. Ves čas je bila sama in to jo je naredilo hladno in trdo. Njeno srce se je spremenilo v kamen. Morana ni imela več nobenih čustev. Smejala se je le privoščljivo in cinično, žalosti sploh ni poznala. Ko jo je kdo užalil mu je vrgla v obraz takšne besede, da je takoj obžaloval svoje dejanje. Morila je čisto brez vsakega obžalovanja in duše. Tako se je spremenila v senco, ki so ji nadeli ime Morana.

In zdaj je jokala. Po vsem tem jo je čisto sesulo in solze so ji tekle kar same. In pustila jim je. Pustila je, da so ji debele kaplje tekle po licih in močile posteljo. Vse kar se je zgodilo v zadnjih letih je skupaj z njimi odteklo iz njenega telesa. In Moranin kamen se je počasi počasi začel mehčati…

*
Naslednji dan in še naslednji po njem je Morana preživela v svoji sobi v katero ni spustila nikogar. No, razen Charlize, ki je k njej prišla takoj potem, ko je slišala kaj se je zgodilo. Pogovarjali sta se cele ure in tako je Morana prišla do sklepa, da se naslednji mesec odseli iz Utrdbe morilcev. Čeprav je bila ta odločitev težka ni vedela kaj narediti drugega. Med njunim pogovorom je Charlize izustila nekaj takega, da se je Morani kar zaletelo.
»Ampak Morana! Kako lahko greš prav zdaj, ko si za sodelavca dobila tako prikupnega fanta?!« je zavzdihnila Charlize.
» Pa še podobne starosti sta« je pripomnila. Morana jo je debelo pogledala.
» Charlize! Kako bi lahko ime kar koli z nekom, ki sem ga videla enkrat v življenju pa še to za deset minut? In tako mimogrede, sploh ni tako lep.« ji je Morana zabrusila. Ampak Morana je vedela, da je to kar je rekla ena sama laž. Res je bil prisrčen, ko jo je pogledal s svojimi lešnikovo rjavimi očmi. In kako so se mu lasje kodrali na čelu… Vendar kljub vsemu ji je življenje postavil na glavo in ji ga uničil zato ga je Morana sovražila iz dna srca.

Ko se je čez nekaj dni zjutraj zbudila ni naročila sobne strežbe, kot zadnje dni, ampak se je počasi sprehodila do jedilnice. Vsi so jo čudno gledali kar je pomenilo, da so najbrž že vsi vedeli za njen izpad. Vendar se Morana ni menila za pomenljive poglede in se usedla na skorajšnji konec dolgega omizja. razgledala se je po jedilnici in zagledala Mary kako se pogovarja z….. Andrewem. Mary se je zasmejala in potrepljala Andrewa po ramenu čeprav je bil fant od nje višji skoraj za dve glavi. Ko je starka opazila Morano ji je takoj pohitela naproti.
» Ja, živijo dragica! Tebe pa že veliko časa nismo videli. Lepo, da si se oglasila!« je rekla Mary.
» Jah, saj ste verjetno slišali kaj se je zgodilo…« je zavzdihnila Morana.
» Ja, Morana. Sem slišala in mi je žal, da te tako obremenjujejo. Rabila bi kakšen teden počitka, da si res spočiješ možgane od vsega tega. Ne morem pa razumeti zakaj tako ne maraš Andrewa. Zelo prijazen fante je veš? Ko sem izgubila ključ od shrambe mi ga je rade volje pomagal poiskati. Daj, prosim bodi prijazna do njega. Ne zasluži si tvoje žlehtnobe.«
Morana je že odprla usta, da bi ugovarjala vendar ni mogla reči nič drugega kot: » V redu. Se bom potrudila. Vendar sem prejle videla, da ste se pogovarjali z njim. Bi mu lahko rekli, da pride sem, saj želim govoriti z njim?«
Mary je pokimala in z velikim nasmehom odšla. Morana ji je sledila s pogledom dokler se ni vstavila zraven rjavolase glave. Nekaj je govorila in s prstom pokazala na Morano. Andrew je pokimal in vstal od mize. Počasi se je približal in sedel nasproti nje.
»Lepo, da si se pomirila« se je nasmehnil. Morana ga je ošvrknila s pogledom in mu zabrusila: » za zdaj sem mirna ampak se lahko vsak trenutek spet razpizdim.«
Andrew je dvignil roke v znak predaje in rekel: » sama si me poklicala zato jaz čisto nič ne silim vate.«
Morana je zavzdihnila in pokimala.
»Ja, prav imaš.«
Globoko je vdihnila in rekla: » poglej oprosti za moj izbruh zadnjič vendar nekako bova mogla shajati. Nimam potrebe po prijateljstvu vendar morava zdržati skupaj ne, da se raztrgava. Skupaj morava trenirati in poiskati amulet. Iz lastnih izkušenj ti povem, da to ni lahko ampak mogoče bo v dvoje lažje. Potruditi se bova morala.
Andrew jo je gledal kot tele in mu očitno ni bilo prav nič jasno.
»Waw to si pa res lepo povedala.« je rekel. Morana je zarenčala in rekla: » da se mi slučajno ne raznežiš. Morava biti zbrana in narediti načrt. Najprej se morava dogovoriti za ure vadb.
» Prav, prav« se je zasmejal Andrew.
»Prva stvar na seznamu treninga je tek. Tek zmeraj pomaga. Jaz ti bom lahko pokazal kako vlomiti v ključavnico, ti pa mi moreš nujno pomagati pri streljanju z lokom.« Morana je dvignila obrvi in ga uprašujoče pogledala.
» Lucius mi je povedal, da si pri temu fenomenalna.« ji je povedal. Morana je pokimala. Čeprav je bil to zelo hiter načrt brez kakršnih koli podrobnosti je samo rekla: » Jutri ob sedmih zjutraj na zajtrku.«
Veliko dela bo imela, si je rekla. Očitno bo mogla prestaviti selitev. Morana je nato samo še vstala od mize in odšla.

*
Morano je žgalo v grlu in hladni jutranji zrak je bilo v pljučih čutiti kot črepinje. Res je bilo, da ni bila tako slaba vendar morala si je priznati, da bo na tem še vadila. Andrew je tekel zraven nje in bil je videti dvakrat manj utrujen kot ona. Ker je bil to šele začetek vadbe sta se odločila, da gresta samo do jezera in nazaj. Pot je bila primerna za hojo za tek pa sploh ne saj so po njej poganjale korenine dreves. V eno izmed njih se je Morana nekaj časa nazaj spotaknila in skoraj padla. Ko je pogledala Andrewa se ji je ta tiho hahljal. Če bi imela malce več sape bi ga nadrla vendar tako ni mogla narediti drugega, kot ga grdo pogledati in teči naprej.
Zjutraj sta hitro pojedla zajtrk se oblekla v debela oblačila in stekla iz Utrdbe. Ker se je bližal december in je bilo zunaj vse bolj mrzlo sta se zmenila z Luciusom, da bosta za vadbe uporabljala dvorano v kleti. Prostor je bil zelo dober saj je bil zelo velik, na eni od sten pa so bile tudi tarče za streljanje z lokom. Morana je po navadi trenirala zunaj, Andrew pa sploh še ni bil tam zato sta mogla najprej raziskati kaj imata na voljo. V eni od omar so bile vse vrste puščic in lokov v drugi pa vse od nazobčanih nožev do sekir, sulic, tako navadnih kot lovskih bodal, kijev, nožev in mečev vseh vrst. Nekje sta našla tudi uteži, kolebnice in nek pripomoček, ki ga sploh nista poznala. Čeprav bi lahko s tem orožjem naredil komu hudo škodo še vseeno ni bilo pravo saj so v dvorani potekale večinoma samo vaje in treningi ne pa prave borbe. Morana je na neki polici našla tudi lesene palice s katerimi si nasprotnika lahko kar pošteno udaril vendar mu nisi prizadel nobene škode.
Morana je požrla slino in še malo pospešila ritem teka. Andrew ji je z lahkoto sledil in tako sta spet tekla skupaj. Zagledala sta prve stene Utrdbe in zavila sta do stranskih vrat. Morana je bila popolnoma prepotena in srajca se ji je lepila na hrbet. Vendar kljub temu je imela konico nosa, ušes in lica oblita z rdečico zaradi mraza.
»Ahhh jaz bom umrla! Naprej bova trenirala, ko se jaz pošteno umijem in spijem liter vode« je zahropla Morana.
Andrew se ji je zarežal: »bo treba še malo povaditi pri tem kajne?« Njen odgovor je bil le udarec v trebuh.
Morana se je po ozkem stopnišču za služinčad povzpela do tretjega nadstropja in tako sta oba šla vsak v svojo sobo. Morana je odšla takoj v kopalnico, se slekla in odšla pod prho. Če bi imela več časa bi se v topli vodi namakala cele ure tako pa jo je čakal še preostanek treninga. Oblekla je nove cunje in odšla v dvorano za vadbo. Na poti se je še vstavila v kuhinji in spila dva kozarca vode ter vzela dve jabolki. Ko je stopila skozi vrata dvorane je Andrew že preizkušal različne palice. Morana mu je vrgla jabolko, ki ga je ujel in hvaležno ugriznil vanj. Ona je svoje pojedla zato je vzela palice v svoje roke in jih primerjala. Odločila se je , da bo vzela dve Andrew pa eno. Postavila sta se na sredino prostora in začela z bojem.

4. POGLAVJE

Morana se je premikala hitro in elegantno, Andrew pa hitro vendar malo bolj nerodno zato jo je nekajkrat skupil po hrbtu in ramenih. Palica je bila kot podaljšek njene roke in ni se bala, ko se je vrtela in sukala okoli njega. Andrew je zamahnil umaknila se je celemu udarcu vendar konec palice jo je oplazil po stegnu.
» Dobro,« je rekla skozi stisnjene zobe in odbila njegov sunek. V mišicah jo je peklo. Premikala sta se kot volkova okoli plena. Takrat pa se je Morana pognala, da ji je zaškripalo pod čevlji in zbila palico iz njegovih rok. Svoji je postavila na njegov trebuh.
» Bo treba še malo vaditi pri tem kajne?« je oponašala njegov odziv po koncu teka. Andrew, ki je imel palico spet v rokah je zamahnil vendar se je udarcu spet izognila.
» Mislim resno. Če bi se zdaj resno borila bi te lahko zdaj ubila, ko bi ti razparala trebuh.« je rekla resno Andrew pa ji je samo togo prikimal.
Kljub razbolelim mišicam sta šla delati vaje za moč.