17. del
Prejšnjič: »Vse bo v redu, verjemi«
***
Nekoliko pomirjena sem se odpravila proti knjižnici. Vstopila sem in se pretvarjala da iščem neko knjigo. S kotičkom očesa sem iskala Davida in njegovega prijatelja. V trenutku sem ju našla saj sta se usedla za mizo ki jo je bilo najlažje videti. Matt mi je komaj pazno pomežiknil, nato pa se je naprej pretvarjal da prebira učno snov. Ko sem ju zagledala me je spet obšel strah. Pretvarjala sem se da sem našla knjigo. V tistem je Matt glasno zašepetal, da sem ga lahko slišala tudi jaz. »Hej, saj tisto tam je Sophie! Hej, Sophie! Pridi sem!« Pogledala sem Davida. Njegov pogled je bil rahlo jezen. Gotovo se je spraševal od kod se z Mattom poznava. Nato me je pogledal naravnost v oči. Zardela sem in sklonilla pogled. Mattu ni bilo jasno zakaj se obotavljam. »Pridi Sophie!« me je poklical. Z počasnim korakom sem stopila do njiju. »Živjo Matt« sem ga pozdravila. »Ž – živjo D – d …« sem poskušala pozdraviti tudi Davida, a njegovo ime mi je neznano zakaj potonil v tišino. »Prisedi« me je povabil Matt. David pa je gledal vse bolj sumničavo. Drgetajoč sem prisedla. Matt je nato debelih 10 minut blebetal o učni snovi. Za Davida se je zdelo da ga sploh ne posluša, oziroma ga sploh ne sliši. Pogled je vztrajno upiral v moje oči. Kot da bi me hotel prisiliti naj ga ponovno pogledam. Moje oči so švigale v vse smeri, samo k Davidu ne. Čez čas je Matt nenadoma vstal in rekel: »Samo mojo sestro moram iti pogledati« Preplašeno sem ga pogledala. S čim sem si zaslužila da moram z Davidom ostati sama?! Sploh pa, če me spomin ne vara Matt ni omenil dela ko bi morala biti z Davidom sama. Hotela sem že nekaj reči, ga ustaviti, a on je že izginil za vogalom. Takrat pa je v knjižnico vstopil človek, ki si bi ga v tistem najmanj želela videti. Bil je moj starejši brat, Filip. Grozeče se je oziral po knjižnici kot bi nekoga iskal. Ko me je zagledal se ni nič manj razjarjeno odpravil proti meni. Ustavil se je nad mano in začel kričati name. »Sophie! Rekel sem ti da se ne druži s fanti če ti tega jaz osebno ne dovolim!« Sklonila sem glavo. Zelo sem se ga bala ko je to delal. S tem seveda mislim kričanje in tuljenje. »Sploh pa ne s tem fantom! In kdo za vraga je bil tisti fant, ki je rekel da si v knjižnici s tem fantom?! Zdaj ni več en fant ampak DVA!« je tulil. Takrat je k nam prihitela ogorčena knjižničarka. »Ja kaj za hudiča pa se greste?!« je okarala Filipa. »To je vendar knjižnica! Mladi mož! Na žalost ti moram dati kazen. Tole bo stalo en mesec prepovedi vstopa v knjižnico!« je histerično povedala madam Bookswan. »Žal mi je madam« se je z narejeno mirnim glasom opravičil Filip. Pogledal me je tako jezno, da sem vedela da tega pogovora še zdaleč ni konec. »Sophie! Pridi z mano!« je rekel. S stola sem vstala enako drgetajoč kot sem se prej vsedla na isti stol. S sklonjeno glavo sem Filipu sledila ven iz knjižnice. Če bi se obrnila in pogledala Davida, bi vedela da je gledal za mano.
***
Hoj! Upam da vam je zgodba všeč. Se spomnite tistega *če vam je zgodba všeč je ne rabite komentirati le dodajte ji srček*? Tokrat vas bom prosila malo drugače. Če vam je zgodba všeč ji ne rabite dodati srčka, ampak v komentarje napišite kaj vam v zgodbi ni všeč, kaj vam je, kakšni predlogi za zgodbo… Pa še nekaj. V komentarje mi prosim napišite če se bam zdi v redu ta ideja: razmišlajala sem da bi se zgodba odvijala tudi iz drugega zornega kota – Davidovega. Vse kar se je zgodilo Sophie, bi predtavila tudi kako je na to gledal David, njegovo razmišljanje…
Kako se vam ti zdi??? Sporočite v komentarje
Lp,
Ravenclawgirl