Vse se je začelo tisti četrtek, ko je zunaj lilo kot iz škafa, jaz pa sem doma pozabila dežnik – to je pač tipično zame. Stala sem pod majhnim nadstreškom pred šolo in čakala, da oče pride pome, ampak seveda je zamujal, ker je bila na cesti velika gneča. Nato pa je pritekel on. Matic. Fant iz 3. b, ki ga nenehno opazujem med malico, vendar me on verjetno nikoli ne opazi, saj je preveč priljubljen ali pa ima na ušesih vedno tiste svoje velike slušalke.
In takrat se je zgodilo nekaj povsem filmskega, prisežem. Prišel je do mene popolnoma premočen, lasje so se mu lepili na čelo, a je bil kljub temu še vedno izjemno čeden. Pogledal me je s tistimi svojimi zelenimi očmi in rekel: "Živjo, ali si tudi ti ostala ujeta tukaj?" Samo prikimala sem kot kakšna kura, saj sem popolnoma zablokirala in iz sebe nisem mogla spraviti nobene pametne besede. Nato je snel slušalke in me vprašal, če poslušam kaj elektronske glasbe. Začela sva se pogovarjati in čas je neverjetno hitro minil. Sploh nisem opazila, kdaj je moj oče z avtomobilom potrobil že tretjič, preden sem končno ugotovila, da moram oditi. Ko sem tekla proti avtu, sem slišala, kako je zavpil: "Ej, se vidiva jutri v šoli!" Celo pot domov sem v sebi kar skakala od veselja, čeprav me je oče čudno gledal, ker sem se tako neumno nasmihala.