3
Srečanje

Spet smo se peljali na smučanje. Tokrat za dva tedna. Spet sem imela slab občutek, da se bo nekaj zgodilo. In tokrat sem približno vedela kaj. Spet bom srečala volka.
Čez okno sem opazovala gozdove. Bili so odlični za volkove. In ne navado podobni mojim sanjam.
Noro me je bilo strah.
Kaj če spet srečam Camillo in Valerijo?
Prispeli smo do istih apartmajev, kot takrat ko sem srečala volka. Ko smo prinesli prtljago, sem rekla: "Mami, slabo se počutim."
In v resnici se nisem počutila slabo. Počutila sem se obupno, grozljivo in nepredstavljivo me je bilo strah.
"Malo pozno si se tega spomnila." je nejevoljno rekla.
Ampak morala sem vztrajati.
"Slabo mi je. Danes ne morem smučati."
"No, prav." je zavzdihnila. "Ampak mi gremo. Saj boš lahko sama počakala, a ne?"
"Ja, prav." Seveda bi si bolj želela, da bi kdo ostal z mano, saj me je bilo strah, a vedela sem da mi ne bi mogli pomagati.

Čez nekaj časa sem opazovala, kako se moja družina v smučarskih čevljih opoteka proti avtu. Žal mi je bilo, da nisem mogla iti z njimi.
Dolgo časa nisem vedela kaj početi. Sedela sem in poslušala radio.
To je bilo obupno, saj sem lahko ves čas razmišljala o volkovih.
Kmalu je zapadel rahel sneg. Preveč je bil mamljiv, da bi ostala zaprta notri.
Saj ne bom šla daleč stran. Dovolj hitro se bom lahko vrnila. sem pomislila.
Obula sem si zimske čevlje in oblekla tanko jakno. Bilo je veliko sonca, zato sem sklepala, da bo kar toplo.
In res je tudi bilo. Stopila sem na tanko plast svežega snega, ki je pod mojimi nogami prijetno zaškripala. Sonce me je prijetno obsijalo in pogrelo moj obraz. Vse je dišalo po svežini.
Mirno sem prečkala cesto in prišla na široko gozdno pot, polno snega. Bilo je še bolj prijetno, saj je poleg mene "pel" potoček.
Počepnila sem obenj in prste pomočila v ledeno mrzlo vodo.
Poskusila sem razmišljati o mrazu, misli so me kar naprej vodile k volkovom. Spet me je postalo strah.
Sedaj sem opažala le strašne stvari. Temne sence, ki so jih metale strehe ob poti in oskubljena drevesa brez listov.
Pot je vodila navzgor in delala ostre ovinke. Imela sem občutek, da se v zraku čuti napetost. Kot v filmu, ko napeta glasba naredi, da te je strah še najmanjšega ptička.
Zaradi te napetosti, sem se noro ustrašila že ko mi je spodrsnilo. Pobrala sem se na noge in si s hlač otresla sneg. A na naslednjem koraku mi je spodrsnilo še enkrat in ker je šla pot malo navzdol, sem po zadnjici zdrsela še malo nižje.
Šele takrat sem opazila, da je pod tanko plastjo snega led. Postavila sem se v pozo bordanja in se do konca poti, ki je vodila navzdol previdno oddrsala.
Bila sem vesela in za trenutek sem celo pozabila na strah.
Pot navzgor sem prehodila bolj previdno. Oprijemala sem sem dreves ob poti. Tako so bile moje misli zaposlene z vzpenjanjem v hrib- ne z volkovi.
A kmalu sem dobila ritem in mi ni bilo treba razmišljati hoji.
Se bom sploh kdaj rešila teh volkov? sem potrto pomislila.
Spet me je bilo zelo strah. Na vse pretege sem poskušala odgnati volkove iz moje glave, a kar ni šlo. Misel se me je oprijemala kot klop.
Nenadoma, pa sem pred sabo, na belem snegu zagledala rdečo kapljo.

Hej, upam da vam je všeč. Prosim povejte kako se vam zdi!